Kaj s tabo, Bučko, naj storim?
Naj krempeljce poščipljem ti?
Napadom tvojim ne ubežim –
zverinica predrzna si.

V zasedi čakaš me vsak dan,
srdito grizeš moj copat,
pri krilu rob je razcefran;
le čakaj, mali stvor kosmat!

Saj vem, da le igral bi se
s copati, s prsti na nogah,
zasajal vanje krempeljce,
nato pa mi zaspal v rokah,

v naročju zvil se v kepico,
kot da vse to je igra le.
In ko pobožam te toplo,
vem, da imaš me rad nadvse.


Ljuba Žerovc