Piše: Fani Okič v Karma plus

V okviru znanosti visoko razvite civilizacije pred zadnjim paleolitikom niso obstajale, niso smele obstajati. Znanost ni nikoli doumela, da paleolitik ni bil začetek prebujanja človekove zavesti, da je bil točka nič, točka, kjer se je v Nepretrganosti življenja neko obdobje zgodovine končalo in sočasno začelo novo.

Znanstveni svet je začudeno ugotovil, da so visoke kulture Sumera, Babilona in Egipta nastale dobesedno iz nič. V človeško daljno preteklost preko popotopnih voda znanost nikoli ni zaplavala. Nikoli ni priznala, da so pred potopom oziroma pred zadnjo kataklizmo že cvetele visoko razvite civilizacije.

Tega verjetno ni storila iz obzirnosti do dobrega starega Darwina, ki nas je izvlekel iz opičje družine ter tako za vedno opravil z vso našo radovednostjo in nevednostjo na področjih, ki so bile v kdo ve koliko predkataklizmičnih civilizacijah ključnega pomena za spoznavanje in razumevanje nam nikoli razrešenih dilem – kdo smo, od kod prihajamo, zakaj smo tu, kam gremo? Pradavni in Davni in tudi še ne tako davni na pragu sedanjega časovnega cikla so na osnovi lastnih, iz narave izhajajočih spoznanj poznali odgovore na - v okviru sedanje civilizacije - nerešena vprašanja svojega nastanka, trajanja in nehanja. Človek zahodne civilizacije še išče odgovore, ni jih še našel, ker jih ni iskal tam, kjer jih je edino mogoče najti – v naravi, v božjem stvarstvu in v samem sebi, kot integralnemu delu tega stvarstva.

V zahodni civilizaciji življenje nikoli ni bilo pojmovano in doživljano kot trajajoč proces, kot nepretrganost življenja. V tem večnem procesu ni ničesar statičnega, vse je pretok, valovanje, sprememba. Od amebe do supergalaksije, prav tako kot nastajanje-trajanje-nehanje-obnova ali rojstvo-življenje-smrt-regeneracija. Za vse, kar obstaja, velja ta enak, neprelomljiv zakon, ki ga ne piše človeška roka.

V okviru evolucije po Darwinu se začenja proces človekovega razvoja pred 3,5 milijona let, manjkajoči člen ("missing link") med primati in človekom še vedno ne obstaja, toda znanost preprosto ne more preklicati svoje zmote. Če bi se odrekla Darwinu, bi se morala vsa zgodovina človeštva pisati na novo, od prve do zadnje črke. S tem se bodo nujno morali soočiti naslednji človeški rodovi v interesu svojega obstoja. V okviru evolucijske teorije je paleolitik začetno prazgodovinsko obdobje v razvoju človeka, kar ostro in jasno zanika nešteto artefaktov in reliktov, ki jih znanost vestno pometa pod preprogo ali razglaša za ponaredke. Kljub temu zavedanje, da zadnji paleolitik ni edinstveno, začetno obdobje, v katerem se še nedokončani homo sapiens razvije v dokončnega homo sapiens sapiensa, počasi podira trda, znanstvena stališča  o hominidnem predniku vrste homo.

Paleolitik je obdobje, ki se ciklično dogaja po vsaki globalni kataklizmi ali katastrofi, ki povzroči  propad  neke visoko razvite civilizacije ali kulture. To potrjujejo prastari sledovi minulih civilizacij, in sicer ne le na površju Zemlje, ampak na to kažejo tudi razsežni podvodni, potopljeni kompleksi nekdanjih mest v svetovnih morjih. Zadnji paleolitik se je zgodil kot posledica zadnje ledene dobe, ki je uničila predhodno visoko razvito civilizacijo na Arktiki. Sledi cikličnih katastrof in kataklizem, po katerih so se preživeli srečevali z vprašanjem preživetja, so prisotne na vseh kontinentih. V težkem, počasnem in dolgem obdobju prvinski nagon preživetja prekrije še tako visoko znanje in védenje. Toda po neki zakonitosti Univerzuma vsaj nekaj od tega ostane vtisnjeno v tisto, kar imenujemo človeški praspomin, od koder se pojavlja tisto neznano, ki včasih preseneti kot "déja vu" - že videno, pa tudi kot slutnja ali intuicija o nečem, kar se je zgodilo v drugačnem času in prostoru.
Nelogičnosti v znanstvenih prikazovanjih človekove poti skozi prostor in čas so očitne, toda znanost je znanost in donkihotski boj z njo se običajno konča s premaganim Don Kihotom. Paleolitik zajema t.i. ledeno in kameno dobo z ljudmi na najnižji stopnji razvoja, ki jih vodijo osnovni nagoni, lastni vsem življenjskim oblikam planetarnega življenja  – nagon preživetja in nadaljevanja vrste. Prvi vzgibi človekove zavesti oziroma njegovega čustvenega sveta se pojavijo šele v mezolitiku, ljudje na tej stopnji pa so še vedno lovci in nabiralci. V neolitiku, ki traja približno do 7.000 let pr.n.š., se pojavijo lončenina, jamska in upodobitvena umetnost, stalna naselja in religiozno čustvovanje. Tako pravi uradna znanost, vendar ne vsa.

UGANKE PRETEKLOSTI BREZ POJASNILA

Kataklizmičma geologija je veja znanosti, ki ima drugačen pogled na preteklost vrste homo. V svoji knjigi The Adam and Eve Story (Zgodba o Adamu in Evi) svetovno znani in priznani kataklizmični geolog Thomas Chan ugotavlja, da so bila v Tiahuanacu, megalitskem megapolisu na bolivijski visoki planoti Altiplano, gradbena dela nenadoma prekinjena pred cca 11.000 leti. Tiahuanaco je v svoji nedokončani fazi obsegal 480 km2 površine. Mimogrede, z gradbenim materialom iz tiahuanaškega kompleksa je bil v celoti zgrajen La Paz, stara prestolnica Bolivije, kljub temu pa je Tiahuanaco še v razvalinah veličasten spomenik in priča človeškega genija, védenja in znanja nekega neznanega ljudstva v "času, ki se ga niti bogovi ne spominjajo več". Vprašanje, kdo in kdaj je začel gradnjo Tiahuanaca, kjer so vgrajeni večtisočtonski gradbeni elementi, če se paleolitik, prva in najnižja etapa, konča ob koncu ledene dobe pred cca 10.000 leti, pa ostaja neodgovorjeno.

Megalitski Tiahuanaco ni edini čudež megalitske arhitektonike. Piramide na obeh straneh oceanov, zigurati, megalitski krogi, kromlehi, tumulusi in menhirji večtonske teže so razsuti na vseh razsežnostih Zemlje. Znanost je sicer izračunala, da je za premikanje in postavitev tisočtonske kamnite gmote potrebna fizična moč približno 40.000 ljudi, kako naj bi 80.000 ljudi vleklo dvatisočtonsko kamnito ploščo, s katero je pokrita Črna pagoda v Indiji, na višino 70 metrov, pa znanost ni povedala. Ni sposobna pošteno priznati, da za mnoge uganke preteklosti nima pojasnila, da obstajajo objekti in kompleksi, ki so neponovljivi z vsem vrhunskim znanjem in sedanjo tehnologijo. Znanstveno v "kameno dobo" poleg prodnikov, pestnjakov, okruškov, tolkačev, jelenovih in bizonovih rogov sodijo tudi Velika piramida, Tiahuanaco, megalitski kompleksi Evrope, kot so Stonehenge, Avebury in New Grange, ki niso le kamnite gmote, ampak dokazi visoke razvitosti v nekem času, razvitostjo povsem drugačno od naše. Vse to je "kamena doba" in to zato, ker v njej niso iznašli atomske bombe in niso imeli svoje Hirošime …
Sedanji homo sapiens sapiensi, ki smo prerasli celo svojo atomsko dobo, pripadniki "najvišje razvite civilizacije", ki je zakoračila v vesoljsko ero, pa kljub CERNu, ki naj bi dokončno dokazal, da zmoremo natančno toliko, kot zmore Bog, še vedno ne vemo, kje je naš resnični izvor, od kod prihajamo in kam gremo. Pradavni in Davni so o tem vedeli več, kot vesta naš vrhunski znanstvenik ali kozmonavt.      

Nesporazumi med geologi in arheologi so stalnica v raziskavah najstarejših kultur in civilizacij. S podobnim primerom se bomo srečali tudi v Srednji Ameriki. Znanost o prazgodovini in praljudeh je neenotna, razdrobljena na posamezne, že predhodno naštete veje, kot so paleontologija, paleografija, paleopatologija, paleozoologija, paleogeografija, paleoklimatologija, očitno pa manjka paleopsihologija, ki bi odkrivala iracionalno komponento človekove biti, s katero se nihče znanstveno ne ukvarja, saj znanost še vedno človeka – preteklega, sedanjega in prihodnjega – vidi kot vrečo kosti in mesa v okviru prvinskih instinktov. Kot manjkajoči člen v raziskovanju pradavnih in davnih kultur ter civilizacij bi bila v okviru znanosti nujna primerjalna arheologija, ki bi o nastanku in preteklosti vrste homo nedvomno odkrila več, kot to lahko odkrije Darwinova teorija o nastanku vrst.

Kakšen bo naslednji paleolitik

Znanost si nikoli ni zastavila vprašanja, kaj je bilo pred obdobjem zadnjega paleolitika. V njenih predstavah paleolitskega obdobja je več lukenj kot v bohinjskem siru. V okviru uradne znanosti je človek paleolitika bitje, ki je glede na razsežnost časa in obstoja življenja na Zemlji šele pred borimi 3,5 milijona let ostalo brez dlake in repa in po nekaj razvojnih stopnjah postalo pravi homo sapiens, bitje ledene dobe, "katerega začetek označuje najstarejše zavestno narejeno orodje na prehodu iz terciarja v kvartar pred dvema milijonoma let, njegov konec pa konec ledene dobe pred 10.000 leti, ko homo sapiens postane dokončen homo sapiens sapiens, ki se je v svojem izseku univerzalnega časa, v končnem razvoju dvignil do Hirošime in po Hirošimi vse do posegov v Vesolje". Kratka, prozaična, a znanstvena razlaga kot edina prava.

Od neznanega nastanka človeške vrste je bila narava tista, ki je učila človeka, ki mu je razkrivala vse, kar je moral vedeti o sebi, okolju in nebu nad seboj. Ti dejavniki so izoblikovali vsako človeško združbo v njenem prostoru in času. V njihovem okviru je vsaka kultura in civilizacija dobila samo njej namenjen začetni impulz. Vse kulture in civilizacije so imele svojo lastno pot, lasten način življenja, lastno znanje in védenje, vendar vse uokvirjeno z univerzalnimi, kozmičnimi in zemeljskimi zakoni, po katerih ni ničesar izoliranega, samemu sebi namenjenega, vse je soodvisno z vsem.  

V ogromnih časovnih razponih se izoblikujejo prevladujoče civilizacije, kot so bile Gondwana, Lemurija, Hiperboreja in tudi neznane, ki jih ni več v spominu sedanjega človeštva. Rojevale so se  in odmirale po enakem zakonu nepretrganosti življenja: rojstvo-življenje-smrt-obnova oziroma nastajanje-trajanje-nehanje-obnova, v različnih kataklizmah in katastrofah, ki popolnoma spremenijo relief Zemlje. Preživeli iščejo svoj prostor pod Soncem, ustavljajo se na različnih delih Zemlje, na ničelni točki – paleolitiku, in na svoj način začnejo oblikovati civilizirano življenje, kar traja tisočletja. Čeprav časovno in geografsko včasih enormno oddaljene med seboj, so iz drobcev znanja in védenja minule civilizacije nastale nove civilizacije "pod novim nebom na novi Zemlji".

Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo, če bi Zemljo prizadela globalna katastrofa, kakršnih ni bilo malo v življenju Zemlje. Čeprav bi preživeli le vrhunski znanstveniki, bi se znašli na ničelni točki, vse njihovo znanje jih ne bi obvarovalo pred posledicami globalne katastrofe ali kataklizme. Preživeli bi morali nov dan začeti na ničelni točki s trdim bojem za preživetje. Vsi človeški dosežki bi bili uničeni, zasuti zaradi seizmičnih premikov ali potopljeni na dno oceanov. Kar bi ostalo na površju Zemlje, bi v pretoku stoletij in tisočletij postopoma razpadalo, le malo bi v zemeljskih plasteh ostalo od visoke razvitosti in znanja zamrle civilizacije. Po eonskih časovnih obdobjih bi morda neko človeštvo odkrilo naš paleolitik na podoben način, kot smo mi zadnjega, ne bi pa odkrilo tudi naših dosežkov in znanj. O takšnih možnostih še nismo začeli razmišljati. 

Preživeli po zadnji kataklizmi so se znašli v mnogo lažjih okoliščinah, kot bi se sedanja civilizacija po katastrofičnem udaru, saj so se znašli v neokrnjeni, neizkoriščeni naravi. Torej v pravem nasprotju s sedanjim človeštvom, ki je Zemljo najmanj dve tisočletji izkoriščalo brez vsakega odnosa do nje, drugače rečeno brez vseh omejitev, kar je doseglo svoj vrhunec prav v znanstvenih dosežkih v zadnjem stoletju, ki so bili do Zemlje in do vsega obstoječega življenja na njej vse prej kot obzirni.