Piše: Aurigo
ZMAJEVE ČRTE V SAN JUAN de ORTEGA
Misel dneva: Vse se začne znova

Ta tekst o desetem dnevu hoje proti Kompostelji, se mi je sedaj vrinil v moje ostalo pisanje, ob pripravljanju in obdelovanju fotografij Zmajevih linij po Caminu za You Tub. Pri tem sem pri teh španskih cerkvah in katedralah na fotografijah posebej označeval osemkrižni obok ali tudi osem kraki križ. To so bile večinoma gotske cerkve iz 12. do 15. stoletja.

Pri pomanjševanju fotografije sem na eni izmed od teh cerkva odkril bestiarij srednjeveške fantastike. To zmajevstvo predstavlja obok na fotografiji 10 in mislim, da bo precej zanimiv za bralce. A začnimo z mojim potovanjem desetega dne poti po Caminu.

Ponoči me dvakrat potrese za ramena in zbudi upokojena nizozemska romarka. Pravi, da smrčim. Jaz nič ne slišim. Spim in verjetno cvrčim kot božji volek, na zmajevi črti v albergu v Beloradu. Zjutraj se zbudim pred šesto uro, nekateri popotniki so se že odpravili. Meni se nikamor ne da. Iz vrta albergua poberem perilo, ki sem ga včeraj opral na roke. To je bilo moje prvo pranje žehte na roke. Okoli 6.15 ure se končno spakiram in jo mahnem čez mesto. Ob mostu čez reko Tiron iščem rumene puščice, le-te zavijajo na levo stran ceste. Jutro je sveže. Bližnje hribovje Montes de Oca prinaša v dolino mrzlo svežino. Drevesa starih jablan ob poti me spremljajo med nepokošeno visoko temno zeleno travo. In kakor poje Federico Garcia Lorca v svoji Mesečni romanci (Romance sonámbulo).

Zeleno, ki te ljubim zeleno. To je bila moja najljubša barva v otroštvu, potem sem jo zamenjal za smaragdno modro. Manjši vasici Tosantos in Villambistia. Tu nekje me prehitijo trije upokojeni Francozi iz okolice Lyona. Trije mušketirje, kakor so se mi predstavili v enem od prejšnjih dnevov: Portos, Aramis in Athos. V centru mesta smo včeraj popoldne spili dve rundi pijače.

Iz knjige o treh mušketirjih Dumasa:

»Seveda, ali ne veste, da nas ne vidijo nikoli enega brez drugega in da nas imenujejo med mušketirji in gardisti , na dvoru in v mestu, Athos, Porthos in Aramis ali trije neločljivi?

Pravijo, da je gospod Buckingham v Franciji,« je povzel Aramis s porogljivim nasmehom, ki je dal temu na videz tako preprostemu stavku precej spotakljiv namen.

Aramis prijatelj moj, tokrat se motite,« ga je prekinil Porthos, »in vaša strast za duhovitost vas zmeraj zanese prek meja; če bi vas slišal gospod Treville, vi se vam zaradi teh besed slabo godilo.«

»Me boste vi učili, Porthos?« je vzkliknil Aramis in milih očeh se mu je zasvetilo kakor blisk.

»Dragi moj, bodite mušketir ali opat. Bodite eno ali drugo, ne pa eno in drugo,« je odvrnil Porthos.

Iz VII. poglavja: Značaj mušketirjev

»Ta spoštovanja vreden gospod je bil zelo molčeč. Seveda govorimo o Athosu. V petih ali šestih letih, kar je živel s svojima tovarišema, sta ga ta dva pogosto videla, da se je nasmehnil, toda smejati se ga nista slišala nikoli. Njegove besede so bile kratke in natančne, zmeraj so povedale to, kar so hotele, in nič več: nič olepšav, okraskov ali arabesk.

Kakor smo lahko videli, je bil Porthosov značaj popolnoma nasproten Athosovemu: ni le veliko govoril, ampak tudi glasno; sicer je treba priznati, da mu je bilo vseeno, ali ga je kdo poslušal ali ne; govoril je pač, ker je rad govoril in ker se je rad poslušal; govoril je o vsem razen o znanosti… Porthos je bil strasten…

In takšni so bili tudi v resnici, sedaj pred menoj. Aramis nagajiv in švigajočimi pogledi, Athos tih, resen in v sebe zaprt in Porthos: glasen ter strasten. S Portosom sva izpraznila marsikateri kozarček po španskih krčmah vse do Leona. Po Leonu so se naše poti ločile. Napol zapuščena vasica Epinosa del Camino, s podrtimi hišami na koncu vasi. Spuščam se proti reki Rio Oca, na desni strani pred reko ruševine samostana San Felices. Srečko, ki ni imel sreče v stoletjih.
Prebijem se do kraja Villafrance Montes de Oca. To je manjše naselje skozi katerega hrumijo težki tovornjaki. Ustavim se na zajtrku v Hostalu El Pajaro ob glavni cesti. Kavica z mlekom in rogljič. Namestim se pred vhodom gostišča na rdeči plastičen stol in sezujem gojzarje. Noga se mora »luftat«, če ne, hitro »fašeš« žulj. Skorajda vsak večji postanek izkoristim, da sezujem gojzarje. Imam srečo, do sedaj še nisem dobil žuljev. Spijem še en radler. Ura je 8. 30. Za menoj je prvih deset kilometrov in dobri dve uri hoje. Ne gre hitreje. Table ob obcestni ruševini brez strehe kažejo, da je nazaj do Logronja 77 kilometrov in naprej do Burgosa 36 kilometrov (fotografija 1). Jutri me čaka Burgos. Za menoj je 247 kilometrov prehojene poti ali nekaj več kot četrtina poti do konca. Če sem še bolj natančen 30 odstotkov.

Ime naselja Villafranca na Caminu pove, da so takšno naselbino ustanovili in naselili Francozi. Pred odhodom sem nekako planiral, da bi spal v tej vasici, vendar se je tako izteklo, da sem prespal v Beloradu. Ni mi žal za to mojo odločitev. Tovorni promet je tukaj kar gost in smrdi po sajah dizla. Ne priporočam, da planirate spanje tukaj. Pred menoj je manjši vzpon na Alto na planoti Pedraje (fotografija 3). To je kakšnih 200 metrov višinske razlike; z dodatkom: gremo naprej še čez tri hribčke gor in dol. Po teh hribčkih na Pedraji so v davnini romarje v Komposteljo zastraševali in oskubili roparji. Pot se prične počasi zpenjati. Po kakšnem kilometru in pol pridem do Fuentesa ali vodnjaka. Razočaran sem, vode ni. Bom moral »šparati« z vodo, imam še pol litra vode in v Villafranci nisem obnovil zaloge. Računal sem na ta vodnjak. Čeprav je samo še dobrih 8 kilometrov do San Juana, tukaj v Španiji nič ne veš, kdaj in kako pritisne sonce in s tem žeja. Vse je v glavi. Človek lahko v določenih okoliščinah zdrži še takšno žejo. A lahko mu um zablokira vse in vsak korak postane težak. Svinčen, kakor, da vlečeš zaporniško kroglo za seboj. To se je meni pripetilo šesti dan v tisti vročini po dvanajsti uri. Lahko, da je bila ta svinčena utrujenost tudi zaradi bolečine v mišicah v nogah od prejšnjega dne.

Čez dobra dva kilometra pridem do spomenika iz španske državljanske vojne. Na bližnjih vrhovih je še videti zaplate snega. Pred reko Perojo prehitim gručo francoskih upokojencev v starosti od 60 do 65 let. Ne vem zakaj, ampak zdijo se mi kot afriške kobilice, ki priletijo v na njivo in požrejo ves poletni pridelek in odletijo naprej na nov pohod. Pogovarjajo se glasno, kakor, da so na promenadi. Letijo od enega konca poti do drugega in vsake toliko časa, kdo od njih kaj izusti. Verjetno, da spodbudi svoj ego, premaga bolečino hoje in dolgčas. Kasneje, v San Juanu izvem, da potujejo po Caminu z avtobusom. Opravijo del poti in se potem odpeljejo naprej. Ta dan so iz avtobusa izstopili v Villafranci in se peš odpravili do San Juana, dobrih 12 kilometrov. S hitro hojo poskušam po rjavi ilovnati zemlji ubežati pred temi upokojenci. Iščem senco na levi strani poti, v zavetju borov. Oni pa za menoj. Čutim kako, mi pijejo energijo. S težavo jim bežim. So brez nahrbtnikov in na triurnem »špancirju«. Sam prenašam 17 kilogramov težko mučilo. Tako se kosam z njimi en lep poti. Zatem se ustavim v kotanji reke Valdefuentes, kjer si privoščim osvežilo: dve sočni pomaranči. Upokojenci »šibnejo« mimo kot roj kobilic in po nekaj minutah nastane smrtna tišina. Tik preden se odpravim naprej, prisopiha do mene še španski popotnik. Nekaj čez 50 let jih šteje. Kaže mi koleno in steznik na njemu. V polomljeni angleščini mi začne razlagati, kako ima težave s kolenom in upa, da bo zdržal še ta zadnji 150 metrski vzpon. Naj bi bil pa športnik. Bolj se mi zdi kakor, kakšen od mojih frendov, ki sedaj pravijo kakšni veliki športniki so bili v svoji mladosti in kako so igrali. V resnici so takrat igrali na tekmi zadnjih 5 minut polčasa. Trener se jih je usmilil in jih je dal v igro samo zaradi tega, da niso izgubili volje in da so še prihajali na trening. Jebat ga. In o tem 150 metrskem vzponu razlaga, kakšen hrib je to, madona kakor, da bi pred 30 leti poslušal kakšnega Prekmurca, ki se je iz Vršiča povzpel na Malo Mojstrovko. Ah, malo ga pa razumem. Potrebuje poslušalca. Pustim ga naprej in ga potem prehitim.

Po 11. uri sonce začne že nabijati in žgati. Sončni žarki se uprejo posebej v vrat. Te planjave ni in ni konca. Pot čez planjavo je široka kakšni 10 metrov in še kakšnih 5 metrov trave na vsaki strani do gozda. Ne vem zakaj niso speljali poti med bori. Seveda ob robu vsake toliko časa zasledim napis: »Privatna lastnina.« Počasi imam zadosti tega. Tega San Juana še ni in ura je že dvanajst. Vsega imam zadosti, v travo odvržem nahrbtnik, se speljem v senco in sezujem gojzare. Mimo mene hodijo zapozneli popotniki. Na koncu prideta še vsaj za dva razreda učencev osnovne šole in se ustavijo nekaj metrov stran od mene. Tam po mojem šesti ali sedmi razred. Vreščeči, s polno energije. Letajo sem in tja. Športni dan imajo, na Caminu. Nacionalna vzgoja. Moj Bog, le kaj sem ti danes storil, da mi daješ takšno družbo. Do mene potem pride nekaj teh najbolj pogumnih mladcev in začne se kviz. Spraševati me pričnejo od kod sem? Iz Amerike, Alemagne, Anglije, Brazilije, Francije, Kanade, Alemagne, Argentine. Naštejejo že kakšnih deset držav na svetu. Igram se z njimi njihovo igro in jim odgovarjam z: No. Vendar ne odnehajo. Potem jim namignem, da sem iz EU. So kot muhe na dreku. Iz Italije, Nizozemske, Belgije, Poljske, Švedske, Madžarske, Danske, Avstrije. Povem jim, da so že zelo blizu, da je že zelo vroče. Ne ostane jim skorajda več ni več streliva. Usmilim se jih in jim priznam, da sem iz Slovenije. Potem se nekako spomnijo, kje je to. Sprva so malce so začudeni, potem otroško navdušeni. Hitro stečejo k sošolcem in jim začnejo razlagati, kaj in koga so odkrili na tem brez veznem športnem dnevu. Slovenci smo tukaj redek primerek, kakor človeške ribice. Slovenclji, zbijmo si iz glave, da vas na zemljevidu sveta kdo pozna. Smo redki in neprepoznavni kot rod severnoameriških Indijancev Ojibwe (Chippewa). Na koncu te šolske ure se sprašujem, o Bog, kaj si mi namenil v tej moji šoli in čemu to služi: zjutraj starejše upokojence, za konec željne mlade, vmes jokajočega Španca srednjih let.

Po kakšni dobri pol urni pavzi se odpravim naprej. Ne hodim niti dobrih pet minut in pred menoj se prikaže zaselek San Juan de Ortega. Še kakšnih pet minut hoje je do njega in bolj, ko vstopam v njegovo bližino, bolj se občuti mir in energije tega kraja. San Juan de Ortega (sveti Janez Ortega 1080-1163) je bil učenec svetnika Santa Dominga iz Calzade in je v tej dolini leta 1150 ustanovil avguštinski samostan, ki je nudil oporo in pomoč srednjeveškim romarjem. Tudi Juan je gradil mostove, gostišča in cerkve za romarje, kakor njegov učitelj. Ortiga po špansko pomeni kopriva. Ali to pomeni, da so v tej dolini koprive? Kasneje jih res zasledim ob vodnjaku. Ali pa je bil ta Juan kot kopriva, saj poznate tisti pregovor, da kopriva ne pozebe….

Resnično je ta del območja, ta dolina, po svojih vibracijah dolina miru. Če mi je iz slovenskega filma Dolina miru, v umu iz mladosti ostala nekakšna percepcija, da bi morala na svetu obstajati dolina miru, je to potem ta kraj. Dišeče cvetlice, vonj po travi in spuščajoči smolast dih borov iz bližnje planote - to je blagovna znamka tega območja. Kakor, da bi se vrnil za 100 let v preteklost, na začetek 20. stoletja. Ni slabo izbral ta sveti Janez.

Svetnik Janez je imel to moč, da je obnavljal plodnost. Neplodna kraljica Izabela Kastiljska je prišla v ta kraj leta 1477, da bi zanosila. Ko je kraljica kasneje zanosila, je bogato darovala tej cerkvi. To je kraj, kjer so ženske prosile, da zanosijo. Ja, srednjeveška jalovost. Danes se ne napotim prvo v gostilno, ampak v cerkev. Pred cerkvijo sezujem gojzarje in v samih nogavicah vstopim v hladno cerkev. Temperatura pod starimi oboki je pod 16 stopinjami Celzija, vsaj takšen občutek imam. Hladno, hladno, v tej poletni vročini.

Vendar je to ena od cerkev, ki je bila najmanj okrašena z oltarji in podobnimi stvarmi na mojem pohodu. V sarkofagu v cerkvi počiva svetnik Janeza Kopriva (fotografija 6). Cerkev je najbolj znana po oltarju Zadnja sodba, ki je iz 16. stoletja (fotografija 7). V prvi vrsti so gole postave ljudi, ki prosijo za usmiljenje in trpijo v peklu. V drugi vrsti so duše, ki se nahajajo v purgatoriju (fotografija 9). V tretji vrsti so okoli Marije in Jezuščka zbrani apostoli.

Pri urejanju in povečavi fotografije me je šokiral obok cerkve. Če pogledaš fotografijo tega rdečega osemkrižnega oboka je malce nenavaden, ker ni v kontekstu običajnih osemkrižnih obokov (fotografija 10). Dodani oboki v dani obliki delujejo kot puščice, zato se tudi na prvi pogled ne zdi, da gre za osemkraki križ. Ko sem povečal fotografijo sem videl, da posamezna rdeča veja predstavlja kačo oziroma zmaja. Pred grbom zmaj moli iz svojih ust rdeči jezik (fotografija 11). Je torej ta cerkev morda postavljena v središču sveta, na omfalosu? Tudi na fasadi poslopja so znamenja zmajevih črt - ščit, na kateremu je 10 osemkrakih zvezd in šlem. Albergue z 58 mesti za romarje, je prislonjen na cerkev in je odprt čez celo leto

Odpravim se proti majhnemu baru na koncu poslopij. Učenci so se že spakirali v avtobus in odšli, upokojenci pa še delajo vrsto v baru. Na žalost imajo samo malo pivo, zato si za začetek naročim malo pivo ter španski šveps, ter vse skupaj zmešam, da dobim pollitrski radler. Usedem se pred bar pod sončnik, sonce vse bolj pripeka. Nataknem japonke, pregledam svoje obtolčene prste in opazujem ljudi, kolesarje. Kaj kmalu iz prenočišča prileti Portos. Poln je energije. Povabim ga na pivo. Pove mi, da bodo prenočili v tem albergue (fotografija 12). Aramis in Atos se še pakirata in tuširata. Odgovorim mu, da se bom odpravil naprej vsaj do naslednje vasi, morda celo do Atapuerce. Štiriindvajset kilometrov je premalo za danes, ker če tako nadaljujem, nikoli ne pridem do Kompostelje v tridesetih dneh. Razume me. Posloviva se. Nataknem težke gojzare in se odpravim naprej.

Pot do Agesa je kar prijetna, ker poteka po gozdu, a vsake toliko časa nate sicer posije sonce. Vendar si bolj v senci drevja kakor na Pedraji. Pred Agesom me pričakajo na prostem trije mogočni hrasti in makadamska pot s srednje velikimi kamni, ki zavije navzdol v vasico. Super pogled na vasico (fotografija 16). Poskušam hoditi po stezici na desni strani, ker se mi to zoprno kamenje ob hoji zopet nabija v prednji del gojzarov in posledično v prste. Kakšnih dobrih 45 minut rabim od San Juana, da pridem do Agesa. Tukaj bom prenočil. Ages ima tri albergue. Trkam na prvega in noben mi ne odpre. Grem do naslednjega prenočišča in tukaj so vrata odprta. Na koncu vidim, da to ni bila slaba izbira. Novi prostori, nove postelje, bar in internet. Dobim posteljo od spodaj in noben ne spi nad menoj na pogradu. Le eno pomanjkljivost ima: romarska večerja je šele po peti uri popoldne, sem pa lačen kot volk. Sprehodim se po vasi. Manjša trgovina ob glavni cesti, v eko vegetarijanskem stilu, ki nima velike izbire artiklov, drago pa kot žafran. Privoščim si manjši sendvič in banane, saj danes nisem še nič poštenega jedel. Plačam več kot dva eura. Čas do večerje prebijem na internetu in kasneje v opazovanju hitrih lastovk, ki gnezdijo v ilovnatih gnezdih tik pod streho. Latovke futrajo svoje mladičke. Mladi potomci pa v času odsotnosti staršev, tožeče čivkajo za hrano. Hitrost in neverjetno šviganje v gnezdo in iz gnezda lastovk, me prijetno preseneti.

Končno dočakam čas za večerjo. Gospodar romarje posedi skupaj. Tako moram sedeti z dvema Nizozemkama, ki se mi zdita istospolno naravnani in Nemcem Hansijem, ki ima okoli 55 let. Naročim prvo plato s špageti, ker vem, da se pri tej izbiri ne bom kaj dosti zmotil. Nizozemki veste angleško in malo nemško in nič španskega; Hansi ve nemško in nekaj španskega. Hansi ves čas od mize in z mobitelom kliče ženo oziroma žena kliče njega. Nazdravimo s kozarcem rdečega vina, ko gospodar prinese vsakemu »pelegrinotu« pol litra vina. Nizozemki ga kar dobro cukata. Ena naroči nekakšno morsko hrano in seveda je na koncu obeda razočarana. Hansi ve kaj je naročil, saj ve špansko, sam se tudi zadovoljen s špageti. Za konec Nizozemki še razjezi dejstvo, ker ne moreta plačati s kreditno kartico, čeprav imajo na vratih nalepke teh kartic. Gospodar se nekaj izgovarja, da ne delajo linije, a verjetno gre zares za špansko črno ekonomijo – »keš«na roke. Nizozemki brskata po denarnicah in iščeta drobiž ter z muko zbereta tistih dvajset evrov za večerjo. Sam pri sebi si mislim: »Kaj ti dve mislita, da sta v New Yorku in ne v neki vasici sredi Španije, Bogu za hrbtom. Jutri bosta v Burgosu lahko vzdignili denar na bankomatu in še kakšno dražjo večerjo si bosta privoščili s kreditnimi karticami.«

Pred spanjem se odpravim še raziskovat sakralno umetnost Agesa. Cerkev Santa Eulalia stoji osamljena na vrhu vasi. Tudi ta cerkev ima osemkrižni obok (fotografija 21). V njej odkrijem zanimiv kip Marije z majhnim zmajčkom pod nogami, ki v gobcu drži rdeče jabolko. Na levi strani ima majhno krilo (fotografija 22). Zmajeva črta v Agesu. Pred spanjem zaidem še za pol ure na internet in se ob 21. uri spravim v posteljo.

Še en stavek od starga šamana:
Smejmo se smejmo in
dobre misli mejmo.

Fotografija 1: razpotje
Fotografija 2: Montes de Oca
Fotografija 3: Alto - Pedraja
Fotografija 4: cerkev v San Juan de Ortega
Fotografija 5: Svetnik Domingo Calzada
Fotografija 6: sarkofag San Juan de Ortega
Fotografija 7: oltar Zadnja sodba
Fotografija 8: oltar Zadnja sodba
Fotografija 9: pekel in purgatorij Zadnje sodbe
Fotografija 10: osemkrižni obok
Fotografija 11: zmaj – detajl osemkrižneg oboka
Fotografija 12: albergu San Juan de Ortega
Fotografija 13: grb
Fotografija 14: počitniško obuvalo na Caminu
Fotografija 15: upokojenci in kolesarja
Fotografija 16: Ages
Fotografija 17: prenočišče
Fotografija 18: stara hiša v Agesu
Fotografija 19: muc na preži
Fotografija 20: lastovke
Fotografija 21: osemkrižni obok v cerkvi Santa Eulalia
Fotografija 22: mali zmajček pod Marijinimi nogami