Ali je do novega cilja človeštva prišlo tudi zaradi izkušenj, ki jih je človeštvo pridobilo s Hubblejivim prostorskim teleskopom? Z velikimi teleskopi na Zemlji lahko sicer zaznavamo veliko, toda pogled pogosto ne seže dovolj daleč.

Hubblejev teleskop, ki je bil izdelan leta 1990, je vidljivost povečal za mnogo svetlobnih let, odkritih je bilo na tisoče novih sonc in sistemov mlečnih cest. Izračunali so, da jih verjetno več milirajrd! Vendar pa je tudi ta vidik, vidik tega zemeljskega sveta. Vidik duhovnega sveta pa je zunaj tega zemeljskega sveta.

Ena izmed temeljnih predpostavk duhovne poti je spozna nje samega sebe. Tako je nad vhodom v Apolonov tempelj v Delfih napisano:“ Človek, spoznaj samega sebe“. Ko učenec Boga stopi skozi ta vrata, lahko na drugi strani prebere:“ in spoznal boš svet in Boga“, ali drugače povedano:“ in spoznal boš, da si Bog ti.“

Ta prvotna predpostavka za pot posvetitve v Božanske skrivnosti se je sčasoma začela uporabljati v drugačne namene. V današnjem času, zlasti v zadnjih 30-35 letih, se je ezoterika pridružila razvijajoči se psihologiji. Pri mnogih smereh, semanirjih in različnih oblikah zdravljenja so bila pričevanja notranje religije zlorabljena kot zunanja znamenja. Tako se je dogajalo tudi z besedami na vzhodu v Apolonov tempelj.

Povsem razumljivo, je, da utegne biti za človeka koristno in pogosto tudi nujno, da spozna svoje telesne in duševne sposobnosti in svojo zgradbo, da bi preveril prevzete, tuje vedenjske vzorce in jih opustil, če omejujejo njegovo bitje. Mnogo telesnih bolezni nastane zaradi razpetosti med tujimi pričakovanju in lastno določenostjo. S pomočjo različnih oblik zdravljenja se lahko naučimo obrniti k sebi in prevzeti odgovornost za svoje naloga. To nam je lahko v vsakdanjem življenju zelo v pomoč in občutimo kot osvobajajoče.

Vendar pa ta vrsta spoznanja samega sebe ni tisto, kar se zahteva od učenca Boga in se nanaša na besede iz Apolonevega templja. Razlika je v različnem cilju psihološke poti in božanske poti. Pri prvi poti se učimo bolje delovati v svetu, več prispevati in s tem živeti bolj uspešno. Pot božanske poti pa vodi učenca ( neofita) skozi svet in preko njega ven iz sveta! Cilj prve je znotraj meja sveta, cilj druge pa je preseči meje sveta.

Samospoznanje, ki je potrebno, da bi se dvignili nad te meje, nad svet, je lahko le osebni vidik. Biti mora vedno splošno veljavno človekovo spoznanje. Pri opazovalcu mora biti torej točka opazovanja zunaj osebnosti, zunaj sveta. Le tako lahko brez predsodkov spoznava stanje , ki je spkupno vsemu človeštvu. Le na ta način je pogled jasen in osvobojen raznovrstnih usodnih osebnih obarvanj in iz tega izhajajočih zapletov opazovalca.

Tu pride do na videz nerešljivega vprašanja: Kako lahko učenec najde tako mesto zunaj sveta, če je vendar rečeno, da svet lahko premaga šele takrat, ko je opazoval in spoznal svet in sebe s tega od sveta osvobojenega mesta? Ali ni to nasprotje, zaradi katerega so njegova prizadevanja obsojena na neuspeh?

No, če hočemo to razumeti s svojim običajnim logičnim, časovno – prostorskim mišljenjem , ne bomo rešili tega nasprotja. Obstaja tudi mišljenje, ki ni nastalo v tej po naravi dani vezanosti in ga je učenec Boga na svoji poti deležen. Ko si srčno želimo razrešiti protislovje, ko vemo, da ozdravitev našega življenja ni povezana s tem svetom, tedaj se iz našega hrepenečega srca, ki ne spada v naš svet, dvignejo osvabojajoče misli! Jedro srca je točka, ki jo iščemo in je zunaj tega sveta! Ob takih mislih pogosto rečemo: Nisem si mislil, enostavno se mi je zgodilo. To je v bistvu milost.

Ta izkušnja je za učenca božanske skrivnosti prvo potrebno spoznanje. Človek je vsekakor dvojno bitje in sicer je zgrajen iz umrljivega dela, ki je od tega sveta in neumrljivega dela, ki ni od tega sveta. V življenju sta sta dva dela medsobojno povezana, vendar pa ne pomešana.

Iz povedanega lahko povzamemo, da ločimo tudi dva svetova. Obstajata zemeljski, minljivi svet, kateremo pripadamo kot osebnosti( Miran) in neumrljivi, kateremu pripada nezemljski del, ki ga imenujemo Božasnka duhovna iskra . To pa je že drugo pomembno spoznanje, poleg tistega o dveh svetovih!

Jezus je pokazal na duhovno bit, ko je rekel:“ Jaz sem rekel: Bogovi ste. Ali ne veste?“ To je tretje potrebno spoznanje! Človekova naloga je, da osvobodi tega Boga v sebi, ki ni od tega sveta, pa je tako rekoć zaprt v ječi. Pri vseh duhovnih šolah gre za to osvoboditev.

Vendar pa obstaja velika nevarnost mnogih poti, ki večinoma izhajajo iz volje umrljivega človeka. Zaradi napačno razumljenega samospoznanja človek dela kvečjemu na gradnji „ nadčloveka“ z večjimi sposobnostmi ali večjo zavestjo. To ga res dvigne nad množico drugih ljudi, pa vendar vseeno ostane to, kar je bil: minljiva narava! Kajti Bog v človeku ne potrebuje, da bi ga človek najprej razvil. Je že popoln! Potrebuje le življenjski prostor. Zato se mora človek naučiti, da naredi prostor Božanski sili ali toku, ki prebiva v njem. To pa je četrto spoznanje učenca Boga.

Ko je človek brezpogojno pripravljen na to in v skladu s to pripravljenostjo izvaja prava dejanja, se izpolni Beseda iz Janezovega evangelija. “ Tistim, ki sprejemajo, da moč, da postanejo Božji otroci; vsem, ki verujejo v njeno ime in se ni iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak Boga”.

Konec

Miran Zupančič