VALOVANJE V RIBNIKU

Ajahn Succito je v budistiènem svetu eden najbolj znanih in cenjen uèiteljev. Kot budistièni menih Theravada tradicije opravlja funkcijo predstojnika samostana Cittaviveka blizu Chithursta, West Sussex, hkrati pa potuje in uèi po vsem svetu.

Letos julija na povabilo slovenskega budistiènega društva Bhavana prihaja v Slovenijo, kjer bo imel najprej odprto predavanje, nato pa vodil še sedemdnevni meditacijski retreat.

Spodnji intervju je prirejena razlièica pogovora z Ajahn Succitom, ki ga je prvotno objavila Insight Meditation Society (IMS), http://dharma.org/ims/.

Intervju priredil Janez Ferjanèiè

Vem, da menihi neradi govorijo o sebi, vendar pa ne morem, da te ne bi vprašal o tvoji izkušnji, kako se je vse zaèelo, kako si postal menih?

Torej, kje se vse skupaj zaène? Spominjam se, da sem pri šestih ali sedmih letih zaèel razmišljati o smrti, kaj je to, da enkrat vsi umremo. O tem sem govoril z bratom, ki je dejal: "Oh, ne razmišljaj o tem, vse bo dobro. " On je sedaj poslovnež, jaz pa sem menih (smeh). Spomnim se, da sem pogosto imel obèutek nezainteresiranosti za splošen potek življenja v družbi in razmišljal: “No, kaj poènemo tu? Samo preganjamo èas.” Zaèneš razmišljati, kje se vse zaène…

Ko sem diplomiral na univerzi (angleška in ameriška književnost), sem mislil, da si po 18 letih šolanja dolgujem premor, hotel sem ven iz sistema in si želel videti širšo podobo stvari. Naslednja štiri leta sem potoval po svetu. To so bila šestdeseta in sedemdeseta leta in stvari so bile precej divje. Èez nekaj èasa pa sem zaèel razmišljati, "No, to ni to. Moram najti pravi naèin, kako kultivirati jasnost uma.” Edina intuicija, ki sem jo imel, je bila: “Pojdi na Vzhod. ”

In si se odpravil v Indijo?

V Indijo sem odšel, ko sem imel štiriindvajset let, mislil sem, “No, to bom našel tu nekje.” Vendar sem zelo zbolel in iz Indije pobegnil. Imel sem Popotnikov vodiè po svetu, ki je imel en odstavek o Tajski. Tajska je izgledala privlaèna in prijateljska, medtem ko je bila Indija zelo kaotièna in divja. Tako sem skoèil na letalo za Tajsko in samo po enem dnevu v Bangkoku stopil na vlak za Ayutthayo (starodavno glavno mesto). Èez noè sem se znašel med ruševinami velikih budistiènih zgradb, velikih pagod in gigantskih kipov Bude. In pomislil: “No, kaj je zdaj to?”

Po nekaj dneh sem odšel v Chiang Mai, kjer sem opazil tablo z napisom: “Teèaj budistiène meditacije.” Pomislil sem: “To mora bit del tega. Nauèiti se koncentrirati, svoj um spraviti v red. To bom storil.” Odšel sem na teèaj in tu je bil en menih, ki je pouèeval v svoji vihari (samostanu). Bil je angleški menih. Sedel je na tleh poleg okna, ki ni imeli šipe, poleg sebe je imel oljno svetilko.

Opazil sem, da so, medtem ko je govoril, leteèe mravlje letale skozi okno in gomazele po njegovem telesu. Zelo pozorno jih je odstranjeval, s svoje obleke, kože, obèasno iz ust, ne da bi se razburjal. Meni se je to zdelo zelo moteèe, njemu pa oèitno ne. Imeli smo samo 15 minut meditacije a v tem kratkem èasu mi je postalo jasno: “Hej, tu je vse to razmišljanje in tam je vsa tišina, ki ni razmišljanje, tišina, ki vse obdaja. Kaj je to?” sem razmišljal, “To moram raziskati. ”

Torej si dobil izkušnjo…èesa?

Nekaj budnosti, nekaj tišine, neko kvaliteto pozornosti. Mislim, kadarkoli to poskušaš opisati, opis ni to, kar si doživel, mar ne? Nenadoma opaziš, da si v neki drugi dimenziji, kot si bil prej: prej si bil npr. zelo v glasbi, sedaj pa se glasba dogaja, ti pa se ne giblješ veè z njo.

Po koncu sem stopil k menihu in dejal, “Hotel bi veè tega.” Vendar sem kmalu spoznal, da tega ne bom mogel poèeti, dokler bom stanoval v poceni hotelu s petimi tipi, ki kadijo travo in brenkajo na kitare. In sem povprašal: “Ali lahko pridem in ostanem v vašem samostanu?” Èez nekaj dni sem spakiral in odštopal nekaj sto milj po cesti do samostana, kjer je živel in vstopil. Dal mi je kuti (meditacijska koèa) in naslednji dan prišel k meni ter mi podal še nekaj navodil, kako meditirati. Uèil je satipatthano, burmansko tehniko ozavešèanja.

V bistvu to ni bila odloèitev, bilo je spontano. To me je vedno zanimalo, vendar nisem imel nobenega vèdenja, kako se tega lotit. Po enem tednu sem zaèel sestavljati stvari: “No, to ni tako slabo. Tu si v tej mali koèi. Ljudje so zelo prijazni. Prinašajo ti hrano. In delaš na tem, da bi si oèistil um.” Poèutil sem se sreènega.

Kmalu sem moral zapustiti Tajsko, da si obnovim vizo. Nekaj èasa sem živel na Baliju, ki je bil zelo popularen, vendar nisem mogel veè živeti tega življenja, nisem imel veè energije za to. Vse kar sem hotel, je bilo meditirati in tako sem se vrnil na Tajsko in postal menih.

In kako si potem postal èlan angleške meniške skupnosti?

Ko mi je èez nekaj let umrl oèe, sem se vrnil domov, da bi uredil družinske zadeve. Takrat sem slišal, da uèitelj Ajahn Sumedho živi v Londonu. Bežno sem ga sreèal že prej na Tajskem, kjer me je prevzel kot nekdo, ki je nekaj dosegel. Izžareval je umirjenost, toplino, notranjo svobodo.

Ko sem slišal, da se je preselil v Anglijo, sem ga hotel obiskati. Skupaj s še dvema menihoma je stanoval v majhnem stanovanju v Londonu in z njimi sem ostal nekaj dni. Všeè mi je bilo, kar so poèeli. Bili so iz tajske gozdne tradicije, medtem ko sem bil jaz iz mestnega samostana.

Njihov naèin življenja je bil bolj vsevkljuèujoè in hkrati preprost, kot npr. šivanje svojih oblek, kar je celotno stvari dalo novo podobo. To se mi je zdelo zelo zanimivo. Pomislil sem: “Ko sem že v Angliji, bom ostal nekaj èasa z njimi, trije meseci bi morali zadostovati. (Smeh) To je bilo pred 29 leti.

Kaj deluje bolj transformativno, meditacija ali etiène vrednote budistiène tradicije?

V doloèenem pogledu se meditacijska praksa in kultura dogajata na razliènih ravneh, èeprav se prepletata v osebnostni sferi. Integracija obeh predstavlja prakso, ki je kljuènega pomena. Z meditacijo razviješ samadhi, koncentracijo, greš onkraj razmišljanja in èutnega sveta ter prideš do izkušnje svojega telesa, ki je drugaèna.

Sam samadhi doživljam kot dekonstrukcijo uma. Sebe doživiš bolj kot energetsko sfero senzitivnosti in ne le kot šest èevljev visokega vretenèarja, ki je moški ali ženska. Prideš do neèesa, ki je mnogo bolj primarno. Um sam postane drugaèen. Èe meditirate pravilno um postane bolj senzitiven.

Tu je, v ribniku, del tega, kar se dogaja. V samadhiju nimaš obèutka, da bi bil um loèena stvar, ki razmišlja in odloèa. Spoznaš, da sta razmišljanje in odloèanje del valovanja. To lahko razrešiš in postaneš bolj intuitiven in bolj sprejemljiv za senzitivnost.

Telesa ljudi so energetsko zelo poškodovana. Na stolih so sedeli celo življenje, desetletja so bili priklopljeni na nenaravno energijo. Ljudje pogosto ne vedo niti, kje je njihovo telo. Njihov um se je od telesa abstrahiral. Ko potem zaènete meditirati, se znajdete v tej netelesni izkušnji nevrotiènega uma, ki ven bruha misli, hkrati pa od telesa ne dobivate nobene energije.

Meditirate in meditirate toda v bistvu ste odrezani, raztelešeni. Torej ne gre samo za vprašanje napora. Gre za pristop do izvora uravnotežene energije v telesu. Naslednji problem je èustveni. V naši tradiciji imamo devocijske prakse, ki so uporabne, ker so èustvene energije ljudi enostavno razbite. Ljudje se poèutijo izolirani, fragmentirani, osamljeni, tekmovalni.

Vsi gledajo en drugega, morda so nervozni ker nekdo zeha ali kašlja. To je, kot da si v svoji majhni škatli. Kot da greš ven na avtocesto in vsakdo se v svoji majhni škatli vozi naokrog. V taki situaciji èloveška èustvena izkušnja ni izpolnjujoèa, ni odrešilna. Je zelo zavita v osebnostne interese in osebnostno zašèito. Zato devocijske prakse ljudem pogosto pomagajo ponovno vzpostaviti kvaliteto notranje povezanosti in èustvene resonance.

Èe sta ta telesna in srèna baza odrezani, potem ne vem kje ljudje lahko še najdejo energijo za meditativno prakso. Morda je to samo idealizem ali moè volje, toda to se sèasoma v èloveku izèrpa. Zaradi askeze in discipline teravadski budizem izgleda brezsrèen, cerebralni, zanikajoè do sveta, zanikajoè do telesa - zelo pusta zadeva.

Toda èe berete tekste, lahko vidite da Buda veliko govori o sreèi, ekstazi, umirjenosti, vitalnosti. Ljudje morajo priti do tega, do izvora navdihujoèe energije in to lahko storijo samo tako, da si pozdravijo škodo, ki jo je povzroèil naš moderni svet. Uèim torej telesne in èustvene prakse, da jih lahko odprem to tega izvora energije.

Pogosto omenjaš vraèanje k suttam (tekstom). Je to pomembno samo za uèitelje ali za vse praktikante?

Mislim seveda, da je meditacija prvenstvenega pomena. Toda potrebuješ pravilno razumevanje, da bi to udejanil. In pravilno razumevanje se seveda poglobi s pravilnim preuèevanjem tekstov. Sebi torej dolguješ to, da se vrneš k Budi, k temu, kar je uèil. Neumen bi bil, èe se ne bi poskušal kar najbolj približati Uèitelju.

A. Sucitto

A. Sucitto in A. Sumedho

Meditation hall

Samostan cittaviveka 1

Samostan cittaviveka 2