Končno je dojel vso daljnosežnost zmot mnogih brahmanov, ki so imeli aurični jaz( naš nasprotnik v njem je zapisana vsa naša karma)za nespremenljivo božje bistvo ( Atman), ki z usmerjenjem ponovnih utelešenj vedno znova vstopi v novo telo. Brahmani, je spoznal, da v ločenem jazu napačno vidijo nekaj božjega. Bodhisatva se je zavedal, da je zemeljski jaz samo izraz najvišjega zemeljskega principa v človeku. Buda je premagal ta princip in vse, kar je z njim povezano.

S tem spoznanjem je dosegel odrešitev in vstopil v nirvano; ugasnitev jaza v resničnem jazu!, da bi se prebudil kot Buda, Razsvetljeni. Buda je torej spoznal, da zemeljski jaz in neresnični jaz nista večna in zato v bistvu sploh ne obstajata. Vedel pa je tudi, da ju človek doživlja subjektivno.

On sam je med svojim dolgim bojem doživljal neresnični jaz- nasprotnika, Maro., subjektivno, dokler ni v Svetlobi večne resnice ugotovil, da je predstava večnega jaza samo utvara. Zato je postala njegova najpomembnejša naloga spodbujati ljudi, da se osvobodijo te utvare. Njegove zadnje besede pred smrtjo so bile:« Razpad se drži vseh sestavljenih stvari; marljivo ustvarjajte svojo odrešitev!«

RAZSVETLJENJE

Razsvetlitev je kronanje osemkratne poti. Je vstop resničnega jaza v nirvano. V krščanstvu je ta proces označen kot ponovno rojstvo duše in duha, kot pogreznjenje duha, kot krst z ognjem. To je tisto, kar so alkemisti imenovali alkimična poroka med dušo in duhom.

TELO BLAŽENOSTI

Tretja velika prelomnica v Budovem življenju se je začela po razsvetlitvi. Omahoval je, ali naj neizgovorjeno posreduje ljudem. Nato je zadnjič prišel k njem Mara, da bi ga zapeljal v samomor. Vendar je Buda iz ljubezni do človeštva to čer svojega omahovanja premagal in začel ljudem oznanjati svoj nauk ter osnoval budistično skupnost Shango. Uresničitev tega tretjega telesa – Sambhoga – Kaye je bila velika žrtev , ki jo je Buda doprinesel človeštvu. Označeno je telo blaženosti, ker se v njem začne preoblikovanje celega človeka. To je popolna nadomestitev starega človeka z novim, ki je v krščanskih Evangelijih opisana kot Kristusovo vstajenje. V telesu veselja bo šel novi človek s človeštvom od sijaja do sijaja.

POJASNITEV POJMOV

Atman ( sanskrt): izvor te besede je neznan. Poreklo je negotovo, vendar na splošnem pomeni » jaz«, najvišji človekov vidik. Jaz: čista zavest, ki priteka iz bistva osebnosti.. S tem ni mišljen ego. Princip Atman je univerzalen. Toda v inkarnacijah se najnižji vidiki, če se lahko tako izrazimo, navzamejo nekaterih lastnosti, ker je Atman povezan z Buddhijem, Buddhi je povezan z Manasom, Manas pa s karmo itd. – navzdol.

Buda ( sanskrt – Buddha) je pretekli deležnik besednega debla » budhi«, kar pomeni » zaznavati », podedovati ali posedovati vedenje«, a tudi » prebujenje, ovedenje«. Besedo lahko uporabimo za označitev duhovno prebujenega človeka, vendar je v duhovnem impulzu prebujen od znotraj ali od » zgoraj navzdol«.

Karma ( sanskrt) pomeni » želeti« - hrepeneti. To je gonilna sila v človeku. Ni ne dobra ne slaba. Ravna se po usmeritvi, ki jo dajeta razum in duša. Čeprav torej obstajata božja in peklenska želja, uporabljamo besedo pretežno v negativnem smislu. Manas ( sanskrt): izvorna beseda pomeni » mišljenje, premišljanje« ali » razmišljanje, ovedenje«, na kratko mentalna dejavnost. Manas se razvije iz Buddhija kot sadež iz cveta. Toda Manas je smrten.

PRVA IN DRUGA BUDOVA » PLEMENITA RESNICA«: TRPLJENJE IN VZROK TRPLJENJA.

SMO BITJA, KI SI ŽELIMO SREČO IN SOVRAŽIMO TRPLJENJE. IN VENDAR , KLJUB VSEMU PRIZADEVANJU ZA SREČO, MIR IN VESELJE JE VEČINA LJUDI V SVOJI NAJGLOBJI NOTRANJOSTI NESREČNIH IN NEZADOVOLJENIH. TRPIJO ZARADI SAMIH SEBE IN ZARADI ŽIVLJENJA, KI JIM JE NAKLONILO VSE KAJ DRUGEGA KOT PA SREČO.

Buda k temu pripominja: » Kjer ni notranjega miru, tam je prisotno trpljenje.« Če je navzoča neizpolnjena želja. Kajti vsaka neizpolnjena želja nas teži. Zato vsi ljudje, vsa bitja nasploh, nenehno poskušajo izpolniti svoje želja in strasti, da bi se tako osvobodili notranje muke, notranjega nemira, ki ga povzročajo nezadovoljene želje. Svoje želje poskušajo pomiriti s pohlepom , ki se včasih ne ustavi niti pred ropom in umorom.

Zakaj pa imajo ljudje toliko želja? Ker njihovo trenutno stanje, razmere in zakonitosti, v katerih živijo, ne odgovarjajo njihovim najbolj notranjemu bistvu. Zato jih skozi življenje žene notranji nemir, ki ga občasno preglasijo zunanje dejavnosti, vendar se ga nikoli ne da povsem utišati. In posledica vsake neizpolnjene želje je nova želja.

Buda je te povezave spoznal in doživel v samem sebi ter vsako doumel. Ta globoki uvid v okoliščine in življenjske zakone, ki so osnova vsega obstoja na tem svetu, je izražen v štirih« plemenitih resnicah«:
1. v trpljenju
2. v nastanku oz. vzroku trpljenja
3. v prenehanju trpljenja
4. v osemkratni poti, ki vodi k prenehanju trpljenja.

» Kaj pa je, menihi, sveta resnica o trpljenju? Rojstvo je trpljenje, starost je trpljenje, bolezen je trpljenje; smrt je trpljenje, žalost, tarnanje, bolečina, skrb, in obup so trpljenje; biti povezan z neljubljenim je trpljenje; biti ločen od ljubljenega je trpljenje; kratko rečeno: pet primerov pripadnosti je trpljenje.«

V tej prvi od » štirih plemenitih resnic« nam Buda predoči, da pomeni življenje na tem svetu kljub vsem lepim trenutkom, ki brez dvoma tudi obstajajo, za človeka konec koncev le trpljenje in bolečino.. Človek tu ne najde sreče, pa čeprav si še tako prizadeva! Ne najde je niti v življenju ne po smrti v onostranstvu; kajti vse življenje v tem naravnem redu je kot krogotok vključeno v stalne spremembe. Naravni red z njegovi krogotoki stalno spreminjajočih se pojavov imenujejo v vzhodni govorici modrosti » samsara«, kar pomeni » spreminjajoči se svet« Je vedno spreminjajoče se nastajanje in pojemanje življenjskih moči, od blagra do bolečine in od bolečine do blagra. Je nenehni krogotok rojstva, starosti in smrti.

» Nepredstavljiv , menihi , je ta spreminjajoči se svet. Pri v nevednosti vpletenih bitjih, ki žejna blodijo naokrog, se ne da opaziti izhodiščne točke. Ko opazite težave, je eno gotovo: Tudi mi smo jih doživeli na tej dolgi poti. Če pa opazite dobro počutje, je gotovo: Tudi mi smo ga doživeli na tej dolgi poti. Zakaj vse to? Nepredstavljiv , menihi je ta spreminjajoči se svet Pri v nevednosti vpletenih bitjih , ki žejna blodijo naokrog, se ne da opaziti izhodiščne točke. Tako ste, menihi, dolgo doživljali trpljenje , muke, povečevali polje mrtvih: zatorej je dovolj, menihi, dovolj je bilo razlik, odvračanja, odstopanja.«

Buda opisuje tu zelo izrazit način izkustvene poti bitij v krogotokih spreminjajočega se sveta. Vedno znova so pritegnjene v krogotok, v katerem jih žene naprej nepremagljiva žeja po življenju, » sejejo ponovni obstoj, povezujejo se slo po zadovoljstvu, da bi tam uživala.« In vedno znova skusijo trpljenje, žalost, bolečino.

Vedno znova doživeto trpljenje pa bo človeka nekoč pripeljalo do uvida, da na tem svetu in v življenju na njem nekaj v osnovi ni vredu. Vse, kar si vedno znova mukoma pribori in zgradi, mu je v danem trenutku zopet vzeto iz rok. Vse te izkušnje se vtisnejo v človekovo zavest. In nekoč pride trenutek, ko se začne spraševati:« Zakaj je temu tako? Zakaj je življenju na tem svetu povezano s toliko trpljenja, žalosti in bolečine? Zakaj sem vedno znova nezadovoljen in stalno iščem da, kaj pa prazaprav iščem?« Zakaj, zakaj?

Potem začne premišljevati o samem sebi:« Kdo ali kaj sem prazaprav? Od kod sem prišel in kam bom šel? V čem je trajna sreča, po kateri hrepenim v najglobljem bistvu? Bom to srečo če ne že na tem svetu našel vsaj po smrti v onostranstvu? Obstaja sploh življenje po smrti?

VEČNA VPRAŠANJA

To so vprašanja, ki se pojavljajo v vsakem človeku, takorekoč » večna vprašanja«, ki se vedno znova zastavljajo v spremenljivi usodi. Nato pa se pojavi odločilno vprašanje: Kako ravna človek s tem elementom, ki sprašuje in išče? Ga to tako zelo vznemiri, da svoj interes hitro zopet usmeri na sijajno pričujočnost z njenimi zmedenimi privlačnostmi? Morda pa ga ta vprašanja tako zelo pritegnejo , da pozabi na resničnost in skuša z vsemi sredstvi prodreti v onostranske svetove, da bi našel odgovor?

Buda se je poglobil v obe poti. Vendar mu ne udobno življenje, ne silna vzdržnost, ne čutni užitki, ne nadaljnja stanja zavesti niso prinesla odrešujočega spoznanja, razsvetlitve, osvoboditve od krogotokov spreminjajočega se sveta. Končno se je v njem prebudil uvid, da zunanja delovanja brez bistvene notranje spremembe ne morejo pripeljati do odrešitve. V globokem videnju se mu je odprla » srednja pot«. Svoje učence je opozoril nanjo.

» Ne se predati nobenemu poželenju, običajnemu, splošnemu, vsakodnevnemu, nesvetemu, nekoristnemu, ne se predati samopremagovanju, neprijetnemu: tudi to je treba pustiti popolnoma ob strani in odkriti srednjo pot, na kateri vidimo in vemo, ki vodi k spoznanju, prebujenju, odrešitvi.«

Človek, v katerem se z mnogoterimi izkušnjami budi zavest:« Svet in življenje na njem sta trpljenje«, še ni zrel za » srednjo pot«. Kajti manjka mu spoznanje in notranja predelava ostalih treh » plemenitih resnic«. Manjka mu torej globoko segajoč uvid v pravo bistvo naših naravnih redov. Prva od » štirih plemenitih resnic«, izkušnja trpljenja, človeka prebuja in mu daje prvo zmožnost ločevanja, zaradi katere lahko jasneje spozna stanje sveta in človeštva. Na tej osnovi se v njem prebudi želja po odrešitvi želja dvigniti se iz tega stanja polovičnosti , notranjega pomanjkanja in nenehnega uničenja. Človek, ki ga žene naraščajoča izkušnja trpljenja, postane končno učenec in prodre do druge od » štirih plemenitih resnic«. Kajti vprašanje » zakaj« postaja vedno močnejše in vedno bolj pereče.

O NASTANKU OZIROMA VZROKU TRPLJENJA

V zahodnem kulturnem krogu je cerkvena dogma pred mnogimi stoletji zbrisala misel o ponovnem življenju na zemlji. Človek se rodi, živi svoje življenje, umre in pride pred sodni božji stol, kjer mu je dosojena večna blaženost ali večno pogubljenje. Nasprotje tega pa je misel, da ga bo vse, kar je storil v življenju, spremljalo tudi v naslednjem življenju. Ta misel je v skladu z univerzalnim naukom. Daje tudi odgovor na vprašanje zakaj. Karmični pogoji , na katere opozarjamo, so znamenja samsare:
» Kar sejete, boste želi!«

Ta zakon je po eni strani prekletstvo, po drugi pa milost; prekletstvo zato, ker veže človeka na njegova dela, zaradi česar vedno znova trpi, milost pa, ker ravno zaradi izkušnje trpljenja nastaneta v človeku zavest in zmožnost ločevanja. Zmožnosti spoznanja se v mnogih inkarnacijah izostrijo in nekoč pride do psihičnega trenutka, v katerem človek sprevidi, da mu življenje v svetu » samsare« ne more več nuditi ničesar bistvenega. Začne hrepeneti po višjih vrednotah.

Temeljnega življenjskega zakona » samsare« se ne da prelisičiti. Tudi za tiste, ki so ujeti v prevari, velja:« dediči del so bitja.« Nekoč jih bo karma dohitela in predramila. Spoznali bodo, da je ravno njihova želja po življenju past, ki jih zadržuje na tem svetu nepopolnosti. Prišel bo tudi čas, ko bo s pomočjo uvida, želje po odrešitvi in samopredaje iz » nevednega zapletenega bitja, ki blodi po svetu« , nastal avtonomni človek, ki pozna zakon in ga tudi izpolnjuje, ki je v svoji najgloblji notranjosti izkusil , da je tisti, ki mu je bil dotlej najpomembnejši – njegov » jaz«, v resnici le iluzija , nastala zato, ker se je oprijemala preteklih pojavov in je zato tudi ona minljiva. Zaradi te globoke izkušnje je pripravljen opustiti tisto , kar ga veže na svet prikazni, trpljenja in smrti ravno ta » jaz« z njegovimi čutnimi zaznavami in jaz- zavestjo! Kako pa je jaz nastal?

Kako je sploh prišlo do predstave o jazu? Buda pravi, da neizkušen, običajni človek obravnava obliko ali občutek, zaznavo, razlikovanje ali zavest kot » samega sebe« ali » samega sebe kot podobnega le-tem« ali » le- te v samem sebi » » le- teh samega sebe«.

» Na ta način je prišel do predstave o » jaz sem«. Če pa je, menihi, prišel do predstave o » jaz sem«, je to že posledica petih čutov: vida, sluha, okusa, vonja in tipa. Menihi, obstaja mišljenje, obstajajo stvari, obstaja vrsta nevednosti. Če se, menihi, neizkušenega, običajnega človeka dotakne občutek, ki nastane iz dotika s tem, česar ne ve, se mu zazdi nekaj kot » sem« ali » to sem jaz« ali tudi »bom« ali pa » ne bom« se ne zavedal ne nezavedal«.

Obstaja pet čutov, menihi: pri tem pa se pri izkušenem, svetem učencu nevednost umakne vednosti. Ker je s tem čar nevednosti izginil in se je pojavilo vedenje, ne občuti več«sem« ali » to sem jaz« ali » bom« ali » ne bom« ali » bom zavestno ali ne..«

Tako je Buda s svojim poučevanjem odprl oči menihom za mnogotere pasti » samsare« in izostril njihovo zmožnost ločevanja. To je naredil v obliki prodirajočih besednih podob in prilik, kot je razvidno iz poduka o » petih primerih pripadnosti«.

» Dečki in deklice se zabavajo s tem, da gradijo iz peska in zemlje hišice, ki jih izdelujejo vneto in mrzlično polni želja, hrepenenja, volje in želje, svoje peščene hišice negujejo in varujejo, jih imajo radi, se jim posvečajo. Ko jim želja po njih poide, jih z rokami in nogami zdrobijo, pohodijo, zmečkajo, ker so se naigrali. Tako bo izkušen učenec pet primerov pripadnosti in sicer obliko, občutek, zaznavo, ločevanje in zavest zdrobil, pohodil, zmečkal in opustil, da bi prispel tja, kjer lahko poteši žejo; kajti če poteši žejo, odstrani zablodo...«

- se nadaljuje,

Miran Zupančič