Duhovna bitja obstajajo, vendar jih ne vidimo s fizičnimi očmi. Nekdo, ki je slep, ne vidi barv in oblik predmetov, toda barve in oblike obstajajo tako kot predmeti. Tako je tudi z duhovnimi bitji. Vidimo jih, če izoblikujemo notranji vid, sicer smo zanje slepi. Notranji vid lahko izoblikuje vsakdo, ki se v tem smislu šola in neguje duševno duhovna čutila.

V preteklih kulturah je človeštvo izražalo pogled v duhovni svet v slikovitih mitoloških zgodbah in pesnitvah. Te niso plod samovoljne in poljubne domišljije, temveč izkušnja sveta in življenja ljudi z visoko duhovno zavestjo. Ti, to so bili svečeniki, so razširili med ljudstvo bajke in drugo duhovno blago. Šol ni bilo, bilo pa je duhovno izročilo, ki je ustvarjalo med ljudstvom in njegovimi voditelji kulturo.

Slikovito predstavljanje tega izročila je bogastvo, ki je vredno spoštovanja in občudovanja. Toda človeštvo se je razvijalo k novim duševnim sposobnostim in osvajalo abstraktno mišljenje, ki mu je omogočalo zamisliti si v svoji notranjosti postopke v svetu in dognati njihove zakone. Na tej osnovi je lahko razvijalo lastno ustvarjalnost in praktično delo. Prebujanje abstraktnega mišljenja pa je oslabilo slikovito predstavljanje, toda omogočalo je večjo urejenost in točnost v izkušnjah duhovnega in materialnega sveta. Prišlo je do kulturnega preobrata. Na mesto razvejane mitologije se je uveljavila predstava duhovne hierarhije in z njo pojem Boga. Celovitost in notranja povezanost mitoloških slik je človek pred tem doživljal kot zaokrožen svet, to je bil Bog, vendar človek ni mogel misliti o tem in ustvariti pojem Boga – tega je le občutil. Odločilen korak na tej poti je napravil hebrejski narod, katerega duhovni predstavniki so na osnovi slike planetarnih konstelacij razporedili duhovna bitja po področjih in stopnjah ter jim dali ustrezna smiselna imena. Ustvarili so tudi ime za Boga. To ni bil samovoljni sistem, temveč višje spoznanje. Dokončno so abstraktno ali razumsko mišljenje uveljavili starogrški filozofi.

Posledica tega je bila, da se je človeška duša začela sušiti za neposredno duhovno doživljanje, toda krepila se je sposobnost samostojnega spoznanja. Zato je bilo treba najti novo pot do duhovnega sveta, ki ni slonela na neposrednem čutenju, temveč na spoznanju. V prvem stoletju po smrti in vstajenju Kristusa in v začetku drugega je nastala krščanska ezoterika. Njen ustanovitelj je bil Dionysios Aeropagitos. Imenuje se gnosis (spoznanje), znana pa je tudi pod imenoma gnoza in gnostika. Krščanska ezoterika je uporabila tedaj najbolj razvite predstave duhovnega sveta, ki so izhajale iz hebrejske duhovne kulture in starogrških filozofskih šol. Poleg pojma Boga je nastala naslednja slika hierarhije duhovnih bitij, začnimo od spodaj: elementarna bitja zemlje, vode, zraka in toplote – gnomi, undine, silfi in salamndri; sledijo angeli, nadangeli, arhaji, eksuziji, dinami, kirioteti, troni, kerubi in serafi. Ta imena in to hierarhično razporeditev uporablja tudi antropozofija. Ta bitja so delovala pri ustvarjanju Zemlje s svojimi sposobnostmi in lastnostmi, ki so jih vtisnila v njen razvoj ter pri tem sama doživela lastno napredovanje.

SE NADALJUJE

Avtor besedila: Samo Simčič

Vir: www.prisluhni.si