Dr.Luka Krušič, dr. vet.med. in Ana Krušič-Kaplja, dr.med.

Živimo v času, ko se dogajajo številne spremembe na vseh področjih človekovega življenja, zlasti na področju komunikacij in informacij. Z  razširjanjem pretoka informacij preko globalne mreže interneta, je človeku možen dostop iz svojega delovnega ali bivalnega prostora  do vseh vrst virov informacij po svetu.

Nič manj je možno priti preko interneta do številnih informacij o cepljenju in njegovih posledicah. Zelo pomembno področje, ki zanima mnogo lastnikov živali, predstavlja področje cepljenja in preprečevanja različnih infekcijskih bolezni, proti katerim je lastnik celo po zakonu prisiljen vsako leto cepiti svojega ljubljenca.

Poleg znanih klasičnih del o cepljenju (Buchwald,1994; Coulter,1995;Coulter und Fischer,1991, Delarue,1995,1996) in njegovih posledicah je na spletnih straneh mogoče najti številne vire informacij o cepljenju in njegovih posledicah (www.impfreport.de, www.impfkritik.de, www.klein-klein-verlag.de). V številnih razpravah o koristnosti cepljenja pri človeku je vedno več argumentov in dokazov o negativnih učinkih in trajnih posledicah cepljenja.

Tematika cepljenja pa je bila predmet kontraverznosti v medicini že pred 100 leti, ko je bilo veliko število zdravnikov že v tistem času proti konceptu cepljenja. Upravičeno se vprašamo, kako je lahko še cepljenje koristno za naše domače živali, če je za človeka škodljivo.

Rutinska letna cepljenja, ki se izvajajo na letni osnovi, po izjavi Schulza (1998), profesorja in predstojnika oddelka za patobiološke znanosti veterinarske fakultete Univerze, Madison, Wisconsin, ZDA, ne nudijo nobenih prednosti, temveč povečujejo možnost negativnih stranskih učinkov. Prav tako so na 1. Internacionalni Konferenci o Vakcinacijah in Diagnostiki že leta 1997 poročali, da se je pojavilo 55% obolenj v obdobju prvih treh mesecev po cepljenjih.

V ZDA se je na osnovi vse pogostejših reakcij in pojava številnih obolenj kot so diareje, alergije, artritisi, epilepsije, konjunktivitisi, različni kožni problemi, izguba telesne teže, motnje v obnašanju živali, rakasta obolenja, spremenil protokol cepljenja za male živali.

Cepljenje in imunski sistem

Osnovna ideja cepljenja (prvotno:cepljenje proti kravjim kozam) kot preventivno cepljenje z živimi ali mrtvimi povzročitelji že od časa Pasteur-jevega razširjenega pojma iz 1881, pomeni privajanje oz. krepitev imunskega sistema.Telo naj bi po cepljenju sposobno se soočiti aktivno z boleznijo v oslabljeni obliki in stimulirati imunski sistem s produkcijo specifičnih protiteles.

Protitelesa imajo neke vrste spomina, ki ga lahko posredujejo svojim celicam potomkam, da lahko v primeru ogroženosti hitro in učinkovito reagirajo. V tem smislu bi bil  koncept preventivnega cepljenja  upravičen. Načeloma ločimo dve vrsti cepljenja, ki ga imenujemo aktivna in pasivna imunizacija. Pri aktivni imunizaciji je imunski sistem stimuliran, da samostojno proizvede protitelesa v primeru infekcije.

Imunski odgovor cepljenega ali imuniziranega organizma se kaže v aktivni reakciji ustvarjanja spomina v obrambnih celicah (kot so poznani pri človeku koze, polio,TBC, difterija, tetanus). Pri pasivni imunizaciji pa gre za neposredni vnos specifičnih protiteles ( imunoglobulinov), pogosto med samo boleznijo. V tem stanju organizem ne reagira aktivno, temveč nasprotno se reakcija prenese n antigene po vnosu protiteles.

Globulini ali protitelesa se po nekaj mesecih izločijo iz telesa in zaščita pasivne imunizacije po tem času preneha. Nevarnost pasivne imunizacije je alergična reakcija pri ponavljajočem cepljenju, zaradi vsebnosti živalskega seruma, ki ga je ustvarila aktivno imunizirana žival.

Aktivna imunizacija služi primarno za preprečevanje virulentnih in življensko nevarnih infekcijskih obolenj, medtem ko naj bi pasivna imunizacija služila pri že obstoječi infekciji. Medtem, ko je naravna imunizacija dojenčka ali mladiča preko placente ali mleka primerljiva s pasivno imunizacijo.    

V današnjem času na začetku 21 stoletja, prevladuje mišljenje in praksa, da je cepljenje koristno in večkratno ali ponavljajoča se cepljenja še boljše. Program obveznih ali priporočenih cepljenj se je uveljavil zlasti pri konjih, psih in mačkah. Pri konjih se cepi proti tetanusu, influenci, herpes infekciji (Rhinopneumonitis) in steklino, medtem ko pri psih proti steklini, pasji kugi, hepatitisu, parvovirozi, leptospirozi, pri mačkah pa se cepi proti steklini, rinotraheitisu, panleukopeniji, leukemiji in chlamidiji.  

Nova spoznanja o povzročiteljih bolezni

Novejša spoznanja pa govorijo proti tej miselni zgradbi, ki temelji predvsem na teoretičnih razmišljanjih in je postala v zadnjem času precej šibka. Cepljenje, ki se zdi na prvi pogled popolnoma upravičeno, je postalo neutemeljeno iz vidika homeopatije in tudi splošne medicine.

Po spoznanju dvofazne narave vsake bolezni, ki je bila odkrita na osnovi opazovanja poteka vsake bolezni, se je izkazala kot pravi naravni zakon, po katerem poteka vsaka bolezen, od najlažjega obolenja do najtežjih rakastih obolenj. Bolezen se začne s tako imenovano stresno fazo, kjer prevladuje delovanje simpatičnega živčnega sistema in se kaže po hladnih okončinah, zgubi apetita, nespečnosti...

Druga faza, za katero je značilna otopelost, telesna temperatura, pa predstavlja delovanje parasimpatičnerga živčnega sistema (vagotonija), ki je značilna za samo stanje bolezni. V tej fazi se praviloma pojavijo v povečanem številu »povzročitelji« , ki ne predstavljajo pravih povzročiteljev bolezni, temveč so le njihovi indikatorji ali znanilci bolezni.

V homeopatiji se je govorilo že v času S.Hahnemanna pred obdobjem bakteriologije in danes v vsej celostni medicini o nematerialnem ali duhovno duševnem povzročitelju bolezni. Tudi Hahnemannovi učenci, kot je bil znameniti dermatolog in specialist za spolne bolezni v ZDA  Dr.Allen je učil, da bakterije niso povzročitelji bolezni, temveč so le njena posledica.
Bakterije so torej vedno prisotne v drugi fazi bolezni po predhodni simpatikotoni stres fazi bolezni.

Prisotnost mikroorganizmov je povezana ne samo s prebavnimi procesi v prebavilih, temveč opravljajo še druge naloge čiščenja v organizmu. Njihovo delovanje je  odvisno od njihove pripadnosti zarodnim plastem tako, da posamezne vrste bakterij delujejo na posameznih organih oz. organskih sistemih glede na njihovo poreklo iz zarodnih plasti.

Mikroorganizmi torej pomagajo organizmu pri številnih fizioloških funkcijah in so zato pomembni pri vzpostavitvi in vzdrževanju njegovega zdravja.Njihovo prisotnost in aktivnost v celotnem organizmu je najenostavnejše dokazati v mleku in tkivih kot je meso zaklanih živali, ki se ob temperaturi okolja  začnejo intenzivno množiti in opravljati različne procese razgrajevanja organskih snovi kot so beljakovine in ogljikovi hidrati.

Tudi pri še živem in vitalno oslabljenem organizmu se začnejo množiti različne vrste bakterij in glivic, ki postanejo nevarni ali patogeni in celo lahko vodijo v smrt tako oslabljenega organizma. Prisotnost povečanega števila  »spremenjenih« ali »patogenih« mikrobov je značilna za drugo fazo bolezni ali vagotono fazo ozdravljenja, kjer je važno notranje okolje organizma.

Lahko rečemo, da se patogeni mikrobi pojavijo vedno pri določenemu notranjemu okolju ali »terenu« in določenem stanju autonomnega živčnega sistema. V stanju popolnega zdravja, kjer prevladuje harmonično ravnotežje simpatičnega in vagotonega (parasimpatičnega) imenovano »eutonija«, se   patogene klice ne morejo razmnoževati.

Šele pri spremembi notranjega okolja ali terena, ki jo sproži porušeno ravnotežje regulacijskega  ali autonomnega živčnega sistema, so mogoči pogoji za rast in razmnoževanje patogenih mikrobov in drugih klic.

 Že v začetku prejšnjega stoletja je bilo znano, da so mikrobi sposobni prilagoditi se na vsako vrsto gojišča, danes pa je možno spremeniti eno vrsto pneumococcus bakterijo v Streptococcus ali Staphilococcus vrsto s spremembo gojišča v laboratoriju. Za pojav in razmnoževanje določene vrste mikrobov je torej odločilno okolje oz. gojišče, imenovano tudi teren, kar vodi do velikega dvoma o vzročni ali etiološki diagnozi infekcijskih bolezni nasploh.

Neodvisno od zgoraj omenjenih dejstvih pojava patogenih mikrobov in klic, je Enderleinu (1981)  že leta 1916, ko je postavil na osnovi spoznanj in odkritij Pasteurjevega sodobnika Antoina Bêchampa, uspelo dokazati, da so  vse vrste bakterij podvržene potencialnemu razvojnemu ciklusu (bakterijska ciklogenija).

V razvojnem ciklusu se pod točno določenimi pogoji  razvijejo iz najmanjših zametkov živih molekul, ultramikroskopske velikosti oblike virusov, mikrokov, kokov, spiril, plazmodijev in paličastih bakterij vse do stopnje glivic (Pleomorfizem mikrobov). Nasprotno pozna šolska bakteriologija dogmatično opredeljene nespremenljive posamezne stadije bakterij kot »povzročitelje bolezni«, ki jih deli v nespremenljive vrste in podvrste.  

To spoznanje o naravi mikrobov in klic gotovi ni mogoče razložiti z dvofazno reakcijo organizma in ontogenetsko pogojenim sistemom  bakterij, ki se spreminjajo glede na njihovo okolje. Imunski sistem  je po tem spoznanju popolnoma drugačen kot si ga predstavljamo po splošnim znanjem protiteles.

Vnos takšnih mikrobov »povzročiteljev« bolezni v zdrav organizem,ki ni preklopil v stanje vagotonije ali prevladovanje parsimpatičnega živčnega sistema, zaradi »treninga« imunskega sistema, mora nujno imeti posledico za celoten sitem organizacije telesa. Telo je namreč v tem času umetne infekcije ali invazije mikrobov ni pripravljeno soočiti se s povzročitelji bolezni!  Zato cepljenje ne more biti trening imunskega sistema, temveč je vzrok za popolnoma nenormalno reakcijo zmedenega imunskega sistema!

Že Pasteurju je bilo s časom vedno jasneje, ko je priznal v kasnejših letih svojega življenja resnico rezultatov Bêchampovega  raziskovalnega dela, da po cepljenju organizem zboli, zaradi česar se začnejo množiti bakterije in virusi. Znano je, da je Pasteur na koncu svojega življenja, prej kot nasprotnik Bêchampa, priznal: »mikrobi niso pomebni, odločilen je teren«.

Pasteur, ki ga imenujemo očeta moderne mikrobiologije, je na jesen svojega življenja bil prepričan, da so bakterije samo pokazatelji bolezni , ne pa povzročitelji. Zaradi različnih mnenj in pogledov na povzročitelje bolezni, je bila v ZDA na Univerzi Princeton pred leti izdana knjiga o privatnih zapiskih Pasteurja , kjer je Dr.Geison po dvajsetletnem študiju  Pasteurjevega dela ugotovil povsem drugačno resnico, ki govori za znanstveno prevaro Pasteurjevega dela (Widmer, 2007; Schneider, 2007).

Tudi oče celične patologije,Virchow je spremenil svoje prepričanje o vzrokih bolezni proti koncu svojega življenja.« Bolezen se začenja v celici in je odvisna od življenske sile«. Žal je to spoznanje teh dveh velikih osebnosti moderne medicine  do danes ostalo v šolski medicini nesprejeto in nedotaknjeno.

Spoznanja o pravih vzrokih bolezni je danes mogoče potrditi s popolnoma splošnimi in banalnimi opazovanji pri splošnih infekcijskih bolezni:

• »Povzročitelji« zginejo tudi sami, ko je bolezen preminila (tudi brez dajanja zdravil)
  
  
• »Povzročitelji« so povsod navzoči ali ubikvitarni, nihče ne živi v popolnoma sterilnemu okolju, kljub temu ne zbolijo vsi!
  
  
• »Povzročitelji« so ubikvitarni, vendar nismo ves čas bolni!
  
  
• Epidemije same prenehajo iz nejasnih vzrokov po določenem času, kar ne odgovarja tendenci, da se povzročitelji stalno množijo! To velja tudi za velike epidemije v zgodovini človeštva, kot je bila kuga, saj bi sicer izumrlo že vse človeštvo!
  
  
• Tudi v družini ne zbolijo vsi otroci hkrati, čeprav jih mati ne loči in izolira!
  
  
• Neučinkovita antibiotska terapija proti bolniškim infekcijam kot so banalne infekcije z vedno odpornejšimi sevi stafilokokokov in streptokokov, za katerimi pogosto zbolijo starejši kronično bolni pacienti (hitro spreminjanje in prilagajanje teh vrst mikrobov na nove antibiotike) govori za hitro prilagajanje in spreminjanje mikroorganizmov!
  
  
• Tudi vse pogostejše infekcije z Borrelio pri človeku in živalih, ki se je glede na uporabljene kemoterapevtike spremenila v obliko brez celične ovojnice in postala še manj občutljiva na kemoterapevtike so dokaz za hitro evolucijo in  prilagajanje te vrste bakterije.

Reakcije in poškodbe po cepljenju pri človeku

O negativnih učinkih cepljenj je napisanega že zelo veliko, vendar smo lahko samo objektivni in trezni opazovalci, da vedno ponovno ugotovimo negativne posledice cepljenj ne glede na vrste cepiv, bodisi pri otrocih, starejših cepljenih ali pri živalih (Cooper,1969; Horstmann, 1970;Leermann,1971; Spruance, 1971,Schwartz,1971; Thompson, 1971; Wallace, 1972, Weibel, 1972; Peltola, 1986; Wharton, 1988; Gray, 1989; Ehrengut, 1989; Agocs, 1992; Howson, 1991,1992, Forsay, 1992; Kalden und Gerth, 1992; Brown, 1993; Matson, 1993, Miller, 1993; Zastrow, 1993; Morris, 1994; Sutter, 1994; Barnes, 1997; Gilsdorf,1994).

 
Splošno je znano, da so cepljene osebe ali živali bolj dovzetne za infekcijske bolezni kot necepljene. Reakcije po cepljenju so lahko zelo različne, lahko celo »brez reakcije« pa do težkih oblik vnetja možgan s posledično demenco, to je izgubo intelektualnih sposobnosti ali spremembe osebnosti.

Relativno blage reakcije se kažejo v telesni temperaturi, bolečinah in v obliki  lokalnih vnetnih reakcij. Prav tako se pojavljajo vse pogosteje začasne ali pa trajne komplikacije, ki se kažejo v spremembah obnašanja, kot je »hiperkinetičen sindrom ali hiperaktivnost« pri otrocih. Otroci postanejo nemirni, hiperaktivni ali celo agresivni ali pa kažejo znamenja zastoja v duševnem razvoju, težko se učijo, govorijo in berejo (legastenija).

Druge vrste simptomov so  zaspanost, nezanimanje, pareze, poškodbe vida, glasu ali okvare dihalnega aparata, motnje v osebnosti do nasilnosti in kriminalitete, zastoj v rasti telesa, reumatična obolenja, nepopolne reakcije pri infekcijah s pomanjkljivo reakcijo telesne temperature, pretirano jokanje in kričanje brez vzroka, krči podobni epileptičnim napadom, mišična oslabelost, autizem, autoimune bolezni, ataksije, diabetes, močenje v postelji in številni drugi simptomi (Grätz, 1994).

Simptomi se lahko pojavijo neposredno po cepljenju, po nekaj dnevih, tednih ali celo mesecih oziroma letih. Sem spadajo tudi smrtni primeri kot je »nenadna smrt otrok«, za katero se zdi, da je vzrok neznan, kljub temu da mnogo znanstvenikov pripisujejo »nenadno smrt otrok« posledici cepljenja proti oslovskem kašlju – pertussis (Scheibner, 2000). 

Reakcije po cepljenju dojenčkov in otrok, ki imajo za  posledice poškodbe možganov in duševno zaostalost je težko spoznati, ker je v tej starosti omejena manifestacija  bolezenskih simptomov. Možgani otroka se do tretjega leta starosti zaradi nerazvitosti možgan, ne morejo odzvati na poškodbe cepljenja s tipično reakcijo vnetja možgan, temveč lahko dokažemo simptome vnetja možgan po cepljenju šele po tretjem letu starosti.

V naši deželi pa so otroci cepljeni že pred obdobjem treh let, ko reagirajo po cepljenju skoraj brez simptomov (postvakcinalna encefalopatija).To stanje obolenja možgan po vakcinaciji se kaže v njeni večji obliki šele kasneje v obliki hiperaktivnosti otrok, avtizmu, vseh vrstah težav pri učenju, motnjah govora, zakasnjenem razvoju, inteligenci, debelosti, hujšanju, agresivnosti...

Omenjeni simptomi so posledica prekinjenega procesa  mielinizacije ali tvorbe mielinske ovojnice živčnih celic, ki ga opisujejo kot »postencefalitični sindrom« ali skupen izraz po bolj ali manj izraženem obolenju možgan za telesne in duhovno duševne poškodbe (Coulter,1995).  Zaskrbljujoče pa je po vsakem cepljenju, da se številne težave kažejo ne takoj po samem cepljenju, temveč kasneje v obliki različnih simptomov kroničnih obolenj, ki jih v medicini ne povezujejo s cepljenji.

Viri:

Agocs, .M.M.(1992): The 1988-1989 measles epidemic in Hungary: assesment of vaccine failure, Int. J. Epidemiol. October, 21(5), 1007-1013. 
Barnes,E.K.(1972): Joint Reactions in children vaccinated against Rubella. Sudy II: Comparison of three vaccines. Am J Epidemiol ;95; 59-66. 
Brown, F.(1993): Review of accidents caused by incomplete inactivation of viruses, Dev Biol Stand,  81 (1), 103-7
Cooper, L.Z.(1969): Transient Arthritis after Rubella Vaccination, Am J Dis Child, 1969,118; 218-25
Coulter,H.L. und B.L.Fischer (1991): Dreifach-Impfung – Ein Schuss ins Dunkle, Barhel&Barthel verlag, Berg
Coulter,H.L.(1995): Impfungen- der Grossangriff auf Gehirn und Seele. 2.Aufl.Hirthammer Verlag, München
Delarue, F. Und Delarue S.(1996): Impfungen – der unglaublicher Irrtum. 6, Aufl. Hirthammer Verlag, München
Delarue, F.(1995): Impfschutz – Irrtum oder Lüge? 2.Auflage, Hirthammer Verlag, München
Enderlein, G.(1981): Bakterien-Cyklogenie,Semmelweis Verlag, Hoya
Enderlein,G.(1955): Akmon -  bausteine zur Vollgesundheit und Akmosophie. Band I, Heft 1-3. Ibica Verlag, Aumühle, Bez. Hamburg
Gilsdorf, J.R.(1994): Vaccines: Moving into the molecular era, J Pediatr, Sept. 125, 339­
Ehrengut,W.(1989): Komplikationen "nach" Mumpsschutzimpfungen in der Bundesrepublik Deutschland, Monatsschr. Kinderheilk, 1989, 137, 398-402
Forsey, T.(1994): Mumps vaccines-current status, J. Med. Microbiol., 41,1-2 
Forsey, T.(1992): Mumps vaccines and meningitis, Lancet, 340, oct 17, 980 
Gray, J.A.(1989): Mumps meningitis following measles, mumps and rubella immunisation, Lancet, July 8, 98
Graetz,J.F.(1997): Sind Impfungen sinnvoll? Ein Ratgeber aus der homöopathischen Praxis. 4.Aufl. F.Hirthammer Verlag GmbH, München
Graetz,J.F.(2006). Tierimpfungen, Schaden statt Nutzen. Raum & Zeit, 24, 140.
Horstmann, D.M.(1970): Post-Partum Vaccination of Rubella-susceptible Women, Lancet, 2; 1003-1006
Howson, C.P.(1991). Adverse effects of Pertussis and Rubella Vaccines. Washington, DC; National Academy Press  
Howson, C.P.( 1992): Chronic Arthritis after rubella vaccination, Clin Inf Dis, 15,  307-312 
Kalden, J.R.und Gerth, H.J.(1992): Polymyalgia rheumatica und Grippe Impfung, DMW 1992, 117, 1259
Lermann,S.J.(1971): Immunologic response, virus excretion and joint reactions with rubella vaccine, Ann. Intern. Med. 74;67-73
Matson, .D.O(1993): Investigation of a measles outbreak in a fully vaccinated school population including serum studies before and after revaccination. Pediatr Infect Dis J, Apr  12(4), 292-299.
Morris, K.(1994): Gauillain Barré Syndrom after measles, mumps and rubella vaccine, Lancet, 343, Jan 1.,60
Miller, E.(19939: Risk of aseptic meningitis after measles, mumps and rubella vaccine in UK children, Lancet 341, April 17,979-979
O'Driscoll,C.(2004): Canine health Census vaccine Survey. Aywood Publ., London
O'Driscoll,C.(2004): What vets don't tell you about Vaccination. Aywood Publ., London
O'Driscoll,C.(2004): Pet Vaccine Myth. http://www.caninecaregroup.net/dholistichealth.htm
Peltola, H.(1986): Frequency of true adverse reactions to measles, mumps, rubella vaccine, Lancet, april 26,  939-942
Scheibner,V.(2000): Impfungen, Immunschwäche und plötzlicher Kindstod, Hirthammer Verlag, München
Schneider, P.(2007): http://www.pferdemedizin.com/cwd/index.html 
Schultz,R.D.(1998): Current and future Canine and Feline Programs. Vet.Med.3,nr.3,233-254
Spruance, S.L.(1971): Joint complications associated with derivates of HPV-77 rubella virus vaccine, Am J Dis Child 122, 105-11 
Sutter, R.W.(1994): Adverse Reaction to tetanus toxoid, JAMA, 271, May 25, 1629 
Swartz, T.A.(1971): Clinical manifestations, according to age, among females given HPV-77 duck rubella vaccine. Am. J. Epidemiol. 94; 246-51 
Thompson, G.R.(1971): Acute arthritis complicating rubella vaccination, Arthritis Rheum 14;19-26
Wallace, R.B.(1972): Joint symptoms following an area wide rubella immunization campaign: report of a survey. Am J Public Health 62; 658-61 

Weibel, R.E.(1972): Influence of age on clinical response to HPV 77 duck rubella vaccine. JAMA, 222; 805-807
Wharton, M. (1988): A large outbreak of Mumps in the postvaccine era, J Infect Dis, dec 1988, 158(6), 1253-60.
Widmer,V.(2007): Impfen – eine Entscheidung die Eltern treffen. 2. erweit. Auflage, Klein-klein-Verlag, Stuttgart ISBN 3-937342-80-6
www.impfreport.de, www.impfkritik.de
www.klein-klein-verlag.de).
Wyatt, H.V.(1994): Vaccine associated poliomyelitis, Lancet, 343, March 5,  609-10 
Zastrow, K.D.(1993):Tetanus-Erkrankungen, Impfungen und Impfschäden in der Bundesrepublik Deutschland 1971 bis 1990, Dtsch med Wschr., 118, 1617-1620