POGOJENOST
Tako vidimo, kako je človek zaradi svoje žeje po bivanju v » samsari« vpet v krogotok spreminjajočega se sveta in v njih trpi. Po budističnem pojmovanju to ne velja le za človeka, ampak za vsa bitja sploh: rastline, živali, ljudi, bogove in peklenska bitja vsi so na enak način podvrženi » samsari«.

Ta spreminjajoči se svet in njegove neizmerne mnogoterosti in gor in dol krožeče pojave je priklicalo dvanajst v obstoju pogojenih moči in jih tudi ohranja. Teh dvanajst vzrokov ali pogojenosti lahko v njihovem neosebnem kozmičnem vidiku primerjamo z dvanajstimi eoni narave, z 12-kratnim dialektičnim živalskim krogom. Obstaja pa tudi dvanajst osebnih pogojenosti, ki jih velja spoznati in sprostiti.

V zvezi s tem pravi Buda:
» Če je ono, nastane to, z nastankom onega nastane to; če onega ni, tudi tega ni, z razblinjenjem onega se razblini tudi to. In sicer:
iz nevednosti nastanejo razlike,
iz razlik nastane zavest,
iz zavesti nastaneta podoba in pojem,
iz podobe in pojma nastane šestkratno področje,
iz šestkratnega področja nastane dotik,
iz dotika nastane občutek,
iz občutka nastane žeja,
iz žeje nastane privrženost,
iz privrženosti nastane nastajanje,
iz nastajanja nastane rojstvo,
iz rojstva izhajajo starost in umiranje, bolečinam, in stok, trpljenje,tegobe, obup, pride torej do razvoja elementa trpljenja.

Če pa se nevednost razblini brez čara, brez preostanka, se razblinijo razlike.
če se razblinijo razlike, se razblini zavest,
če se razblini zavest, se razblinita podoba in pojem,
če se razblinita podoba in pojem, se razblini šestkratno področje,
če se razblini šestkratno področje, se razblini dotik,
če se razblini dotik, se razblini občutek,
če se razblini občutek, se razblini žeja,
če se razblini žeja, se razblini privrženost,
če se razblini priverženost, se razblini nastajanje,
če se razblini nastajanje, se razblini rojstvo,
če se razbili rojstvo, se razblini staranje in umiranje, bolečina in stok, trpljenje, tegobe in obup: pride torej do razblinjanja celotnega elementa trpljenja.«

UNIČENJE TRPLJENJA LAHKO DOSEŽEMO LE, ČE SPOZNAMO NJEGOV NASTANEK. ZATO JE » RAZSVETLJENI« NASTANEK NEZMERNE VERIGE TRPLJENJA PREKRIL Z DRUGO OD ŠTIRIH RESNIC.

Te nesrečne povezave trpljenja, ki se stalno ponavljajo, nastanejo zaradi » oprijemanja« minljivih stvari. Buda je kot zadnji člen vzročne verige videl ne-vedenje.
» Ne – vedenje je globoka noč, v kateri tu tako dolgo krožimo.«
V ne – vedenju je razkrinkan vir » žeje« po obstoju, ki vedno znova pogojuje novo oklepanje zemeljskega in s tem novega nastajanja.
» Kdor je ne-vedenje opustil in prodrl skozi gosto temo, ne stopi zopet v bivanjem ker vzročnost več ne obstaja.«

Resnična, sveta Gautamova svoboda je osvoboditev od zemeljskega hotenja. Kdor se lahko osvobodi volje, se osvobodi tudi svojega organizma skupaj z zavestjo, tako da v smrti – kar v ta namen manjka volja ni več možno nobeno novo oklepanje.

Da bi doumeli vso resničnost in izpolnitev te zahteve, moramo malo podrobneje osvetliti človekovo voljo.. Vsi poznamo nagonsko voljo. Iz volje, ki se stalno ponavlja, nastane navada. Navada, tako nas uči Buda, ustvari v življenju nagnjenja. Nagnjenje postane trdna vez, ki nastopi v naslednji inkarnaciji kot značajska posebnost, ki se drži človeka.
» Lastniki del so bitja, dedič del, stvaritve del, hlapci del..«

Navada ima moč, ki oblikuje značaj in drži človeka v njegovi zablodi. Tako pravi človek o svojih lastnostih:
» To mi pripada, to sem jaz, to je moj jaz«. Toda v resnici njegove lastnosti in navade niso on sam. Tako mora biti torej, če hoče postati on sam, uničena njegova nagonska volja, kolikor pač lahko dobi oblast nad njo. Pot do tega odene Buda v čudovito priliko:« Kot če bi, učencu, gorela svetloba oljenke, ustvarjena iz olja in stenja, pa ne bi nihče dolival olja ali skrbel za stenj: staro gorivo bi pošlo, novega pa ne bi bilo, zato bi stara svetilka ugasnila zaradi pomanjkanja hrane.«

Ravno tako bo narasla žeja pri tistem, ki vztraja pri spoznanju minljivosti spon obstoja. V spoznanju, da » ni nobena stvar vredna truda«, je pogasnjena vsaka želja. Na tak način se učenec osvobodi. Če se kot odrešeni postavimo nasproti lastnim občutjem in zaznavam, nas ne morejo več ujeti. Nimajo več vpliva na duhovno pot. Temu odgovarjajo besede svetopisemskega Evangelija:
biti na svetu, a ne več od sveta. Ta popolna svoboda volje vsebuje svobodo v hotenju in popolno svobodo hotenja. Odrešeni opusti vsa občutja in zaznave:« Vede se dvigniti, vede vzdržati in vede zopet zaiti«. Neguje le eno samo misel, ki zavrača:« To nisem jaz, to mi ne pripada, to ni moj jaz«.

Tako je opustil osnovno zablodo svoje osebnosti in ve:« Za večno sem odrešen, to je zadnje rojstvo. Ne bo več novega nastajanja.«

V želji po ugašanju je dosegel večno odrešitev. Odrešitev ne pomeni, da so zaznave in občutja uničena; odrešitev pomeni, Gautama to večkrat poudarja, da se človek dviga v vedenju, da je vse žalostno in pogojeno z žejo. Tako pa je ta žeja popolnoma uničena; človek ne visi več na določenih zaznavah in občutjih niti se jih ne boji. Vendar uničenje življenjske žeje in pridobitev najvišje blaženosti nista enkratno dejanje. To je pot z mnogimi vidiki, na kateri je treba postopno odkrivati različne korenine življenjske žeje in jih izruvati.

PLEMENITA RESNICA O POTI , KI VODI K UNIČENJU TRPLJENJA.

Razsvetljeni je sveto osemkratno pot predstavil svojim učencem in vsem ljudem, ker je poln sočutja spoznal njihovo nevednost o bistveni oviri za odrešitev. Zato ga učenci slavijo kot » tistega, ki je odkril neodkrito pot, kot ustvarjalca neustvarjene poti, kot razlagalca nerazložene poti, kot kažipot, kot tistega, ki pot pozna.«

PRAVILNO NAZIRANJE

Izhodišče poti je uvid iz prvi tri plemenite resnice. Človek mora v notranjosti spoznati, da je vse življenje v osnovi minljivo in zato torej trpljenje. Spoznati mora vzrok trpljenja: lastno žejo po življenju v minljivosti. Spoznati mora tudi, da se lahko trpljenju izogne le, če pogasi žejo po življenju v minljivosti. Samo na ta način bo deležen neminljivosti. Tako je torej prva stopnja osemkratne poti pravilen uvid.

To je zelo konkretno , nazorno spoznanje, izkušnja, ki pride v človeku in terja s tem uglašeno dejanje. Buda jo izbrano imenuje » sposobna modrost«.

PRAVILNA ODLOČITEV

Z drugo stopnjo pravilne odločitve, pride Budov učenec do posledic svojega uvida. Učenec se s celim svojim bistvom usmeri na življenje brez zemeljskih želja in na tej osnovi polagoma opušča vse načine ravnanja, ki jih prepozna kot oviro za novi obstoj.

Pravilna odločitev je nova zmožnost volje, do katere pride z željo po odrešitvi in s hrepenenjem osvoboditi se bolezenskega balasta osebnosti. Razvoj te vztrajajoče usmeritve na osnovi prebujajoče se nove volje je dolgotrajen proces. Razsvetljeni govori o postopnem napredku. » Pot je postopna, ni nenadnega prodora do spoznanja.«

PRAVILNO GOVORENJE PRAVILNO RAVNANJE PRAVILNO ŽIVLJENJE

Na osnovi vztrajne usmeritve se lahko učenec reši bistvenih vidikov starega življenja in ravnanja. Odstrani ovire, ki so na poti rojstva novega obstoja, osvobojenega žeje. Tako kot ljubeznive navade omogočajo, da postanejo dispozicija volje in značajske lastnosti polagoma okovane in blokirane, se mora človek v nasprotni smeri teh vezi znebiti. Navado mora » preobrniti v odvajanje« in nato v opustitev starega. Buda opisuje postopni proces odvajanja s priliko o konju, ki se s pomočjo krotilca počasi navaja na višji red, dokler končno ni primeren za kralja. Odvajanje od starega se nanaša na tri glavne vidike človekovega bistva, ki jih označujejo naslednje tri stopnje osemkratne poti:
pravilno govorenje,
pravilno ravnanje,
pravilno življenje.

Samopredaja, odstranitev ovir na osvobajoči poti, pomeni torej:
1. odstranitev vseh oklepajočih okov s postopnim odvajanjem;
2. preko spoznanja temeljito uničiti žejo po obstojanju, tako da žeja » ne more več kaliti, ne more se več razvijati.«

Isto velja za odvajanje od nepravilnega ravnanja. V pogovoru s svojim sinom Rahulom mu Buda pojasni, katera dejanja naj mladenič opusti:« Rahula, če ugotoviš: to dejanje, ki ga hočem storiti, me lahko teži, teži lahko tudi druge in teži lahko naju oba, je to nekoristno dejanje, ki pritegne trpljenje in ga ohranja; zato moraš tako dejanje opustiti.«

Tudi nadaljnji razvoj življenja, poklica in življenjskih okoliščin bo učenec na osnovi lastnega uvida in nove volje naravnal k izničenju trpljenja. Živel bo tako, da bo sicer izpolnjeval svoje dolžnosti, vendar si ne bo s častihlepjem in energijo prizadeval za željami in ideali, ki prinašajo trpljenje. Ravno te želje in ideale, ki se usmerjajo na preteklo, je vendar prepoznal kot oviro za blaženost.

PRAVILNO PRIZADEVANJE , PRAVILNO RAZMIŠLJANJE.

Na drugi strani pa se bo naučil kako s pravilnim govorjenjem , ravnanjem in življenjem doseči nastanek novega obstajanja v lastnem bistvu. Naučil se bo, kako naj v novem obstajanjem s pravilnim govorjenjem širi v svojo okolico mir in jasnost , jo s pravilnim ravnanjem dolgoročno pozitivno spreminjal in s pravilnim življenjem ne bo povzročil novih zapletanj v svetu minljivosti. Potem se energije ne bodo več stekale v nepravilno, kar povzroča trpljenje, ampak v pravilno, s čimer je trpljenje odpravljeno.

To je pravilno prizadevanje , šesta stopnja osemkratne poti . Učenec se odreši tudi nepravilnega razmišljanja, ki je naravnano zgolj na želje in cilje v minljivem svetu, da bi se prost preteklega naučil novega razmišljanja: spoznanje zakonov minljivega in neminljivega sveta je sedma stopnja osemkratne poti. V pravilnem pogrezanju, osmi stopnji, učenec končno izkusi in doživi moči in zakone neminljivega sveta.

PRAVILNO POGREZANJE

» Kaj je torej, menihi,sveto, pravilno pogrezanje s svojim spremstvom, s svojimi spremljevalci? To je pravilno spoznanje, pravilna odločitev, pravilno govorjenje, pravilno ravnanje, pravilno življenje, pravilno prizadevanje, pravilno razmišljanje, enost duha, menihi, ki jo spremlja teh sedem členov, imenuje pa se sveto, pravilno pogrezanje.«

» Odkritelj« poti osvoboditve, kot so učenci imenovali Budo, je tudi šel po tej poti. Izpričuje jo z besedami: » Ravno tako, brahmani, kot se moder, rdeč ali bel lotosov cvet, ki je vzklil v vodi in v njej zrastel, neomadeževan dviga iz vode, sem se jaz, brahmani, rodil na tem svetu, na njem zrastel in ga premagal, svet me ni omadeževal.«

TA KRAJ JE ČLOVEKOVO SRCE

Končajmo z navedkom iz Budovega evangelija:
» Ljudje so podlegli bremenom življenja, dokler... se ni pojavil človekov sin.

Blagoslovljeni jim je pokazal pot vrnitve, pravilno uporabo srca in glave. Naučil je ljudi, da so videli stvari take, kot so, brez utvare in naučili so se ravnati v soglasju z božjo resnico.

Naučil jih je iti po poti in torej nespametna bitja spremenil v prava človeška bistva, pravična, dobra in zvesta.

Končno se je našel prostor, kjer lahko resnica prebiva v vsem svojem sijaju; ta prostor je duša prenovljenega človeštva.

Gospod življenja je razodel resnico, resnica se je pojavila na zemlji in osnovano je kraljestvo resnice. Vendar v prostranstvu ni prostora za resnico, čeprav je prostranstvo brez konca. Tudi v občutju ni prostora za resnico - ne v njegovem veselju, ne v bolečini.«

Se nadaljuje, prihodnjič: Glavne usmeritve Budizma.

Miran Zupančič