MEDITACIJA MESECA 20. november – 20. december 2010

ČASOVNO-PROSTORSKI PRESKOK
Ko človek začuti, da se je znašel v obdobju velikih sprememb, se samogibno odloči za ravnotežje. Če se okrog nas vse premika in ziblje, je samo po sebi umevno, da zakrilimo z rokami in se skušamo uravnotežiti.

Med amplitudami različnih nihajev – naj bo, da se maje ekonomska ali družbena stabilnost, ali pa da nam narava spodnaša tla pod nogami – iščemo oprijemljive točke stabilnosti. Na ta način (upravičeno) upamo, da se bomo iz deročega toka sprememb prebili do trdnih tal, oziroma do pogojev, ki omogočajo ponovno vzpostavitev ravnotežja.

Menim, da isto velja za težnjo k notranji kot tudi vnanji stabilnosti. Prva reakcija je navadno ta, da se človek bori proti silam, prinašalkam neznanih sprememb. Skuša ohranjati stabilnost in nestrpno čaka, kdaj bo kriza minila. Hočemo nazaj v preteklo neproblematično obdobje.

Ne verjamem, da je takšna težnja v vsakem primeru smiselna; kot prva reakcija na spremembo že, saj je treba najprej preizkusiti dobronamernost rušilnega toka in mu izmeriti duhovno globino. Nadalje se človek vpraša, kam ga sprememba vodi.

Treba je videti njen namen v ogledalu človekovega osebne oziroma kolektivne usode. Kaj pa če sprememba prihaja, da bi človeku, ali kar človeštvu, odprla vrata k bolj poglobljeni in bolj z ljubeznijo prepojeni poti duhovnega razvoja?

Vsaj ko je govora o človeštvu, ne morem reči, da temeljite spremembe niso potrebne. Če zgolj preletim dnevne novice, nimam občutka, da bi človeška družina delovala harmonično, kaj šele usklajeno z duhovnimi načeli. Stremljenj k medsebojni ljubeči skupnosti skoraj ni opaziti, komaj kaj sledov popuščanja pri trdem izkoriščanju Zemlje in narave. Mar v takih okoliščinah spremembe niso dobrodošle?

Nastane vprašanje, kako sprejeti pogosto nasilen tok sprememb, da bi slednje lahko pokazale svoj pozitivni obraz, da bi lahko prinesle tiste želene in iskane kvalitete, zaradi katerih se je človek pripravljen pobotati z obdobji izgubljenega ravnotežja – tok sprememb jih neogibno prinaša.

Menim, da je današnji položaj, ob eskalaciji podnebnih sprememb, prav takšen. Temeljne spremembe so potrebne, ker bo sicer človeštvo planet v kratkem času izčrpalo. Po drugi strani pa bi bile take spremembe kontraproduktivne, če se človek ne bi naučil »plesati z njimi« – sodelovati z njihovimi pogosto alogičnimi in nepričakovanimi zavoji in obrati.

Tokratna meditacija meseca ponuja izkušnjo časovno-prostorskega preskoka kot ene izmed možnih metod, kako kreativno sodelovati s tokom planetarnih sprememb. Pri tem ne gre za lovljenje ravnotežja na dani ravni obstoja, temveč za uglasitev s tako imenovano vzročno ravnijo evolucije, kjer se plete nov časovno-prostorski vzorec.

Ta novi časovno-prostorski vzorec je temelj ravnotežja, stabilnosti in miru, onkraj morebitnih dramatičnih pretresov na tisti časovno-prostorski ravni, na kateri se gibljemo v svojem vsakdanjem življenju.

Pri tem pa ni mišljen pobeg iz obstoječe resničnosti. Predlagana meditacija omogoča doživetje imenovanega novega časovno-prostorskega horizonta in njegovo vključitev v vsakdanje bivanje, kot dejavnika miru in upanja.

• Umiri in osredini se v svojem srčnem prostoru. Predstavljaj si, da stojiš v svojem srčnem prostoru pomanjšan/a kolikor je pač potrebno, da se prilagodiš njegovi meri.
  
  
• Potem si predstavljaj, da narediš korak nazaj in za trenutek tam postaneš. Potem narediš naslednji korak nazaj in spet postaneš. Nadaljuj tako!
  
  
• Pri tem, ko stopaš vedno globlje v svoj hrbtni prostor, si vedno bolj oddaljen/a od sebe in vedno manjša/manjši. Nazadnje si tako drobna/droben, da lahko stopiš skozi šivankino uho.
  
  
• Po tem, ko stopiš skozi šivankino uho, se poljubno vzravnaš in razgledaš po prostoru, ki se nahaja onkraj tega praga (onkraj šivankinega ušesa).
  
  
• Zdaj prenesi njegovo kvaliteto v svoje telo tukaj in zdaj. Uglasi svoje telo in svoja energijska ter čustvena polja z novo časovno-prostorsko kvaliteto.
  
  
• Bodi hkrati ozemljen/a in tudi prepojen/a z novo kvaliteto bivanja, njeno stabilnostjo in njenim mirom.

Marko Pogačnik