(Plain Sex) Alan H. Goldman
V sledečem članku, ki ga bomo po razdelkih objavljali na naši on-line strani,
Alan Goldman brani liberalno pozicijo v razpravi o spolnosti. V središču njegovega
argumenta je zavrnitev analiz, tega čemur pravi "namen z ciljem" ("means-ends"),
ki terjajo spolnost kot namen nekega cilja, kot so ljubezen, reprodukcija ali
komunikacija. Zanj je spolna želja samo poželenje po kontaktu z telesom drugega
bitja in cilj spolnosti kot take, le ugodje, ki ga tak stik nudi. Zaveda se,
da je spolnost prav tako lahko sredstvo za reprodukcijo ali za izražanje ljubezni,
ampak so to nebistveni, postranski nameni akta same spolnosti.
Skozi analizo spolnosti zaključi, da spolno vedenje ne more biti moralno vrednoteno
po nobeni drugi normi kot po tisti, po kateri vrednotimo tudi druge oblike obnašanja
- na primer Kantov princip spoštovanja do ljudi. Sicer lahko razlikujemo perverzno
od normalne spolnosti, ampak perverznost je v tem primeru samo statističen pojem,
ki ne nosi nikakršnega moralnega pomena.
Kar nekaj sodobnih tekstov o spolnosti razglaša svojo temo, kot legitimno sprejemljivo
za analitične filozofe (četudi je to tema v filozofiji že vse od Platona). Mogoče
je kdo utegnil pomisliti, da je, navkljub razvpitim bojem sodnikov in zakonodajalcev,
da bi definirali primernost pornografije, konceptualna analiza na tem področju
nepotrebna. Od nas se pričakuje, da vemo kaj je to spolnost in da smo brez težav
sposobni identificirati idejo spolnega poželenja in aktivnosti, če ne že zaradi
kakšnega drugega razloga, je filozofija na tem mestu relevantna zato, ker koncept
spolnosti ostaja v centru moralne in socialne zavesti, v naši, kot verjetno
tudi vsaki drugi družbi. Preden dobimo razumen vpogled na odnos spolnosti do
morale, perverzije, družbenih regulacij in poroke, želimo podati analizo samega
koncepta, ki znotraj teorije ali sistema vrednot ne podcenjuje svoje animalične
želje niti precenjuje svoje pomembnosti. Čeprav sem dejal "preden",
vrstni red obravnavanja vprašanj v tem sklopu ni tako jasno določen, kot tudi
drugje v moralni filozofiji, so vprašanja tako konceptualna kot tudi normativna
hkrati. Naš koncept spolnosti bo delno determiniral naš moralni pogled nanj,
ampak kot filozofi moramo formulirati koncept, ki bo v sozvočju z njegovim moralnim
statusom. Kar na tem mestu želimo, je "refleksivno ravnotežje", cilj,
ki ga tradicionalne in nedavne analize skupaj z njihovimi moralnimi implikacijami,
niso dosegle. Ker je spolna dejavnost, kot tudi druge naravne funkcije, kot
so hranjenje ali gibanje, postala globoko vtkane v plasti kulture, morale in
superstrukture praznoverja, jo je težko dojeti z njej lastno preprosto terminologijo.
Delno tudi zaradi tega razloga, je mogoče to konceptualno ravnovesje doseči
samo skozi mišljenje o čistem seksu.
Vztrajal bom, da je, vsaj kar zadeva filozofske tekste, spolnost še vedno napačno
predstavljena, prav tako bom kritiziral prevladujočo formo analize, ki jo označujem
kot "analizo namena z ciljem" ("means-end analysis"). Takšni
koncepti, spolni aktivnosti nujno pripisujejo nek zunanji cilj ali namen, pa
naj bo ta reprodukcija, izražanje ljubezni ali preprosta komunikacija. Ti koncepti
analizirajo spolno aktivnost kot namen enega od naštetih ciljev, namigujoč,
da je spolno poželenje zgolj želja po reprodukciji, po ljubiti ali biti ljubljen
ali preprosto komunikacija z drugim. Vse definicije tega tipa, s tem, da spolnost,
ki ne sovpada z enim od teh modelov ali ne zapolnjuje ene od teh funkcij, razglašajo
razmerje spolnosti do perverznosti in morale za nepravilno ali nepopolno.
Alternativna analiza, s katero bom začel, je ta, da je spolno poželenje, poželenje
po stiku z telesom druge osebe, z razlogom, ki ga nudi ugodje, kot posledica
takšnega stika. Spolna aktivnost je potem takem aktivnost, ki si takšno poželenje
prizadeva zapolniti. Medtem, ko imata Aristotel in Butler nedvomno prav, ko
trdita, da je ugodje prej stranski učinek kot pa nameren cilj nekega dejanja,
pa v primeru spolnosti to ni več tako jasno. Poželenje po telesu drugega je
v principu med drugim, želja po užitku, ki ga tak fizični stik prinaša. Po drugi
strani pa to ni želja po določenem občutku, ki bi bil ločen od svojega vzročnega
konteksta, občutku, ki bi ga bilo mogoče pridobiti na kak drugačen način. Ta
definicija, ki ubeseduje splošen cilj spolnega poželenja, se pojavi prednostno
poskusu eksplicitnega seznama definicij specifičnih spolnih aktivnosti, za aktivnosti,
kot so poljubljanje, objemanje, masaža ali držanje za roke, ki so lahko ali
pa tudi niso seksualne, pač odvisno od konteksta, še bolj pa določujoče glede
na namen, potrebe ali želje. Splošnost definicije predstavlja odklon od pretiranega
(tako značilnega za psihološke tekste) poudarjanja orgazma, ki kot cilj spolne
želje ali genitalne spolnosti, osredinja, kot edino pravilo spolne aktivnosti.
Osnovno za definicijo je, da je cilj spolnega želenja in dejavnosti v fizičnem
stiku samem, in ne v čem drugem, kar bi tak stik tudi utegnil izražati. V nasprotju
z tem, analiza "namen z ciljem" "meansend analyses" predstavlja
zaključek, ki ga za čisto spolnost razumem kot nebistvenega, saj spolnost vidi
kot sredstvo za doseganje nekakšnih ciljev. Napaka takšnih analiz ni toliko
v tem, da definirajo spolnost v duhu splošnega cilja, kot v tem, da vidijo čisto
spolnost samo kot sredstvo za doseganje drugače povsem ločenih ciljev. Zaradi
prikladnosti uporabljam pojem "namen z ciljem" "means-end analyses",
četudi bi "namen z ločenim ciljem" "means-separable-end analyses,"
utegnil biti veliko bolj pojasnjevalen, a je vse preveč okoren. Želja po fizičnem
stiku z drugo osebo je minimalni kriterij za (normalno) spolno željo, a je hkrati
tudi nujen in zadosten, da takšno normalno poželenje kvalificiramo kot seksualno.
Seveda lahko v različnih kontekstih želimo skozi seksualno dejanje izražati
tudi druge občutke, tak stik, brez želje po fizičnem stiku ali ko je fizični
stik iskan zaradi kakšnega od drugih razlogov, ni nujno vedno seksualen. Po
drugi strani, je želja po fizičnem stiku, brez da skozenj izražamo naklonjenost
ali druge občutke, zadostna, da jo označimo kot seksualno. Različne dejavnosti,
kot so poljubljanje in ljubkovanje, se v določenem kontekstu kvalificirajo kot
seksualne, četudi brez prisotnosti genitalnih simptomov seksualnega vzburjenja,
kar potem takem ni nujen kriterij za spolno aktivnost.
Ta začetna analiza se utegne komu zazdeti ali preveč ali premalo zajemajoča.
V tem, ko nas vodi v interpretacijo fizičnega stika kot spolne želje, se utegne
zdeti vse preveč vključujoča dejavnosti kot so recimo nogomet in drugi športi,
ki temeljijo na fizičnem stiku. V teh primerih želja po stiku z drugo osebo
sam na sebi ni usmerjena napram določeni osebi in tudi ni cilj aktivnosti, cilj
je v teh primerih zmagovanje, gibanje ali se pokazati kot junak. Če pa je želja
po stiku z telesom druge osebe prisotna, potem nikakor ne pretiravamo, če ji
rečemo, da je seksualna. Nekoliko težji primer je z otrokovo željo po ljubkovanju
in z našim naravnim odzivom, želje po ljubkovanju. V tem primeru je za otroka
želja po fizičnem stiku, želja po ugodju ljubkovanja. Če je tako, potem lahko
to željo okarakteriziramo, še posebej če vztrajamo pri Freudu, kot seksualno
ali primarno seksualno. Vsekakor pa se ta želja od popolne seksualne želje razlikuje
v tem, da je bolj arhaična, ne neposredno usmerjena napram telesu določene osebe.
Prav tako je lahko to, kar si dete podzavestno želi, ne toliko fizični stik
sam na sebi, ampak znamenje naklonjenosti, nežnosti ali varnosti, v tem primeru
imamo samo še en razlog več, da omahujemo pri karakterizaciji njegove želje
kot povsem seksualne. Namen našega odziva na otrokovo željo je pogosto kazanje
naklonjenosti, ne pa čisti fizični stik, tako, da naša definicija dejanj, ki
zapolnjujejo spolno željo, tovrstnih primerov ne vključuje. (Tudi, če je intuitivno
okarakterizirati naš odziv kot seksualen, to za mojo analizo, na tem mestu,
ne more predstavljati nobenega problema). Isto lahko rečemo za določene znake
naklonjenosti (ali v nekaterih kulturah za vljudni pozdrav) med moškimi ali
ženskami: ti prav gotovo niso nujno homoseksualni, če je namen samo izkazovanje
prijateljstva. Sicer je za čisto spolnost to nekaj povsem postranskega, čeprav
dragoceno, v kolikor ji je dodano.
Naša definicija spolnosti v pojmovanju želje po fizičnem stiku se lahko zdi
omejena tudi v toliko, ker se lahko zdi spolno privlačno, ne samo njeno ali
njegovo telo, ampak tudi človekova osebnost, in da je lahko v danem kontekstu
na določen način seksualen tudi pogled ali pogovor, brez stika teles. Vseeno
pa ni vsebina neke misli na sebi tista, ki je spolno privlačna, ampak osebnost,
ki jo uteleša določen način obnašanja. Še več, če je osebnost tista, ki je osebi
spolno privlačna, potem ta ne bo želela samo nadaljnjega pogovora, pač pa tudi
spolni stik. Če lahko pogled ali pogovor interpretiramo kot seksualen le v danem
kontekstu, pa v primeru, ko sta pogled ali pogovor v funkciji spolnega interesa,
o tem ne more biti dvoma. Vojerizem ali gledanje pornografskega filma se kvalificira
kot spolna aktivnost, ampak samo kot domišljijski nadomestek za pravo stvar
(drugače je to odstop od normalnega, kot je izraženo v naši definiciji). Isto
velja za masturbacijo kot spolno aktivnost brez partnerja.
Uvodna definicija prikazuje sestavino spolne želje in aktivnosti, ki je vse
preveč očitna, da bi ji oporekali. Vsaj v primerih, ki so jasni, vsi vemo kaj
je to spolnost, in v ta namen ne potrebujemo filozofov, da nam to povejo. Moja
uvodna analiza ima namen služiti kot kontrast temu, kar spolnost ni. Osredotočam
se na fizično manifestacijo želje po drugem telesu in za osnovo vzamem poglobitev
fizičnega aspekta eksistence posameznika in njegovo pozornost do fizičnega utelešenja
drugega. Nekdo bi lahko poskušal izpeljati užitek v spolnem aktu iz izražanja
določenih občutkov do partnerja ali iz zavesti o njegovem vedenju, ampak spolno
poželenje je v bistvu želja po fizičnem dotiku samem: to je telesna želja po
telesu drugega, ki dominira našemu mentalnemu življenju za bolj ali manj kratka
obdobja. Tradicionalni teksti imajo prav, ko poudarjajo golo fizičnost oziroma
animaličnost spolnosti, motijo se edino v tem, da to čisto obliko obsojajo.
Nekomu se lahko zazdi, da karakterizacija spolnosti kot intenzivne prijetne
fizične aktivnosti in ostre fizične želje, vključuje samo njeno najbolj razgaljeno
stran, vendar jo je vredno razlikovati in osredotočati na ta najmanj običajen
imenovalec, da se tako lahko izognemo napačnim pogledom na spolno moralo in
perverznost, ki se pojavi kot posledica mišljenja, da je spolnost v bistvu nekaj
drugega.
se nadaljuje
Dr. Alan Goldman je študiral na univerzah Yale in Columbia. Od leta
1977 predava na oddelku za filozofijo univerze Miami, med tem časom je v različnih
vlogah gostoval tudi na univerzah Michigan, Colorado, in Auckland. Oddelku je
predsedoval v času med leti 1988 do 1998. Je avtor knjig Justice and Reverse
Discrimination (Princeton, 1979), The Moral Foundations of Professional Ethics
(Rowman & Littlefield, 1980), Empirical Knowledge (University of California,
1988), Moral Knowledge (Routledge, 1988), Aesthetic Value (Westview, 1995),
in neštetih člankov iz področij etike, estetike, epistemologije in filozofije
prava. Leta 1997 je prejel prestižno nagrado za izjemno univerzitetno delo.
Leta 2001 je izdal aktualno knjigo Practical Rules: When we need them and when
we don't, will be (Cambridge University Press).
Vir: www.zofijini.net
|