Čas
Ko se prične razblinjati predstava o snovnosti, se zamaje tudi predstava o času. Ena temeljna predstava v zavesti pač drži ostale. Ko se sesuje prva, se zgodi učinek domin. Pri Eckhartu Tollu sem našel bogastvo informacij o pojavu časa. Je avtor več čudovitih knjig, ki zelo preprosto in razumljivo razjasnjujejo številne pojave metafizike.

Čas je omejitev le za bitja v tridimenzionalnem svetu. Je nekakšno orodje intelekta, s katerim iz statične holografske slike vesolja ustvarja procese zaporednih dogodkov. Skozi zaporedje dogodkov – zumiranje v neki detajl statične slike – je mogoče dojeti kozmične zakonitosti, ustreznost predstav, idej in izkušenj. Preteklost in prihodnost sta posledica obstoja dimenzija časa. Zavest – vsaj na naši ravni dojemanja – bi bila brez časa oropana spreminjanja izkustev, torejživljenja.

Ali si lahko predstavljaš kakršno koli gibanje, če čas ne bi obstajal? To z našim načinom razumevanja seveda ne bi bilo mogoče. Kadar se v nekem prostoru (prostor je prvi pogoj za pojav časa) neki predmet premakne, tedaj razliko med starim in novim položajem predmeta meriš s časom. Dva predmeta ne moreta obstajati na istem prostoru, razen če ju ločuje čas. Čas je merilo spremembe. Obenem je nekakšenpripomoček uma, da lahko informacije obdeluje zaporedno, iz sprememb pa izlušči zakonitosti. Um je tisti, ki ustvari utvaro neprekinjenega, linearnega toka časa. Tako lahko vzpostavlja vzročnost – ločuje vzrok od posledice in tako izlušči »zakonitost«. Čas je tudi odvisen od okoliščin. En dan na Jupitru se ne more primerjati z dnevom na Zemlji. Ali obstaja kak neizpodbiten, od opazovalce neodvisen dokaz, da linearen čas, kot ga pojmujemo ljudje, obstaja?To je le ustaljeni način tolmačenja stvarnosti v zemeljskem svetu. Z razširjenim zavedanjem ta zakonitost ne velja več.

Predstavljaj si, da linearni čas ne obstaja, obstaja pa ogromno skladišče raznovrstnih slik. Nadalje si predstavljaj, da zavest stopi k eni od slik in si jo ogleda ter se potopi vanjo in vživi v informacije, ki jih slika izraža. Nato stopi k naslednji sliki, ki je le za spoznanje drugačna, in ob njej stori enako. In tako se premika od slike do slike. Vtis ob zaporednem ogledovanje slikbiustvaril utvaro časa.

Zdaj pa si zamisli enako zgodbo, le da zavest opazuje dve sliki hkrati. Tokrat je prisotna tako rekoč v dveh stvarnostih hkrati. Ali bi bilo za zavest to kaj nemogočega? Zakaj bi jo pri tem kaj omejevalo? Zavest je lahko prisotna na poljubno mnogo slikah(v poljubno mnogo dimenzijah) hkrati, a pri tem se razdeli v poljubno mnogo »individualnih zavesti«, da ne bi prišlo do zmešnjave. Zavest lahko opazuje z mnogoterimi pari oči.

Človek je v svojem bistvu večdimenzionalno bitje, vendar nas je bivanje v materialnem svetu tako prevzelo, da smo se prilagodili njegovim pravilom in omejitvam. Zavest sama po sebi ni omejena s prostorom in časom; ko s smrtjo prestopimo v astralni svet, se ta neomejenost sama po sebi zdi normalna.

Številni sodobni znanstveniki menijo, da je vesolje velikanski hologram; vsi vtisi, vse te prostorske slike obstajajo hkrati, zavest pa je tista, ki se pomika po njem, kar ustvarja vtis časa. Zelo razvita zavest lahko preskoči na katero koli sliko – dogodek v preteklosti ali prihodnosti – in se hip zatem spet vrne nazaj. Kozmična zavest (zavedanje) nima omejitev. Človek ima s predstavami (utvarami)omejeno različico kozmične zavesti.

Inteligenca RA, nezemljani, ki se pojavljajo v vlogi naših svetovalcev, pravi, da v vsaki »gostoti zavesti« – človek se menda nahaja na tretji stopnji lestvice – obstajata kombinaciji prostor-čas in čas-prostor. V prostor-času ves prostor obstaja istočasno, čas pa teče. V čas-prostoru pa so vsi časi simultani. Ob smrti zamenjamo prostor-čas za čas-prostor.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si