Piše: Aurigo

Misel dneva: Vedno si sam
5. dan Puente la Reina - Villamayor de Monjardin (27,52 km)
Vstanem se ob šestih zjutraj. Peti dan standardna jutranja opravila. Odhajam ob 6.15. ponovno iščem izhodna vrata. Zunaj je še tema. Kamp spi pod polno luno. Ob mostu kraljice se začne že daniti. Priključim se štirim popotnicam.

Pri Conventu Comendadadoras se izkaže, da sta to dva različna para. Starejši romarki zaostaneta. Sam lovim tempo za dvema mlajšima damama. Ena jih ima okoli 28 let, druga okoli 45 let. Med skupinama teče majhna psička, ki si želi pozornosti. Ne vem čigav je ta pes in od kod je prišel. Vendar je psička prav uboga. Je izgubila svojega gospodarja ali pa jo zapustil.

Psička teče sem ter tja med romarji, voha po tleh in išče izgubljeno sled po cesti. Ob vsakem gibu romarjev pa trzne, ko se ustavi. Mlajši popotnici veselo debatirata med potjo. Njun tempo hoje je zelo hiter. Pomislim, od kod jima še toliko energije, za to jutranjo debato? Pred vasico Maneru manjši vzpon ob hitri cesti. Na tem hribčku me gospodični pustita za seboj. Seveda majhna psička odhiti z njima. Maneru je manjša vasica, kjer so za starimi hišami, posejane novejše hišice in pred njimi večstanovanjska zgradba. Pred menoj stoji rjavkasta večstanovanjska novogradnja s štirimi etažami, nad katerim se v ozadju vzdiguje kupola cerkve svetega Petra. Iz bloka se v jutru oglaša neka eksotična ptica.

Še dobre 3 kilometre me loči od vasice Cirauqui ali kačjemu gnezdu, ki leži na manjšem griču. Pred Cirauquijem so na desni strani posajene vinske trte, na levi strani pokopališče, za pokopališčem se vzdigujeta dva 3 metrska megalita. Nimam toliko moči, da bi se sprehodil do teh dveh megalitov. Tudi zato ne, ker se vidi, da sta postavljena na novo in tukaj ne stojita že tisočletja. Samo naprej, ultreya. Na začetku Cirauquija zaviješ na desno, da prideš v center te vasice. Na sredini hribčka je manjša trgovinica, kjer že obedujeta popotnici, ki sta me prehiteli. Še sam vstopim v trgovinico. Kupim jogurt, kruh in pršut. Center vasice obnavljajo.

Zajtrk si privoščim takoj po koncu vasice. Prečkam hitro cesto, a ko sem gledal moj vodnik, sem jo menil že ubrati po asfaltni cesti, kajti pred reko Saldo naredi romarski Camino en velik ovinek do vasice Lorca. Zaradi raznolike narave se je pa splačalo narediti ta ovinek in prestopiti po srednjeveškim mostu slano reko Saldo. Francoski menih Aymeric Picaud pisec Codexa Calixtinusa označi Rio Saldo za strupeno. Če so konji pili vodo iz reke so se zastrupili in pocrkali. Pred Lorco betonski most. Podhod je na veliko popisan z grafiti, piše tudi nekaj o svobodni Baskiji.

Končno ob deseti uri dopoldne prispem v Lorco. Tukaj spet naredim manjši odmor in sezujem gojzarje. Privoščim si mrzlo limonado v baru nasproti zasebnega alberga in restavracije La Bodega del Camino (cena nočitve 8 EUR). Romarji mimo mene hitijo naprej. Danes mi ne gre najbolje s to hojo, sam sebi sem siten. Morda sem slabe volje tudi zato, ker nisem opravil jutranje vaje pranayame. V naslednjo vasico Villatuerto prispem ob 11.30 uri. Pričaka me samo rdeči mak med nepokošeno travo na opuščeni parceli na začetku mesta. Vse je zaprto. »Spedenano« mestece.

Na koncu mesteca se usedem na klopco pod drevesom, v senco, poleg španskega starca, ki ima tukaj svojo siesto v tej vročini. Popolna iluzija! Jaz in starec v nekem brezveznem španskem mestecu, čakava, da greva naprej. Vsak svojo pot. Po kakšnih desetih minutah se starec odloči in odide. Privoščim si dve tablice »sparovih žitnih tablic«. Zaloga iz Slovenije. Nikamor se mi več ne da, prehodil sem šele slabih 19 kilometrov. Že prihajajo misli: »Pa kaj ti je tega treba bilo, da se vlačiš po teh španskih mestecih in vaseh, kjer je sredi opoldneva že skoraj vse izumrlo.« Po 20 minutni pavzi se z muko odpravim naprej. Po Villatuerti je takoj na levi strani, kakšnih 100 metrov od ceste postavljena cerkvica svetega Mihaela (ermita de San Miguel archangel) iz 11. stoletja. Verjetno je zaprta, zato se mi tudi ne da stopiti do nje. Nič se mi ne da.

Po kakšnih dveh kilometrih pridem do reke Ega. Ob ilovnatem obrovu, ki ga porašča zelenje iščem senco, sonce pa nažiga. Pred Estello začutim bolečino v levi nogi nad kolenom. Pojavi se nenadoma. V tej vročini me prehiti orjak, 190 centimetrski Američan. Končno se privlečem v Estello ali Lizarra. Nekdaj je bilo to mesto prestolnica navarskih kraljev. Pred mestom je park in cerkev Božjega groba. Na sredi parka, na zeleni travi, ki jo še ni požgalo sonce, se na tleh žvalita moški pri 38 letih in ženska pri 33 letih. Surrealizem. Pomislim, le kaj jima je, da to počneta sredi belega dneva, med tednom opoldne. Skorajda že simulirata spolni akt. Šele čez kakšno uro se zavem, da je danes sobota. Dnevi na tej poti izgubljajo svoj vsakodnevni pomen. Ostaja samo pomen vsakega dne priti do cilja. Svoj nahrbtnik odvržem kar ob informacijski turistični tabli Estelle. Briga me za cel svet in nahrbtnik, četudi ga ukradejo. Čez reko Ego se odpravim v mesto. Pravo ime reke Ego, za moj današnji dan. Moj Ego pa potrebujem pivo. Ko pridem čez reko v center mesta in do hotela, si prvo sezujem gojzarje, šele potem si naročim radler in olive. Po radlerju še eno točeno pivo. Na drugi strani čez cesto je zelenjavna trgovina. Zadiši mi po paradižniku, bananah in nektarinah, grozdje je preveč drago. Pijem pivo in gledam prebivalce tega mesteca. Zdi se mi, da se je tukaj čas ustavil. Da sem se znašel v enih 60 letih prejšnjega stoletja. Celoten prizor me spominja na čas po španski državljanski vojni. Kot črno-beli film. »Konzervativci« in »svobodnjaki«.

Mimo mene prišopa mlajši Španec z največjim nahrbtnikom, ki sem ga srečal včeraj, ustavil in prenočil bo v Lizari. Cerkve in sveti Mihael so verjetno zaprte sredi belega dneva. Ob tem razpoloženju se mi prav nič ne da. Popotniško intenco raziskovanja te Estrelle je vzel hudiček s seboj, čeprav sem si pred odhodom zapisal v vodnik obvezen ogled mesta. Morda kdaj drugič, če bo še kdaj drugič. Danes moram priti še do Monjardina. Če prenočim v Estrelli nikoli ne pridem v tridesetih dneh do Camina in danes sem napravil samo 21 km. V samih nogavicah in z gojzarji v rokah se vrnem nazaj v park. Privoščim si majhno kosilce, sir s paradižnikom. »Pofotkam« zunanjost cerkve Božjega groba. Čudoviti izklesani kipi na pročelju in ob vhodu v cerkev. Le zob časa je nekatere že dobro načel. Le koga vse predstavljajo? Še bolj čudovit je portal s tremi prizori. V prvi vrsti zadnja večerja, v drugi vrsti čuden prizor z angelom in ženskami in na vrhu Kristusovo križanje. Nad vsem tem niz šestih angelov z različnimi predmeti, križ, trobenti, itd.. Šele doma na fotografiji opazim, da pri drugemu prizori iz gobca živali, morebiti zmaja, prihajajo ljudje. Zgoraj in spodaj nad gobcem zveri celo dva hudička. Iz gobca te zveri prihajajo otroci, v gobec te žvali odhajajo starci. O madonca, je včasih zapletena ta krščanska simbolika in škoda, da je cerkev zaprta.

Odpravim se naprej. Na plazi San Martin srečam svate, ki gredo na poroko. Skorajda vsi v elegantni črnini. Nevesta je kar lepa. Lepa črnolaska. Sicer vedo danes, ti maskerji in frizerji, iz še tako grde babnce narediti privlačno žensko, da se dec obrne za njo. Šele sedaj ob tem prizoru zaštekam, da je sobota. Veselo razpoloženje, jaz pa moram narediti še 10 kilometrov in tri ure mučenja. Sonce pribija in se upira v vroči asfalt. Z muko se vlačim po ulicah Estelle in predmestja Ayeguija. Ponovno se pojavi bolečina nad kolenom. Ali je tukaj sploh kakšna mišica, se sprašujem?

V Ayeguiju zagledam samostan Irache. Še kakšnih 500 metrov me loči do vinskega vodnjaka. Prečkam glavno cesto, marsikateri popotnik je tukaj ubere po glavni cesti in zgreši eno najlepših fizičnih daril za romarje na tej poti v Komposteli. Samostan Irache je znan po vinskem vodnjaku, kjer si vsak romar izbere ali si bo natočil brezplačno vino ali vodo (agua). Stvar je v današnjih dneh malo modernizirana. Iz vinske kleti priteče po desni pipi voda, po levi pipi pa vino tinto (rdeče vino). Pred menoj je pet italijanskih kolesarjev, ki se veselo slikajo. Poprosijo me, da jim naredim skupno fotografijo. Ko odidejo si natočim pol litra rdečega, to bo za jutrišnjo malico. To sem si danes zaslužil ob tej kalvariji. Na jezik dam par kapljic rdečega vina. Ni slabo vino, zaključim. Le koliko žlahtne kapljice stočijo romarji. Po moji oceni vsaj kakšnih 20 tisoč litrov vina na leto? Bog vam daj vsako leto dobro letino.

Pri samostanu se pot odcepi na levo, kjer se lahko povzpnete na okoli 720 metrov visoke hribčke okoli Iracheja. Odpravim se naprej, malo pred hotelom me ponovno stisne močna bolečina. Sama od sebe se pojavi, na levi nogi nad kolenom. Iz niča. Boli pa svinjsko. Kot, da te kdo pri košarki s kolenom zadane v mišico. Prikrevsam do Hotela Irache in se usedem na klop pred hotelom in med kampom. Bolečina ne popustiti. Tudi na veliko potrebo me je začelo tiščati. Namažem si nogo s skandinavskim mazilom, ki ledeno hladi nogo. Za trenutek je boljše. Požrem še eno tableto. Pred menoj so naoštrene škrbine zelenih gričov Luquina. Iz nahrbtnika povlečem miniaturno rdečo pesmarico Kosovela. Moj priljubljeni pesnik s Krasa iz mladostnih let. Edino slovensko besedo, ki jo imam s seboj in obrnem stran in pesem, primerno za ta hip:

Sam
Človek ni žalosten in ni vesel.
Svet se je čudno pomaknil,
blodiš in tavaš kakor izgubljen,
vse je odplavalo, sam ne veš kam.

Lep obraz je ugasnil v sivi temi,
v meni odsevajo goli kostanji,
in listje, ki pomendrano v dežju
gnije pod drevjem.

O, zakričal bi, da bi odmevalo
vse od gora, od gozdov, od dolin,
pa se bojim, da sam bi ostal
s potisočerjeno praznoto (Srečko Kosovel).
Človek v svojem gnitju življenja. Meditiram v svoji bolečini in odločitvi ali naj grem naprej do Monjardina ali pa premorem tistih 50 evrov in grem sedaj, takoj v hotel Irache. Popolnoma sam. Sam sebi Tolažnik. Tako mine vsaj 10 minut, da bolečina popusti in se odločim, da se vseeno odpravim naprej. Do Monjardina je še 4,5 kilometra, na srečo pot od Iracheja vodi med grmičevjem in po gozdu v senci. Danes me je prvič zagrabila velika potreba med potjo. V prejšnjih dneh je zadostoval odhod na WC takoj zjutraj. To kraljevsko opravilo, opravim med španskim zelenjem.

Prehitim mlada popotnika. Fant in punca okoli 20 let, močnejše postave. Tudi onadva bolj slabo izgledata, zdelano. Ožgana od sonca in kakor, da hodita po puščavi. Spomnim se na pesem iz hrvaškega filma Kam gredo divji vepri (*1)
Ena punca z Visa,
en pob s Klisa,
skupaj bi šla,
a imata dolgo pot,
pa tudi neumen je pob.

Ja, tako je to v življenju. Ona in on. Ne ve se, kdo koga na tej poti poriva. Vasica Azqueta s starimi hišami, kjer me še dodatno razpizdijo ti vaški španski bari. Bar Azketako je zaprt. Vendar ima zunaj ob steni dva avtomata s pijačo. A ko vržem kovanec v avtomat za pijačo aquarius, avtomat ne dela. Poskusim še enkrat, tudi tokrat nič. Je kot ženska, ki te zrajca, potem pa ti ne da. Na stopnicah neke hiše odpijem še zadnje požirke vode. Pridružita se mi še mlada Španca in me v slabi angleščini povprašata, kje je alberg. Pokažem jim vodnik in koliko imamo še do alberga v Villamayor de Monjardinu. Bolečina v nogi po počitku počasi izgine. Iz Azqueta se ponovno cesta spusti v dolino, a Monjardin je na hribčku. Ponovno okoli riti v žep. Zato, da se ne odpravim po asfaltni cesti, me je prepričal vodnik. V vodniku je označen nekakšen fuente de los Moros. Makadamska cesta se spusti med trtami v dolino in se potem dvigne. Srednjeveški fuente de los Moros leži pred vasjo Monjardin, voda v njem ni pitna. Sem mislil, da gre za kakšen vodnjak za romarje na zmajevi črti, a bistvu gre za nekakšen obzidan pokrito napajališče z lokvo vode, verjetno za mavrske konje iz srednjega veka. Popotniki nič ne boste zamudili, če se odpravite iz Azquete v Monjardin po asfaltu.

Končno nekaj pred 5. uro popoldne prisopiham do holandskega alberga Hogar Monjardin s 23 ležišči, ki stoji sredi vasice. Mlada Španca se ustavita v francoskem albergu na začetku vasi. Na trgu je spomenik ali glava Sanča Garcesa, kralja Pamplone. Pred albergom sedijo ostali romarji. Moj prihod opazujejo kot stari mački in si najbrž mislijo, le kaj ta bluzi po vročem popoldanskem španskem soncu. Povprašam za posteljo, mladi Nizozemec s srečnim (happy) obrazom, mi odgovori, da me čaka presenečenje. Pričaka me postelja za 5 evrov v samski sobi na vrhu druge hiše. Nikogar več ni, ki nocoj pride v ta albergue. Soba z balkonom in pogledom na Monjardin in ruševine gradu de San Esteban nad njim. Sanjsko.

Holandski ekumenski alberg je eden najstarejših albergov na Caminu. Dobre energije. Edina pomanjkljivost tega alberga je naklonsko zabetoniran pristop do alberga. Spust po tej zabetonirani rampi je ob razštelanih tacah precej boleč. Čez 500 let stara stavba z lesenimi podi in tramovi ter kaminom v prvi stavbi. Ob kaminu najdeš romarsko literaturo, na žalost samo v francoščini. Opazim vodnik Le Chemin de Puy, ki me spominja na romarje z nahrbtniki, ki sem jih videl pred dvema letoma v francoskem Vezeleyu in označene poti s školjkami v okolici tega kraja. Takrat še pomislil ne bi, da bodo moje noge že tako hitro stopale po teh školjčnih oznakah. V prvi stavbi so odlično preuredili prostor v lične toalete. Pravi cukrček med albergi, s patino preteklosti. Naročim večerjo za 10 evrov, se namestim v svoj pajzeljc in se zatem stuširam.

Ob vsem tem udobju in sreči, da sem sam, si ob vseh svojih to dnevnih mukah in bolečinah sam pri sebi odgovarjam, kaj je Camino. Zdaj vem kaj je Camino; posnemati Jezusovo trpljenje, ne gre za romanje, ampak za trpljenje telesa pod tem vročim španskim soncem. O pišoka, norci med norci smo ljudje in to stoletja za stoletjem. Peti dan bom spal v sobi 5. Pet e številka človekovega življenja na Zemlji. Materije. Petokraka zvezda. Pentagram. In danes sem prvič zares vonjal trave. Vonj po rožah, vonj po semenih teh zelenih bilk. Tisto izparevanje esence ob junijski vročini. Do večerje manjka še dobra ura, zato se odpravim v bar, kjer si privoščim mojo standardno pijačo: radler z olivami in potem pivo. V baru je kar živahno, sami domačini. A ustreza mi samota na zabetoniranem vrtu. Ob 7. uri se zberemo skorajda vsi, ki prenočujemo v albergu v drugi stavbi. V stavbi, kjer spim. Tu v pritličnem prostoru je kuhinja in jedilnica s tremi mizami. Alberg vodijo dve starejši ženski upokojenki, holandski pastor in mladi smehljajoči Nizozemec. Večerja je odlična. Juha, mesne čufte in solata. Solata na mizi hitro izgine. Jed je napravljena z ljubeznijo. Okus hrane me spominja na moji dve teti, pripravo hrane in domačnost, ko smo zidali. Za mizo sedim skupaj s pastorjem, dvema starejšima Italijankama, dvema mladima Dancem okoli 18 let, za katere ne vem, kako sta zašla v ta alberg, saj se potepata po Španiji in nista romarja, nasproti mene pa sedi Francoz Bertrand. Z Bertrandom, ima jih nekaj čez 60 let in govori samo francosko, dobro črpava najin liter črnega.

Kasneje se bo izkazalo, da bom s tremi Francozi, tremi mušketirji preživel, kar nekaj časa na tej poti. Bertrand se mi predstavi, kot eden od treh francoskih mušterijev. Bertrand je Portos. S še dvema prijateljema iz mladosti, Alanom in Henryjem, iz okolice Lyona, so sedaj odločili, ko so se upokojili, da prehodijo Camino. Hodijo že iz Francije, če se ne motim iz Montpelierja. Do sedaj imajo že skorajda opravljeno razdaljo francoskega Camina 800 kilometrov. Med večerjo mlajša bjonda Italijanka govori kot dež iz spomladanskih oblakov. Pred seboj ima svojo politrsko flaško vina in o njem govori, kot o dobrem vinu. Vsaka druga beseda ji je »moje vino Rioha«. Večerja mine ob spakedranščini jezikov. Italijanski, francoski in angleški. Pastor vse povpraša od kod so prišli in koliko so kilometrov poti so naredili. Potem pove, da je sam pred dvema letoma prehodil Camino v 42 dneh. Vsak dan po 20 kilometrov in še dva dni počitka za povrhu. 20 km na dan in dva dni, da si vzameš čas za sebe in spočiješ. Ob pogovoru o prehojenih kilometrih se je prijetno muzal, to njegovo muzanje sem dokončno razumel šele, ko sem sam prispel v Kompostelo.

Takoj po večerji stopim do cerkve svetega Andreja iz 12. stoletja z vhodom iz časa romanike.  Tudi ta Cerkev je skromno opremljena. Kip Jakoba, preprosto razpelo s križanim in Marija z jabolkom v roki. Zdravo Marijo molita sostanovalki Italijanki iz večerje v cerkvi. Santa Maria ……odmeva po cerkvi. Starejša Italijanka okoli 65 let je versko zagreta, mlajša okoli 55 let pa, kar bo Bog dal. Cerkev ima zanimiv simbol nad vhodom, osemkraki križ z alfa in omegom, zgoraj na jangu je oznaka P, spodaj na jangu črka S ali kača. Pred cerkvijo odkrijem ileks ali navadno bodiko z rdečimi in zelenimi plodovi. Pred Burgueto in po Roncevallesu je pred tremi dnevi nazaj ileks ob poti v živi meji šele cvetel, tukaj ima že nekatere plodove rdeče. Tudi to je ena od rastlin iz seznama Bachovih kapljic, za jezo. Po večerji, po 20.00 uri je v kuhinji meditacija, ki jo vodi pastor. Polovica vseh prenočevalcev se nas zbere na njej. Meditacije. Pastor govori o njemu in molitvi v sebi. O odpuščanju in kako je On odpustil. Notranjemu odpuščanju. O ognju. In živem ognju v sebi. O Bog, daj mi moč, da končam ta Camino. Po meditaciji mi je bilo jasno, zakaj se mladi Nizozemec smehlja. Zanimiva izkušnja, ki jo priporočam vsakemu popotniku, ki se ustavi v tem albergu. Okoli desete ure se spravim spat. Mojih prvih 100 km je za menoj. Ostane mi še slabih 700 kilometrov.

Zaznava poti: od Puente la Reina do Estelle makadam (20,9 km). Od Estelle do hotela Irache je asfalt okoli 5 kilometrov, do Monjardina pa spet makadam. Že jutro se je začelo na temo samote. Izgubljena psička, ki je tekala sem ter tja med popotniki in iskala pozornost. Samoto pa šele izkusiš z bolečino. Ko se zaveš, da ti kaj dosti ne morejo pomagati drugi. Bolečina je udejanja človekove samotne biti. Vendar se je celotna zgodba zvečer dobro končala, poplačan sem bil s staroveškim albergom, lepim večerom, meditacijo in enim od boljših spanj.

Ob pisanju, ko sem iskal literaturo o Monjardinu, odkrijem, da je bila v gorah nad Irachejem v letu 1873 bitka med Karlisti in liberalci. Estrella pa je bilo mesto Karlistov. Moje zaznave Estelle niso bile tako zgrešene. V Monjardinu imamo praznik – procesijo križa Monjardina. Križ v dimenzijah 75 x 48 cm, naj bi se čudežno pojavil sredi bitke med bitko kralja Sancha Garcheja v 10. stoletju.

Ključne besede: zmajeve črte, ley line, dragon line, Estella, Villamayamor de Monjardin, sveti Andrej.

Slika 1: polna luna v jutru pred albergom
Slika 2: megaliti pred Cirauquijem
Slika 3: Cirauqui
Slika 4: makovo polje
Slika 5: Estella cerkve Božjega groba
Slika 6: portal cerkve Božjega groba
Slika 7: portal
Slika 8: samostan Irache
Slika 9: romarska vinska točilnica
Slika 10: pogled na hribovje Luqina
Slika 11: zaprti bar v Azqueti
Slika 12: holandski alberg v Monjardinu
Slika 13: cene v albergu Hogar
Slika 14: soba v albergu Hogar
Slika 15: kopalnica
Slika 16: kamin
Slika 17: romarsko-popotniška literatura
Slika 18: razvaline trdnjave svetega Štefana nad Monjardinom
Slika 19: cerkev svetega Andreja v Monjardinu
Slika 20: kip svetega Jakoba