| 2.del: Bank of England
 Bank of England je ena najstarejših centralnih bank na svetu (predhodnica centralnih bank naj bi bila Bank of Amsterdam iz l. 1609, prva prava pa naj bi bila švedska centralna banka Sveriges Riksbank ustanovljena l. 1664).
Sledila ji je Bank of England, ki je bila ustanovljena l. 1694.
Charlesa II je na prestolu nasledil William III, po rodu Nizozemec. Svojo kariero je začel kot holandski aristokrat ter se s finančno podporo posojilodajalcev dvignil do naslova Prince of Orange. L. 1677 se je poročil z angleško princeso Marijo (York).
L. 1689 sta postala kralj in kraljica. Kmalu se je William znašel v vojni s francoskim kraljem Luisom XIV. Da bi si to lahko finančno privoščil, si je od nizozemskih posojilodajalcev sposodil 1.2 milijona funtov pod naslednjimi pogoji:
- posojilodajalcem se dovoli ustanovitev Bank of England, ki bo izdajala nacionalno papirnato valuto
- samo del (frakcija) papirnatega denarja v obtoku bo krit z zlatom
- vlada bo za svoja posojila plačevala 8% obresti (kar pomeni začetek nacionalnega dolga)
- posojilodajalci si bodo zagotovili odplačevanje dolga prek direktnega obdavčenja ljudi (oz. izdelkov)
Slika 4: William III (vir: www.iamthewithess.com)
Bank of England je bila ustanovljena l. 1694, koncesija zanjo pa podeljena Williamu Patersonu, Škotu, ki je pred tem živel v Amsterdamu. Ta koncesija je pravno dovoljevala frakcionalni rezervni sistem ter podelila pravico upravljanja z javnim denarjem v zasebne roke.
Bank of England je imela pravico izdajati denar praktično iz nič ter ga posojati vladi z obrestmi. To je počela z menjavo svojih bankovcev za vladne obveznice (obljubo za plačilo glavnice ter obresti banki) – enak sistem, ki se uporablja v ameriški Federal Reserve ter veliki večini drugih centralnih bank dandanes.
Nekaj časa so bili v obtoku tako bankovci centralne banke kot tudi vladni 'tallies' (več o tem v originalnem tekstu), a so bankirji organizirali kampanjo diskreditacije le-teh. John Law (poznan kot oče financ) je l. 1705 izdal serijo pamfletov, v katerih je opisoval, da lahko ljudje papir preobrazijo v zlato prek papirnatega denarja centralne banke.
Predlagal je, da naj zgolj določen odstotek zlata ostane v rezervi v bančnem trezorju (zlatarji so prek svojih izkušenj dojeli, da imajo lahko v rezervi zgolj 10% dejanjske vrednosti denarja v obtoku. Slednje potrjuje tudi že omenjeni document Modern Money Mechanics na str. 3).
Slika 5: William Paterson (vir: www.iamthewithess.com)
Banke, ki so posojale z velikimi obrestmi, so se v Evropi posebno razširile po francoski revoluciji (1789 – 1799), ko se je francoska revolucionarna vlada zadolžila pri mednarodnih bankirjih za financiranje upora.
Dolg angleške vlade je med letoma 1694 in 1815 narasel iz 1.2 na 885 milijonov funtov, večinoma zaradi nalaganja obresti, vendar pa centralna banka nikoli ni zahtevala vračila glavnice, sicer bi se davki močno povečali, prevara pa razkrila.
(Kako je bila Bank of England vpletena v veliko depresijo v 30-ih letih, si boste lahko več prebrali v članku o Federal Reserve.)
L. 1946 je bila banka nacionalizirana, vlada je prevzela tiskanje denarja, vendar pa se sama finančna shema ni spremenila. Tiskani denar namreč predstavlja zelo majhen odstotek celotne denarne zaloge (okoli 3%). Vso ostalo zalogo so še vedno kreirale banke s posojili prek frakcionalnega rezervnega sistema ali kakor ga poimenujejo Angleži 'credit multiplier system'.
Tudi pogled na seznam njenih guvernerjev nam pove, da so to izbranci, večina je prišla iz prestižnih šol (Eton, Cambridge, Trinity College). Poleg tega so bili trije guvernerji po l. 1949 iz vrst aristokracije (baroni in grofi), štirim po l. 1966 pa je bil podeljen dedni plemiški naslov.
L. 1977 je banka ustanovila Bank of England Nominees Limited, privatno družbo z omejeno odgovornostjo, katero je Edmund Dell (državni sekretar za trgovino) izvzel iz obligacije razkrivanja podatkov v skladu s Companies Act iz l. 1976. Laburistična vlada Tonya Blaira je l. 1997 podarila centralni banki neodvisnost pri oblikovanju monetarne politike. Po Bank of England Act 1998 ima banka izključno pravico določati obrestne mere.
Slika 21: Stavba Bank of England v Londonu (vir: www.market-melange.com)
Banka deluje skupaj z drugimi institucijami in sicer Zakladnico (HM Treasury) ter Finančno agencijo (Financial Services Authority), ki nadzira ter bdi nad bančnim sektorjem. Predsedstvo le-tega imenuje Zakladnica. Sedanji izvršni direktor je Hector Sants, bivši direktor banke Credit Suisse, katero je mesto Cleveland nedavno tožilo zaradi hipotekarne krize.
V odboru prav tako sedita ne-izvršna člana Karin Forseke (bivša direktorica investicijske banke Carnegie Bank) ter David Miles, ekonomist pri banki Morgan Stanley, banke, ki je prav tako vpletena v ameriško hipotekarno krizo.
Odgovormost nad vladnim dolgom ter upravljanje z njim je bila l. 1998 prenesena na novo agencijo UK Debt Management Office.
L. 2003 je James Robertson v knjigi Money Reform: Making it happen, predlagal, da naj kreiranje denarja s posojili postane prepovedano, nov denar pa naj ustvarja le centralna banka. Denar od tam naj bi šel do vlade, ki bi ga dala v obtok (npr. prek projektov). Komercialne banke bi si lahko zgolj sposojale obstoječi denar ter ga posojale naprej, tako kot to počno ne-bančne finančne institucije.
Vendar pa je predlog naletel na neodobravanje v političnih krogih. Gordon Brown (finančni sekretar) ter Kenneth Clarke (finančni sekretar v senci) sta dejala, da bi ukinjalnje kreditnega multipliciranja povzročilo beg večine bank iz Londona, kar bi bila katastrofa za angleško gospodarstvo.
Sedanji guverner centralne banke je Mervyn King, ki se je prav tako izšolal v Cambridgeu. Kasneje je predaval, med drugim tudi na Tehnološkem Inštitutu v Massachusettsu (MIT), kjer je delil pisarno s sedanjim direktorjem Federal Reserve Benom Bernankejem. L. 1998 je postal član t.i. Skupine tridesetih (Group of Thirty), 50.) vplivne mednarodne finančne svetovalne skupne, ki je nastala l. 1978 na pobudo Rockefellerjeve fundacije.
Njen sedanji predsednik je Paul A. Volcker, nekdanji direktor Federal Reserve ter sedaj tudi predsedujoči Svetovalnemu odboru za ekonomsko okrevanje (Economic Recovery Advisory Board) Baracka Obame. Ostala vidna člane te skupine iz sedanje administracije sta Timothy Geithner ter Larry Summers, direktor nacionalnega ekonomskega sveta (National Economic Council).
Med njenimi ostalimi sedanjimi člani najdemo visoke bančne predstavnike iz dežel kot so Indija, Argentina, Poljska, Kuvajt, Brazilija, Švica, Izrael, Nemčija, Meksiko, Singapur, ljudi iz Mednarodnega monetarnega sklada ter predstavnike kontroverznih velikih privatnih finančnih institucij kot so Morgan Stanley, Goldman Sachs (npr. Gerald Corrigan), JP Morgan Chase, AIG in Citigroup.
V začetku novembra 2010 lord James v angleški lordski zbornici priznal, da je po navodilu Bank of England pomagal oprati milijarde funtov terorističnega denarja za Irsko Republikansko Armado. Videoposnetek si lahko ogledate tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=QaA-5_IjkeE&feature=related 62.).
Aleš JJ
Prihodnjič: ameriška Federal Reserve
Popolni tekst zajema zgodovino monetarnega ter centralno bančnega sistema, razloge za sedanjo krizo, razgalja temeljne napake sistema ter ponuja rešitve. Več kot 70 strani teksta, več kot 30 slik in tabel in več kot 100 virov in povezav na 6 straneh! Zastonj! Oborožite se z znanjem – pišite na ales.sonce@gmail.com ter prejmite svojo kopijo!
Viri:
- Chicago Federal Reserve: Modern Money Mechanics
- Ellen H. Brown: Web of Debt (www.webofdebt.com)
- Wikipedia: Skupina tridesetih – Group of Thirty (http://en.wikipedia.org/wiki/Group_of_Thirty)
- You Tube: Lord James of Blackheath (govor, 1.11.2010)
|
NE ZAMUDITE
