Nedavno je bil na spletni strani http://www.dnevnik.si/novice/svet/248806/ objavljena novica o tem, kako je cerkev pomagala nacistom po vojni pobegniti v Argentino. Več informacij o sodelovanju med nacionalsocialisti in cerkvijo si lahko preberemo v knjigi Resnična Odessa. Toda v zgodovini Rimskokatoliške cerkve je zaslediti še več takšnih pobratenj z zločinci. Malokdo ve, da je cerkev na stotine kriminalcev razglasila za svetnike. Toda preden razkrijemo nekaj teh »svetih« množičnih morilcev, se vprašajmo, zakaj cerkev za svete proglašajo mrtve, ne pa živih?

Po nauku Jezusa, Kristusa, je svet samo eden, nebeški Oče. Tako so preroki vedno učili in tako je učil tudi Jezus: edino Bog je svet. Petrov stol pa to zanika, s tem da ljudi proglaša za „svetnike“. Nenavadno se zdi, ko danes človek pri katoliški božji službi sliši, kako pri izpovedovanju vere častijo „skupnost svetnikov“ in znotraj cerkve na vsakem vogalu vidi stati sveti kip.

Če torej cerkev neprestano proizvaja „svetnike“ ali pa lastnika Petrovega stola označuje s „sveti oče“, ali s tem ne zasmehuje, sramoti ter se javno in neprikrito norčuje iz velikega Duha, nebeškega Očeta, Boga? Odgovor na to je preprost. Ker se pripadniki Petrovega stola spoznajo na spise, lahko trdimo, da Petrov stol na ta način zavestno sramoti Boga (vir: knjiga »Kdo sedi na Petrovem stolu?«).

Jezusova beseda v Mt. 23, 9 jasno pove: „Tudi na zemlji nikomur ne pravite 'oče', kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih..“ Cerkev pa razlaga, da je papež „sveti oče“. S tem Petrov stol obrekuje Jezusa, Kristusa. To počne zlasti na ta način, da svojim vernikom celo predpisuje verovati v tako imenovane „svetnike“, ki jih je imenovala cerkev. V cerkvenih dokumentih izrecno piše: Kdor ne veruje v svetnike in ne časti njihovih relikvij, „naj se ga izključi“.

To ni samo nasprotje tega, kar je učil Jezus iz Nazareta, je tudi nasprotje tega, kar so delali prvi kristjani in kako so živeli. Niso častili svetnikov; tega sploh niso poznali. Vedeli so, da je vsak človek tempelj Svetega Duha, da je vsak človek poklican prizadevati si za popolnost in da Bog na tej poti v notranjost stoji ob strani vsakemu človeku, ki Ga pokliče na pomoč. Torej ne potrebujemo posredništva duhovnikov, tudi ne „svetnikov“, ampak se lahko neposredno povežemo z Bogom, s Kristusom v notranjosti človeka samega. To je bil nauk prvih kristjanov in tudi njihovo življenje: Človek je tempelj Boga in Bog biva v človeku, globoko na dnu njegove duše.

Nekaj nam da misliti: Zakaj za svete proglašajo mrtve in ne živih? Zakaj mora telo prej umreti, preden človeka proglasijo za svetega? Ali ljudstvo mogoče ne bi smelo opaziti, da omenjeni sploh ni bil tako svet? Kajti vse mogoče lahko razširjajo o umrlem, vsakovrstne legende, ki v ljudeh ustvarjajo utvaro, da je taisti živel „sveto“. Ko se družimo z živim človekom, si mogoče lahko zelo hitro ustvarimo drugačno sliko. Razen tega lahko poveličevanje umrlega pogojuje tudi to, da so v mnogih poganskih kultih, npr. v starem Egiptu, gojili kult mrtvih. V bistvu je kult svetnikov nadaljevanje kulta mrtvih.

V katoliški cerkvi najdemo tudi paralele z religioznimi predstavami iz Babilona. Babilonci so imeli okrog 5000 bogov in boginj. Tudi v cerkvi ima prav tako vsaka poklicna skupina svojega svetnika. Obstajajo svetniki za pleskarje, za odvetnike, za lekarnarje, za spovednike, za rudarje, za žganjarje, za knjigotržce, za puškarje, celo za paznike v zaporih, za menjalce denarja, pridelovalce zelenjave, sodnijske služabnike, mavčarje, župnike in ne pozabimo, za gospodinje v župniščih. Celo za ameriškega pilota v vojni, za iskalce zakladov in vojake so pristojni posebni svetniki. Prav tako lahko človek pokliče svetnika za vse mogoče pripetljaje – na primer pri invaziji mravelj, ali kadar je v brezupnem položaju. Obstajajo tudi svetniki, ki naj bi človeku pomagali ravnati z vestjo in s svobodnim duhom, na primer svetniki proti svobodomislecem. Obstaja svetnik proti slabi vesti; če ima človek slabo vest, lahko moli k temu svetniku in ta jo potem zatre. Zanimivo je, da je Ignacij iz Loyole, ustanovitelj jezuitskega reda, med drugim dejal: „Da bi v vseh stvareh služili resnici, moramo verjeti, da je to, kar sem imel za belo, v resnici črno, če tako določi hierarhična cerkev.“ Tudi proti pretirani želji za plesom, za loterijo ali če nekdo išče igre na srečo, obstajajo svetniki, za telefon in tudi za internet, za vse to človek lahko pokliče „svetnike“.

Toda povrnimo se k vprašanju, ali so vsi ti tako imenovani svetniki za časa zemeljskega življenja delali čudeže, za kar bi lahko bili razglašeni za svetnike. Kakšni so pogoji, da nekdo postane „svetnik“?

Pred razglasitvijo za svetnika morata biti izpolnjena dva pogoja: prvič sloves svetosti in zglednega življenja, drugič sloves čudodelnosti. Tu imamo primer svetnika, ki je patron kovačev in zlatarjev, kolarjev in živinozdravnikov, škof Eligij iz Noyona, z naslednjo – v pravem pomenu besede „legendarno“ – predzgodovino: v 7. stoletju je bil Eligij kovač. Pripovedujejo, da je upornemu konju nogo kar odrezal in ko jo je podkoval, spet namestil. Nogo je torej odnesel s seboj v kovačnico, nanjo prikoval podkev in jo potem zunaj konju spet namestil tja, kamor je spadala. Tako pravi legenda. Zato zdaj Eligija častijo kot patrona kovačev.

Takšnim legendam se pogosto smejimo. Toda kar je veliko bolj usodno: mnoge kriminalce so razglasili za svetnike in tu postaja vse skupaj zares grozljivo. Vzrok, zakaj mora nekdo že biti mrtev, da ga razglasijo za svetnika, bi bil lahko tudi v tem, da temu človeku mogoče to ne bi bilo po volji. Kajti „svetnikov“ ne vprašajo, če hočejo postati svetniki. Marsikdo bi potem rekel: „Proti mravlji nadlogi sploh ne morem pomagati.“ Ali: „Kovaču oz. pilotu v vojni ne morem pomagati.“ Ali pa bi ga bilo strah, da njegovi zločini pridejo na dan. Možno je, da se sploh ne bi strinjal, da ga razglasijo za svetnika. Mogoče si je predstavljati, da razglasitev za svetnika tudi zaradi tega izpeljejo šele po človekovi smrti.

Celota je tako kult mrtvih in konec koncev spiritizem: klicanje mrtvih. In kaj pravi cerkev o spiritizmu? Cerkev prepoveduje spiritizem le, če se drugi ukvarjajo z njim. Sama ga prakticira vse do danes, npr. v obliki izganjanja hudiča. V Rimu obstajajo tečaji o tem, kako se iz ljudi izganja hudiča in pri takšnih izganjanjih hudiča je umrlo že precej ljudi. Če si podrobneje pogledamo vprašanje, zakaj ljudje molijo k „svetnikom“, spoznamo star temeljni vzorec: verjamejo, da potrebujejo nekoga, ki bo pomiril jeznega Boga, da bo blag in milosten. Vedno znova torej naletimo na prvotno pogansko naravnanost, da se Bog jezi in maščuje. Če bi človek rad, da ga usliši, tedaj je potreben posrednik, ki Boga pomirja – naj bo to s tistimi brutalnimi žrtvami, o katerih smo že slišali, ali pa tako, da mrtvi, ki jih povzdignejo v „svetnike“, pri Bogu zastavijo dobro besedo.

Načeloma lahko postavimo še nadaljnje vprašanje: Zakaj sploh potrebujemo priprošnjike pri Bogu, ko je vendar sam papež „usmerjevalec zemeljske oble“? Ravno on, kot usmerjevalec zemeljske oble, bi torej moral posedovati moč, da vse usmerja. Zakaj potem potrebujemo tako imenovane priprošnjike, svetnike? In še eno vprašanje: Če je toliko svetnikov, zakaj je potem na svetu toliko gorja? Kakšni pa so bili ti ljudje, ki so jih proglasili za svetnike? Nekateri so bili zločinci, torej sploh ne morejo vladati s Kristusom v nebesih in ne morejo izboljšati Zemlje. Kaj dobrega naj bi se na primer izcimilo, če molimo h Konstantinu ali h Karlu Velikemu, ki sta bila množična morilca?

Janez Pavel II. je na primer kmalu zatem, ko si je v Izraelu prizadeval za simpatije Judov, proglasil za blaženega Pija IX. – papeža, ki je dal ugrabiti judovskega otroka, ga prisilno vzgojiti v katoličana in na koncu v duhovnika. Ta papež je v svoji cerkveni državi spet odprl judovski geto, v katerem so morali judovski someščani živeti v najbolj bednih razmerah. To je samo en primer iz novejšega časa, kaj katoliška cerkev razume pod „blažen“ ali „svet“.

In kako je s cesarjem Konstantinom, ki je bil odgovoren za številne zločine? Je cerkev tudi njega razglasila za svetnika? Konstantin je bil resnično zločinec. Vseskozi je bil cilj njegovega delovanja povečati svojo moč: leta 310 je dal obesiti svojega tasta, cesarja Maksimijana; svojega svaka Licinija je dal zadaviti; njegovega sina je degradiral v sužnja in ga dal na smrt pretepsti. Krispa, svojega sina iz prvega zakona in Fausto, svojo ženo, je dal umoriti, ker je oba osumil skupnega razmerja. Torej ni vprašljivo, da je bil Konstantin zločinec. V katoliškem imenskem koledarju navajajo Konstantina kot svetnika: katoliška cerkev torej dopušča, da ga častijo. Dejansko ga za svetnika niso razglasili, kar pa ni bilo povezano z njegovo zločinsko potjo, ampak samo s tem, da ga je krstil pripadnik arianizma, Evzebij, ki so ga pozneje preganjali kot krivoverca. Zaradi tega Konstantin ni formalno priznan za svetnika, ne zaradi načina življenja, ampak zaradi katoliške formalnosti. Smejo pa ga častiti kot svetnika. Cerkev tudi pravi, da je tisti, ki se nahaja v imenskem koledarju, patron. Če otroka tako kličejo, potem mu je samodejno zagotovljena priprošnja tega zaščitnika. Konstantin torej vsakomur, ki se danes imenuje Konstantin, zagotavlja svojo priprošnjo – tako nauk katoliške cerkve. Iz teh dejstev bi budni analitik lahko naredil zaključke in postavil vprašanje: Ali je zato na svetu toliko zločinov?

Naslednji primer je Karel Veliki. Tudi njega po formalnem postopku niso razglasili za svetnika, toda na veliko ga častijo kot svetnika – čeprav je bil množični morilec, ki je 44 let zapored vodil vojne, masakriral in moril ljudi. Kljub temu velja za veliko, sveto podobo katoliške cerkve. Kasneje so to zločinstvo, ki ga razglašajo za sveto, prenesli na nekatere papeže. Obstajali so papeži, ki so bili kot inkvizitorji odgovorni za poboje mnogih soljudi in so jih pozneje razglasili za svetnike.

Morali bi si enkrat ponazoriti, kakšne posledice ima to za posameznega vernika. Če zdaj nedolžen, pobožen človek moli k množičnemu morilcu – ali je potem mogoče, da molivca inspirirajo morilčeva dela? Po znanem pravilu, da enako vedno pritegne enako in nanj vpliva, je to povsem mogoče. Zato je tudi skrajno zaskrbljujoče, da na primer v Aachnu vsaki dve leti podelijo tako imenovano „Karlovo nagrado“. Evropski politiki romajo v Aachen, da bi jim podelili nagrado, ki se imenuje po Karlu Velikem, ki je zagrešil celo vrsto zločinov, danes pa velja za „velikega očeta Evrope“. Če Karel Veliki velja za „svetnika“, kaj so bili njegovi čudeži? Morjenje? Njegovi „čudeži“ so bili bojni pohodi, na katerih je uničeval svoje sovražnike. Nadalje je njegov „čudež“, da je z morjenjem in ubijanjem naropal državo, iz katere je na koncu izšla Evropa. Zato o Karlu Velikem govorijo kot o ustanovitelju Evrope.

Karel Veliki je torej z orožjem širil katoliško vero. In kar je bilo za cerkev še tudi pomembno: Karel Veliki je – prav tako z orožjem – izterjeval cerkveno desetino. To je bilo za Petrov stol zelo pomembno. Še tretje: bil je prvi vladar v takratni germanski državi, ki se je dal okronati papežu - papežu Leonu. To pomeni, da je vzpostavil povezavo med prestolom in oltarjem, ki se je potem obdržala mnogo stoletij in v nemški državi privedla do krvavih državljanskih vojn. Zveza s cerkvijo, ki jo je vzpostavil Karel Veliki, je imela prednosti za obe strani: papež je lahko okrepil svojo pozicijo, razširil svoj vpliv, ker je okronal cesarja; za cesarja Karla pa je s tem njegova dinastija, dinastija roparjev prestolov, lahko postala legitimna – njegov stari oče je prišel na oblast tako, da je ukradel prestol. Če se točno izrazimo, lahko torej Karla Velikega zato častimo kot svetnika – ker je moril za cerkev.

Še danes velja, da so v zgodovinopisju tistega, ki je naropal veliko zemljiško posest, imenovali „veliki“. Zločini so bili tisti, ki so Karlu prinesli vzdevek „veliki“. Po drugi strani običajno gledamo na človeka, ki pobije svoje sosede ter izropa njihove hiše kot na roparskega morilca. To shizofrenijo v zgodovini beležijo vse do danes. V aachenski katedrali je razstavljena mala knjižica, ki je napisana za otroke in v njej piše: „Karel Veliki je obhodil vso Evropo, da bi branil meje svoje države.“ Mogoče bodo čez tisoč let pisali o Adolfu Hitlerju: „Obhodil je vso Evropo, da bi v Stalingradu in Moskvi branil meje nemške države.“ To bi bila približno enaka logika. Pri doslednem logičnem razmišljanju bi lahko celo postavili vprašanje: Ali ne obstaja možnost, da bodo nekoč tudi Hitlerja imenovali za svetnika? Težko verjetno, da bi se to zgodilo. Zakaj ne? Hitler je moril zase in za svoj rajh, ne v korist in čast Rimskokatoliške cerkve.

Če od Karla Velikega potegnemo lok malo dlje, ugotovimo: mnoge druge, ki so morili za cerkev – npr. v križarskih vojnah – so prav tako poplačali s statusom „svetnika“. Primer za to bi bil papež Leon I. Tudi on je neusmiljeno preganjal drugoverce, manihejce, skoraj že s krvoločnostjo inkvizitorja. Tudi on je konec koncev cerkvi pomagal do več moči in razglasili so ga za svetnika – po pomoru drugovercev. Papeža Leona I. niso samo razglasili za svetnika, ampak so ga kot enega od dveh papežev povrhu imenovali še za cerkvenega učitelja. Leon je katolikom prepovedal vsakršno druženje z nekatoliki in zahteval, da jih zaničujejo. Ukazal je izogibati se nekatolikov „kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi.“ „Ni občestva s tistimi, ki so sovražniki katoliške vere in so kristjani samo po imenu!“ To je „originalni ton“ Leona Velikega, „svetnika“ katoliške cerkve.

Spričo tukaj povedanega bi prikrivali dejstva, če stvari ne bi navedli poimensko: kar se tu dogaja – in to pod imenom „kristjansko“ – je resnično satansko. Kajti Jezus, Kristus, ni nikdar učil kaj takega. On je bil mož miru, mož enakosti, mož ljubezni, ki nam je našega večnega Očeta približal kot Očeta ljubezni in Ga tudi utelešal. Govoril je: „Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.“ (Mt. 26, 52) On je bil in je knez miru.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru