Piše: Aurigo

Misel dneva: Šesti dan je Bog ustvaril: Domotožje
6.dan Villamayor de Monjardin - Viana (33,4 km)

Še je mrak, ko stopim na ulico Monjardina in v zraku je tisti vonj po rožah, pelodu in cvetoči travi. Osvežujoče.  Ulične svetilke osvetljujejo bližajoči se dan. Brez težav začnem hoditi. Ponovno vstanem med prvimi.

Po poti sledim starejši Italijanki, ki jih ima okoli 64 let. Mlajša žlobudrava kolegica še verjetno spi. Prehitevava se. Čeprav ima obvezano nogo in težave s kolenom, jo babica dobro maha. Po glasu, ki ga slišim, ob hoji tudi žebra molitev. Santa Mario, Santa Maria….. nadaljujem misli…. milosti polna, gospod je s teboj….

Makadamska cesta. Pusta pokrajina, skorajda brez gozdov. Tu in tam kakšno drevo. Vsepovsod okoli je posejano žito. Zelena pšenica. Dobro, da sem se odločil za Camino v začetku meseca junija. V avgustu mora biti tukaj katastrofa, ko je pšenica požeta. Sedaj oko še počiva na zeleni barvi in ob sedmi uri zjutraj je kar hladno. »Zeleno, ki te ljubim zeleno«, je zapisal Lorca. Hodiš med temi planjavami in ponjavami zelene barve. Hodiš in misliš, kdaj se bo končal ta hudič in pri tem sam pri sebi misliš, če ta starejša Italijanka zmore, kako ne bi zmogel sam, ki sem mlajši od nje za celo desetletje.

Popestritev na poti mi prinese en velik kup bal sena, zložen ob poti. Ko človek pogleda te bale sena pomisli: »Velika je človeška norost. Velika je človeška bridkost.« Le zakaj in kako so ta kup zložili na takšno velikost. Človeška dejanja so nedojemljiva. Ko pa prideš zraven kupa, opaziš, da bo to seno ali slama začelo kmalu gniti. Še kakšen mesec, kakšno leto, največ dve… Bale slame so vsekakor hvaležen objekt za fotografijo. Tudi sam moram ukrasti ta hip, to človeško norost in popotnico Italijanko na vrhu griča. Po dobrih petih kilometrih moram ob znamenju Camina ob poti odložiti nahrbtnik in narediti fotografijo tega znamenja. Na znamenju stoji kamen obdan s kremenom. To so moji počitki. Nahrbtnik mi spet leze navzdol in zategniti moram pasove. 17 kg. Šele sedaj se zavedam, kaj pomeni imeti odličen nahrbtnik na tej poti. Dva in pol kilometra pred Los Arcosom je manjši vodnjak (Fuente del pozo de Baurin) ob reki Caudiel s klopcami. Najbrž ti tukaj godi, se usesti, ob opoldanski vročini. Med dvema gričkoma se spustim v dolino. Nasproti mi prihaja manjši mož, močno zagorelega obraza s kozjo brado z nahrbtnikom. »Zdaj bom pa samega hudiča srečal«, pomislim. Tudi zaradi tega, ker se ta Los Arcos ne in ne prikaže. Sem morda zašel?« A odgovor takoj dobim od zagorelega hudiča, ko ga povprašam, kje je Los Arcos in če sem zgrešil pot. Pove mi, da sem tik pred menoj naselje Los Arcos. Samo še ovinek me loči od njega. On je portugalski romar. Na romanju iz Portugalske. Že davno je prešel preko Kompostelje in sedaj roma naprej proti Romi (Rimu). »O šmentana«, pomislim. Še daleč ima do cilja, čeprav je po kilometrih že prehodil en francoski Camino. Po tem kratkem klepetu, vsak nadaljujeva v svojo smer. Los Arcos je od Monjardina oddaljen dobrih 13,3 kilometre.

Los Arcos, mestece s 1300 prebivalci, kjer pomisliš, da si se izgubil nekje v prostoru in v času. Sredi centra mesta nekaj porušenih hiš. Čas, kot da se je ustavil v tem mestecu. Tam okoli leta 1958. Ampak moja ura kaže že 9 in 15 minut. Čudež. Čeprav je nedelja, je odprta manjša trgovinica s svežim kruhom. Kupim sir in kruh. Šele v tej trgovinici se zavem, da je nedelja in da trgovine, danes ne bodo več odprte. Imam srečo. Pomislim, kako so to lahko od romarjev edini prihodki v tem zapuščenem naselju. Vsak pameten človek bi imel odprto štorijo ob nedeljah. Pridem do cerkve svete Marije v Arcosu. To je tipična španska cerkev iz 12. stoletja. Ob tej uri je še zaprta, četudi je nedelja. Zato lahko občudujem le portal cerkve - Marije z detetom, ki jo kronata angela. V gornjem nizu portala obraze svetnikov, Boga. Filigramsko delo Le koliko časa so to mojstri klesali v kamen. Na levi strani križ z veličastnim torzom Krista. Mišičasta postava wrestlerja. Po cerkvi in po prehodu ob knjižnici stoji lokalni albergo Isaac Santiago, še naprej Casa Alberdi. Ob Casi Alberdi sta dva oslička in romarka z otrokom iz Francije. Prepoznam jih po glasni govorici. Spravljajo se na pot.

A na tej poti po središču Arcosa ne najdem nobenega bara, da bi si privoščil jutranjo kavo. Takoj po izhodu iz mesta se ustavim na priročnih klopcah za pohodnike. Prišel je čas za zajtrk in malico hkrati, danes še nismo dali nič v kljun. Bageta, španski sir in dva decilitra včeraj natočenega vina iz samostana Irache. Kar prija in poživi kri po žilah. Poseben je okus ovčjega sira iz Manche, ki se zlepi z rdečim vinom. Ko se razdajam užitkom, me prehitevajo popotniki s katerimi sem spal še to noč. Želodec obtežim vsaj za četrt kile in se počasi odpravim naprej. Sonce že začne pribijati. Med hojo po ilovnati poti se počasi sprašujem: kaj delam tukaj? Pokrajina se počasi, za moje pojme, spreminja v polpuščavo. Ni zmajevih črt, ni odprtih cerkva in takšna hoja počasi ubija. Luštkano je hoditi 3 do 4 ure, vse ostalo je eno matranje. V 7 kilometrov oddaljen Sansol, ki se vzdiguje na hribčku, pridem po 12. uri in komaj najdem gostilno.

V senci za gostilno že sedita dve popotnici. V baru je čutiti vonj po cigaretah in postani energiji. Počasi začnejo kapljati še ostali romarji. Naenkrat se nas nabere kar 6 popotnikov. Kot običajno naročim prvo pijačo radler. Spijem ga na dušek in potem pivo za živce. Na gostilni je reklama za pivo San Miguel in oddaljenost do Kompostele: še 637 kilometrov. Zamislim se. Ne me basat, da sem prehodil do sedaj že 170 kilometrov. Do cilja je samo še 4 krat toliko. Lahko se samo tolažim, da je res samo še 637 kilometrov. Čez dobre pol ure se odpravim naprej do vasice Torres del Rio. Nekaj potnikov se je že ustavilo v tej vasici, kjer so trije albergi. Vasici Sansol in Tores del Rio sta med seboj oddaljen en kilometer, stojita na gričkih in ločuje jih rečica Linares. V vasici Torres del Rio je oktagonalna templjarska cerkvica Božjega groba narejena po vzoru cerkve iz Jeruzalema, a tudi ta je zaklenjena. Energije okoli cerkve so še kar. Ampak tudi moje zaznavanje je bolj tako, čeprav mislim, da bi šele v notranjosti našel biser. Edino kar opazim, so gnezdišča lastovic pod robovi strehe. Je to morda tudi znamenje za zmajevo črto? Ptice letijo po geomagnetnih črtah zemlje. Lastovke, ki hranijo svoje lačne mladiče. Vse ponavljajoči ciklus življenja. Zdaj lastovka, zdaj kobilica, zdaj človek. Ciklus umiranja in življenja. Nad cerkvico je alberg Race, kjer naredim fotografija grba na hiši. Dva leva z stoječima spolnima organoma, ki držita ščita s simboli.

Do mojega današnjega cilja: Viane je še dobrih 11,5 kilometrov. Puščavska cesta me vodi pod vročim španskim soncem. Med hojo preklinjam sebe in to svojo zamisel o iskanju zmajevih črtah po Caminu. Kaj imam od tega, cel dan tečem kot bedak, da je potem cerkev zaprta in spet tečem naprej, ker moram priti do datuma v Santiago. Čez kakšne tričetrt ure hoje se butnem pod veje še zelenega grmovja. Glavo si ovijem z ruto. Na ušesih in vratu so se mi pojavili nekakšni mehurčki. Mehurčki, ki srbijo. Naprej, naprej, dokler je še vetra kej! Tukaj v resnici  na vsake toliko časa zapiha kakšna samica, drugače pa vročina. Po makadamu, med šikaro in redkimi bori. Naredim fotografijo skorajda vijolične lilije, ki poganja iz peščene zemlje. Barva rastlin tukaj v Španiji me je presenetila. Menil sem, koliko bo cvetočih rož v rumeni barvi. A vsaj polovico rastlin je skorajda vijolične barve. Španija bi morali namesto rumene ali rdeče barve imeti na svoji zastavi vijola barvo.

Po dobri uri hoje me ponovno stisne bolečina nad kolenom. Bolečina se pojavi nenadoma, vendar sedaj ne popusti. V podzavesti se mi rola, ali bo tako kot včeraj, ko sem zaradi bolečine skorajda obstal. Tukaj ni nobenega hotela, sama puščava in ostane mi samo hoja. Še ena druga bolečina se pojavi na stopalu, a prenehali so me boleti prsti na nogah. Boli me podplat takoj od začetka prstov do skorajda sredine stopala. Po dobri uri hoje se gojzarji v znoju stopal omehčajo. Dolina in skorajda izsušena struga reke Cornave s starimi hiškami - vikendi in kar nekaj drevesi.  Tukaj mora biti lepo po dežju, pomislim. Kratek vzpon in iz višine pogled na mestece Viano. Še tik predem prispem v  mesto se odločim za počitek v senci mogočnega hrasta. Ob četrti uri popoldne prispem v albergo Andres Munoz s 54 ležišči. Čeprav je ta albergo postavljen v bivših prostorih samostana, je bil to za moje pojme eden najslabših albergov, ko govorimo o spanju. Imajo tri sobe in v vsaki sobi so ležišča s tremi nadstropji.

Dobil sem ležišče v 3. nadstropju postelj. Komaj sem se zbasal gor na ležišče. Moje ležišče je bilo najbolj oddaljena od okna Ponoči je nastala vročina od vsega izdihanega zraka popotnikov neznosna in vsa toplota, izdihan zrak in energija se je začela zbirati pod stropom. Vsa zadeva me je spomnila na vojsko iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Zaradi prostorske stiske smo pozimi morali spati v sobi z dvojnimi pogradi. V sobi okoli 35 kvadratnih metrov nas je bivalo 24 oseb. Je bilo pa večino žensk v tej sobi. Tudi sanje so bile grozovite v tem albergu. Še sedaj ne vem kaj je bil namen teh tronadstropnih pogradov: ali ponuditi vsakemu romarju ležišče ali čim več zaslužiti z ležišči? Čeprav ga Berkley v svojem vodniku hvali. V albergu imajo čudovit vrt, kjer prav lepo posušite svoje perilo in bolje bi bilo prespati v šotoru zunaj na vrtu. Viana je majhno mestece, kjer ženske zunaj v nedeljo kartajo in moški jih opazujejo v njihovi igri. Viana je mestece, kjer lokalni gospodarji pijejo likerje in martini z veliko ledu. Viana, kjer so tudi mamila na voljo. Viana s cerkvijo, ki je bila tudi zaprta.

Viana je mestece z grobom Cesareja Borgie in epitafom pred cerkvijo. Cesare Borgia je izgubil svoje življenje pred tem mestecem, kjer so ga ubili Viančani, ko je napadel to obzidje. Sin papeža Rodriga Borgie - Španca, ki so ga napodili iz Rima. V teh krajih je umrl kakor potepuški pes. Toliko ubitih ljudi. Toliko prelite krvi. Toliko uničenih življenj in neskončnost slabe karme. Tudi cerkev svetega Petra je zaprta. Ob raziskovanju centra zaidem pred dom starejših, kjer začutim močno zmajevo črto. Počutim se popoln tujec v tem mestu. Tujek v tej deželi. Slovenija pogrešam te. Pogrešam energije domačega kraja, domačega življenja. Nimam kakšnega posebnega poželenja, da bi si privoščil večerjo zunaj in vse mi je tuje. V albergu spraznim svoje zadnje zaloge hrane. In si privoščim še eno točeno pivo v kraju, ki mi je tuj.

Moje potovanje po  Caminu Frances si lahko ogledate tudi na : http://www.youtube.com/watch?v=GTw8bNuhFp4&feature=relmfu; LEY LINES TO SANTIAGO de COMPOSTELLA 1.wmv; LEY LINES TO SANTIAGO de COMPOSTELLA 4.wmv , http://www.youtube.com/watch?v=KOwLzVW3LJA.

Fotografija 1:  kamen
Fotografija 2: bar Sansol
Fotografija 3: zeleno grmovje
Fotografija 4: lilija