Četrta faza je faza neotipljivega sveta (fantazij) ampak, ker sem o njih že pisala, jih bom tokrat obšla in se dotaknila raje zadnje, pete faze nevrotičnega kolesa, ki se imenuje faza prisilne otopelosti. Kot nam že beseda pove, je oseba v fazi otopelosti otopela. Doseže jo prisilno in sicer s prenajedanjem, bruhanjem ali samopoškodbo. Otopelost nastopi že med intenzivnim omamljanjem, povečini pa se dokončno razvije in je najdaljša po omamljanju.

Traja največ en dan. Takrat je človek popolnoma omamljen. Srečen je v svojem blodnjaku. Izpolnjen, čeprav izgubljen. Njegov um je delno umrtvičen. Deluje odsotno, kar pa ne pomeni, da ni priseben. V tej fazi ni ranljiv, ni občutljiv, razdražljiv.

Ne čuti živčnosti, napetosti, sovraštva, jeze, niti lakote. Skoraj vsa čustva so enako globoko potlačena. On sam pa dobi občutek, kot bi se za kratek čas iz njega izselila. Ni dejaven, ne razmišlja, ne govori veliko, ne reagira, se ne giblje. Zavlada praznina, ki jo doživlja kot potešitev.

V njem se prav tako razvije močna potreba po izolaciji. Takrat je najraje sam s sabo. Čeprav čuti gnus do lastnega ega, do življenja, do okolja v katerem se nahaja, do ljudi s katerimi se druži ga samota ne obremenjuje kot na primer v fazi trenj. Ne prenese zunanjega sveta, ker je v tej fazi svet zanj prehiter, ljudje preveč agresivni. Moti ga glasnost. Moti ga občutek, da lahko v vsakem trenutku opazijo njegovo bolezen. Ni sposoben skrivati bolezni. Ni sposoben za druženje, ker se vse upočasni. Vse se dogaja umirjeno. Nastopi spanec, ker je telo preveč izčrpano od izživljanja. Njegova psiha pa počiva.

V tem stanju je videti, da mu je vseeno za vse in za vsakogar. Nastopi ravnodušje. Lahko bi mu dobesedno v kožo zarili nož in z njim se ne bi nič zgodilo. Ne bi čutil bolečine. Še nasmehnil bi se, čutil bi le ugodje ali pa se njegov izraz ne bi spremenil niti za milimeter. Lahko ure in ure leži, ali ure in ure posluša glasbo, ali ure in ure sedi in zija v eno samo točko. Otopelost je njegova edina oprijemljiva rešitev, je edini počitek od sebe, od nevroze, od laži, od zbeganosti, od zmedenosti, od čustev. V tej fazi čuti, da je zaustavil vojno s sabo.

Ne zaveda se, da je otopelost, (s katero je najbolj zasvojen) in ki ji je brezpogojno predan pravzaprav njegova največja past, luknja brez dna, da je v resnici njegov nasprotnik, ki se mu hinavsko dobrika. Je že res, da otopelost zamrzne strah, predsodke, tesnobo, občutke krivde, slabo vest…vse, kar ga opominja, da je človek, ali kar mu povzroča nemir ampak dokler bo vse delal tako, da doseže to fazo, ne bo mogel stopiti iz nevrotičnega kolesa.

Se pravi, ko se umiri, ko doseže želeno stopnjo omame je rad sam s temo. Ne mara svetlobe. Ne prenese ničesar kar je povezano z življenjem ali kar on sam povezuje z življenjem. Hrepeni po tem, da ga ne bi bilo na svetu in takrat je tema njegova tolažnica. Je njegovo zrcalo, ki ne zrcali prav. V to -  ne podobo, pa vendarle podobo verjame raje kot v otipljivi obraz. Tema s časom postane večji del posameznikove celote, njegove duše, postane edini objem, ki ga zaznavajo le misli.

Kajti tema ne prezira, se ne naveliča, se ne posmehuje, ne kritizira, ne sprašuje. Predstavlja varnost, bližino, skrivnost. Postane ljubica njegovega nesmisla in ta ljubezen je močnejša od korenin drevesa. Presneto pogumen in hkrati naiven je vsak, ki verjame, da bo ločil ljubimca, brez vztrajnosti, potrpežljivosti, krvavega truda ter mukotrpne, bolečega dvoboja.

Po nočnem prenajedanju sledi dolgo, dolgo spanje…vse do poznih dopoldanskih ur, ali še dlje. Jaz temu pravim, da pade v komo. Ker se ne premakne, ne sanja, oziroma se jih ne zaveda. Ugrezne se, nezavedno ga posrka vase. Takrat doživi kratko smrt. Takrat praktično ne obstaja.

Zbudi se še bolj izmučen, izčrpan, utrujen kot pred spanjem. Noge ima svinčene, oči lepljive, zabuhle. Na splošno pa ljudje, ki so zasvojeni s hrano radi spijo, radi veliko spijo. Zaradi vsega naštetega – še enkrat poudarjam – postane človek odvisen od otopelosti. To pa je zagotovo najbolj nevarna in najbolj trdovratna zasvojenost. Ko pa otopelost popušča, se pravi med fazo otopelosti in zavedanjem je lahko presenetljivo ustvarjalen, kreativen. 

V temi so velikokrat prisotne fantazije o nedosegljivem, o umiranju, o smrti, o samomoru, čeprav niso nujno povezane z njegovo nezavedno željo. Kajti nevrotični ljudje kot vemo so strahopetni. Bojijo se tako življenja kot smrti za kar pa ne gre obsojati njih. Za to so odgovorni ravno starši ali vsi, ki so bili prisotni med njihovim odraščanjem. Kar doživi otrok ga zaznamuje!

»Danes vemo od kod izhaja takšno nevrotično iznakaženje življenja. Začetki segajo vse do najzgodnejšega otroštva in temeljijo v ponesrečenem odnosu med starši in otrokom. Namesto da bi starši otroka opogumljali in spodbujali, mu jemljejo pogum in mu dajejo premajhen občutek lastne vrednosti. Zato pride do zoženja vedenjskih vzorcev. Otroci poznajo le nekaj načinov vedenja, ki se jih oprijemljejo, kot da se utapljajo, in jih potem znova in znova uporabljajo,« razlaga Erwin Ringel. 

Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba