Ali je moj Bog lahko drugačen?
V imenu vere je bilo v svetovni zgodovini izvršenih brez števila vojn, pobojev in nasilja, ki tudi danes ne pojenja. Naj bi tako hotel Bog? Zdi se celo, da smo celo danes zelo blizu verskemu spopadu krščanskega in muslimanskega sveta. To je na moč žalostno. Treba je nekaj storiti, saj ljudje predolgo živimo v nevednosti, otopeli in prestrašeni.

Temeljnih prepričanj, kot je predstava o Bogu, ni preprosto spremeniti. Tudi ni vsakomur dano, da bi se o vprašanju vere lahko zamislil in pretehtal njene postulate. Toda nekateri so o Bogu sposobni vsaj sprejemati informacije, ki jim pomagajo olepšati sliko. Lepši odnos do Boga se namreč zrcali v lepšem odnosu do sebe in drugih.

Ne želim kogarkoli prepričevati ali blatiti drugačnih verskih predstav. Vsak ima pravico do lastne ideje o Bogu. Drugačnih verskih pogledov na zahodu ne preganjajo, nasilno pokristjanjevanje pa je, k sreči, že stvar zgodovine. V vsakem od nas se Bog spoznava na svoj način. Vaše intimne predstave o Bogu vam ni potrebno razlagati ali deliti z drugimi. Nihče je ne more preverjati, saj uma ni mogoče nadzirati. Če si torej lahko svobodno izberem, kakšen bo moj Bog, zakaj bi ta predstava, ki je nedvomno ena najpomembnejših v življenju, ne bila takšna, da bi si z njo življenje olepšal in olajšal, namesto da si ga z njo zagrenim in otežim? Zato, ker nekateri trdijo, da samo oni lahko razlagajo vero?

V okviru naše osebne vere vsaka verska nestrpnost ali druga slaba primes vere predstavlja negativen program, ki mu nekritično sledimo in povzročamo trpljenje sebi in drugim – in to z nekakšno umišljeno legitimnostjo! Zato je zelo pomembno, da iz svoje osebne vere izključimo vse, kar ni etično, moralno, pravično in usmerjeno k dobremu namenu. Tako iz svojega ravnanja izključimo tisto, kar povzroča gorje, ki se prej ali slej, kot bumerang, vrne k nam.

Kdor se pred drugačnimi informacijami, ki so v nasprotju s trenutnimi prepričanji, zapira in jim odreka legitimnost, si zapira pot do svojega duhovnega napredka in se umika v prostovoljen intelektualni zapor. Vsako prepričanje, tudi versko, je treba neprestano preizkušati in preverjati, saj le tako lahko dosežemo večjo trdnost in konsistentnost svojih spoznanj. Napredek je dosežen, ko nasprotujočih stališč ne obsojamo in apriori zavračamo, temveč poskušamo razumeti logiko v njihovem ozadju. Potem pa jih odložimo na miselno polico. Kdo ve, morda pa bodo prav ta čez čas omogočila najti bolj pravo pot.

Religije ne prinašajo nikakršnih zanesljivih dokazov o verodostojnosti njihovih naukov in trditev. Noben s strani človeka napisan tekst (niti Biblija) ne predstavlja realne garancije, da so zapisane trditve resnične (glej tule ). Ali ni edini zanesljivi dokaz lastno izkustvo? In naposled – kako so lahko verniki različnih ver tako prepričani, da je njihov Bog pravi, ko pa se njihove prestave tako razlikujejo? Vsi govorijo o istem Bogu, le vsak ga drugače imenuje, pota do njega pa so zelo zamotana in čudna, včasih natrpana z vse mogočo navlako, ki naj bi po mnenju prerokov potovanje olajšala, v resnici pa jo otežuje.

Kako bi reagirali na trditev, da je popolnoma (do podrobnosti) enako zgodbo kot Jezus Kristus doživelo že kak ducat duhovnih učiteljev pred njim? Enako trdijo tudi za Mojzesa. Verjetno bi podvomili v avtentičnost Jezusove in Mojzesove zgodbe. Prav to jesporočilo prvega dela filma Duh časa (Zeitgeist - The movie 2007 ), ki je zadnji čas razburkal javnost po vsem svetu.  Ali lahko te informacije, katerih verodostojnost je moč preveriti, preprosto ignorirate?

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si