Vsak izmed nas, če se vpraša, se najbolj boji osamljenosti. Tega, da bo skozi življenje plaval čisto sam. Neopažen. Nesprejet. Izgubljen. Si morate predstavljati kako je šele ljudem, ki trpijo za bulimijo nevrozo? Oni se vselej počutijo osamljeno. Počutijo se kot tavajoče sence tudi če so uspešni, če se družijo in imajo okrog sebe ljudi, ki jih sprejemajo takšne kot so, jih obožujejo, občudujejo, ljubijo.

Osamljenost doživljajo jo kot noč, ki traja brez prekinitev. Ob njej se rušijo pričakovanja, ob njej ni prostora za hrepenenje. Je kot nepovabljena igralka, ki v trenutku izrine vse druge občutke. Je kot neusmiljena vladarica; je morilka njihovega duha. Njen vpliv ima moč ognja. Je odločnejša od volje in vztrajnejša od ljubezni. Ne sprejema kompromisov. Ne sprejema zavrnitev.

Občutek osamljenosti pri njih ni povezan z uspehom ali neuspehom, čeprav dostikrat verjamejo, da je. Kot sem že večkrat omenila s prenajedanjem samo prekinejo nemir, lažno in začasno se potešijo ampak občutek osamljenosti ostane. Osamljenost se jih dotakne, ko želijo igrati vlogo, ki jim ni pisana na kožo in ko želijo biti v tej vlogi vselej uspešni ali bolje rečeno, ko se želijo z izbrano vlogo identificirati. Leta in leta se mučijo ter se na koncu pošteno utrudijo, a še zmeraj ta vloga ostaja nekako ločena od njih.

Izbrano vlogo ponavadi igrajo za druge. Da bi jim ugajali. Da bi jih ti drugi, kdorkoli že, sprejeli. Vse prevečkrat so mnenja, če bodo drugi sprejeli njih, bodo lahko šele nato oni sprejeli sebe. Osamljenost se jih lačno loti kadar iščejo nekaj, česar ne morejo najti. In zakaj tega ne morejo najti? Zato, ker niti ne vedo natanko, kaj pravzaprav iščejo. Potem, ko izgubijo človeka, ki jim je bil blizu ali ko ta odpotuje daleč stran od njih. Ko nastopi velika, nenadna sprememba in kadar dobijo občutek, da jim nič ne pripada.

Osamljenost se jih prav tako dotakne, ko kar na enkrat ne najdejo več skupnega jezika skoraj z nobenim človekom; ko ugotovijo, da jih od družbe ločuje drugačnost, ali da se družba spotika ob njihovo drugačnost; ko jim okolica prišije občutek, da ne spadajo na ta planet ali vsaj v to stoletje; ko se jim začne dozdevati, da jih svet ne potrebuje ali vsaj, da jih ne vidi; ko se prične vse bolj ožiti krog stvari, ki jim predstavlja izziv, užitek, zadovoljstvo ali ko jim nič več ne more vzpodbuditi zanimanja; ko ugotovijo, da bodo življenja drugih normalno potekala tudi, če oni ne bi obstajali; ko izgubimo nit smisla; ko jih prizadenejo osebe za katere bi dali roko v ogenj; ko dojamemo, da je ljubezen le staromodna beseda, ki se že dolgo časa ne uporablja več, tako v pogovoru kot v praksi…itd.

Viktor E. Frankl je zapisal: »Industrijska družba proizvaja na videz vse več ljudi, ki trpijo zaradi osamljenosti /…/ Vzdušje je hladno in neosebno, atmosfera, ki jo vdihavajo, je nečloveška. Neslišno, a neprenehoma vpijejo po človeški toplini, človeški bližini. Tako zelo si želijo te intimnosti, da so pripravljeni plačati vsako ceno ali žrtvovati kar koli…«

Kronični občutek osamljenosti bi jim moral biti opozorilo, da nekaj ni v redu. Zgodi se, pa ne malokrat, da se zaradi tega občutka še bolj izolirajo. Ne zmorejo se družiti, čeprav si v resnici druženja zelo želijo in ne samo to, potrebujejo ga. Kajti v večini primerov gre za družabne, zgovorne, temperamentne ljudi. A žal jih je bolezensko stanje spremenilo in zato zaradi zavestnega umika ali nedružabnosti še bolj trpijo.

Zakaj se izolirajo? Pred družbo njihova osamljenost še bolj izstopa, čeprav je neopazna se njim zdi, da se jim posmehuje. Prepričani so, da se samo oni tako počutijo in druženje jih še bolj ponižuje. Srečne in zadovoljne začnejo sovražiti. Ljubosumni so na uspešne ljudi. Ne privoščijo jim ničesar. Najraje bi videli, da bi vsi trpeli tako kot trpijo oni, čeprav to zanikajo. Takšna nezavedna želja pa v njih izzove občutek krivde s katerim se ravno tako spopadajo dan in noč. Občutek osamljenosti je pri bulimični osebi dostikrat kombiniran še z občutkom gnusa, nemira, sovraštva, nestrpnosti.

Odvisnik od hrane misli, da se je ves svet zarotil proti njemu, da je drugim v življenju res lepo, da so srečni, uspešni in zadovoljni. Se strinjam, da puščajo takšen vtis, vendar pa povečini temu ni tako. Skoraj vsi igrajo za javnost. Želijo pred ljudmi narediti dober vtis. Hočejo biti boljši. Tako kot na primer odvisnik dobro igra zdravega, tako neuspešen človek dobro igra uspešnega, ali nezadovoljen zadovoljnega.

Človek bo osamljen, dokler ne bo sprevidel, da se izpolnitev jaza ne bo zgodila izven njega samega. Osamljen bo, če si ne bo znal izpolniti življenja, če ne bo znal ugotoviti kaj ga zadovoljuje, osrečuje; če se ne bo znal spodbujati, vztrajati in če ne bo zmogel razumeti, da se čas ne bo ustavil zaradi njega.

Vse gre dalje, z nami ali brez nas. Vse mora iti dalje. Čas je neusmiljen, ravnodušen. Ne vidi in ne sliši. Ne zanima ga, kaj smo in kakšni smo. Ne zanima ga ali smo osamljeni ali ne.

Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba