Lovska zveza Slovenije je izdala brošuro Loviti je naravno, v kateri so pripravili nekaj odgovorov na vedno bolj pogostejša vprašanja, ki jih javnost postavlja lovcem. Na nekaj najbolj spornih trditev lovcev v brošuri je odgovoril Stanko Valpatič, predsednik Društva za osvoboditev živali in njihove pravice.

Lovci: Lov je najstarejša dejavnost živih bitij. Zato je bil prisoten v vsej zgodovini življenja na planetu Zemlja. Slišati je nenavadno, vendar je dejstvo, da se je skozi vso zgodovino življenje ohranjalo in razvijalo z lovom. Ali je res, da bi narava sama vse najbolje uravnavala?

To ni res. Res bi bilo le takrat, če ne bi bilo več človeka. Ta je naravo zlorabil in pohabil, odločilno pa bo vplival na naravo tudi naprej, dokler bo na Zemlji s svojimi potrebami. Tako je velika iluzija ali pa veliko sprenevedanje – v najboljšem primeru pa pomanjkanje znanja – pri tistih ljudeh, ki sanjajo o deviški naravi, ki bi se sama najbolje uravnavala in živela, če bi bila prepuščena sama sebi.

Valpatič: Ljudje in živali smo dolga leta živeli v miru brez medsebojnega napadanja in ubijanja. Res pa je, da je človek zaradi svojih vedno novih poželenj začel loviti, ubijati in jesti živali. Zaradi te usodne napake v naši zgodovini se je razvila današnja množična živinoreja, organiziran lov, poskusi na živali in podobna grozodejstva nad živalmi, ki so nam v današnjem času postala nekaj naravnega ali normalnega.

Drži tudi, da se človekov pohlep ni končal pri ubijanju živali, ampak se je lotil ropanja in ubijanja matere Zemlje, v veliki meri prav zaradi potreb množične živinoreje. Drži, da je žal še vedno za nekatere, predvsem za tiste, ki imajo kakršno koli korist od živali, iluzija živeti brez ubijanja in to kljub mnogim najnovejšim spoznanjem nekaterih strokovnjakov in večdesetletnim izkušnjam posameznikov, ki dokazujejo, da je možno živeti z živalmi in naravo v miru.

Ali ni čudno, da se v 21. stoletju še vedno poskuša obrekovati tiste, ki niso za ubijanje, ter jih imeti za nevedneže, katerim primanjkuje znanja? Res je, da ni več možno govoriti o deviški naravi in tega tudi ne govorimo. Da pa je možno drugače kmetovati, se prehranjevati brez mesa, živeti brez lova … ter tako prispevati, da počasi zopet pride do življenja v miru z vsem in tudi do bolj čiste narave, lahko trdimo iz lastnih izkušenj kakor tudi na osnovi najnovejših raziskav.

Lovci: So res največji varstveniki divjadi tisti, ki so proti vsakemu lovu in so celo vegetarijanci? To je laž in licemerstvo. Javnost prepričujejo, da je njihovo bivanje na tem svetu povsem brezmadežno do živalskega sveta in so zato tudi brez vsake krivde, če se kakšni živali skrivi dlaka, saj vendar zagovarjajo svetost življenja. Navsezadnje so tudi vse rastline živa bitja.

Torej tudi ta bitja uničujemo, če jih ljudje uporabljamo za prehrano. Še več, vsa polja, njive in vrtovi, kjer gojimo rastline za prehrano ljudi ali domačih živali, so iz narave izločene površine, ki za prostoživeče živali niso primerne, ali pa take površine ogradimo pred dostopom divjadi in drugih živali. Vse kmetijske površine je človek vzel divjadi, da zase prideluje hrano, četudi je vegetarijanec. Ljudje smo krivi za smrt drugih že samo zato, ker živimo. Pri tem je skoraj vseeno, če jemo zelenjavo ali meso.

Obstaja razlika ubiti žival ali požeti dozorelo pšenico
Valpatič: V našem društvu nismo in ne dajemo izjav, da smo živeli in da živimo brezmadežno do živali. Trudimo pa se živeti vedno bolj prijateljsko do živali, prijateljev pa ne ubijamo in pojemo. Zagovarjamo pa res, da ima vsako bitje pravico živeti do naravne smrti, da življenja nismo živalim dali in ga tako nimamo pravice vzeti.

Če pa si lovci vseeno jemljejo pravico do ubijanja, in to še z blagoslovom cerkve, ki uči Ne ubijaj!, pa je to vsekakor vredno vsaj razmisleka. Pri fiziki smo se učili, da se nobena energija ne izgubi. Ali ne obstaja potemtakem možnost, da se negativna energija, ki nastaja pri ubijanju živali, nekje shranjuje, kopiči in se nam lahko vrne v taki ali podobni obliki. Kar se pa tiče rastlin, drži, da so žive in bi bilo nujno spremeniti tudi odnos do njih.

No, v tem primeru je možno, da lovci omenjajo rastline kot živa bitja bolj kot izgovor, da bi ohranili lov. Podobno se oglasijo velikokrat tudi tisti, ki imajo velike koristi od živali v množični živinoreji in jih prav tako ne zanima njihovo trpljenje. Pa res ne vidimo razlike med ubiti žival ali pa npr. požeti dozorelo pšenico?

V miroljubnem kmetijstvu, katerega prakticiramo na kmetiji, kjer je sedež društva, in še na nekaterih kmetijah divje živali lahko pridejo na naša polja, celo jim vedno pustimo nekaj nepožetega ali namensko zasejanega za njih. 

Lovci: Ali je res, da lovci krmijo divjad le zato, da je lahko več odstrelijo? Divjadi ni dovoljeno (pa tudi lovsko pravično ne) streljati na krmiščih. Zato ni res, da bi lovci krmili divjad predvsem zato, da bi je lahko več odstrelili.

Valpatič: Da se živali krmi, je dobro, še posebej nujno pozimi. Ali se kdaj strelja na živali na krmiščih, vedo najbolj lovci sami. Upam le, da se to ne dogaja, kajti to bi bilo res nizkotno dejanje.

Hraniti živali ali jim pustiti kakšno vrstico nepožetega na polju brez pomisleka, da jo bomo morda enkrat imeli za trofejo ali na krožniku, je zame naravno in možno, kajti to počnem tudi sam. Zato je tudi možno, da mnogi lovci krmijo živali, ker bi jim radi pomagali skozi hladne zimske dni. Torej, če smo iskreni do sebe, najbolje poznamo svoj motiv, zakaj nekaj počnemo. 

Lovci: Vsaj v naravi naj se ljudje sprostijo ali celo izdivjajo. Povsem napačno! Do narave se moramo obnašati obzirno in spoštljivo. Kulturna raven človeka, njegova zavest in pravičnost se najbolj izkažejo takrat, ko je v naravi sam in odloča o življenju drugih.

Zaradi propagande mnogi verjamejo, da je lov nujen in potreben
Valpatič: Zemlja s svojo naravo daje človeštvu vse, kar potrebuje za življenje, in bilo bi dobro obnašati se do nje obzirno in spoštljivo. Pa je res tako? Se ljudje res obnašamo tako, smo res dobri gospodarji?  Ali res s svojimi dejanji gradimo boljše življenjske razmere za vse, tudi za rastline in živali?

Vedno slabši odnosi v družbi, tudi do narave in živali, katastrofe, podnebne spremembe … pa nas lahko vzpodbudijo k razmišljanju, ali sploh lahko govorimo o kulturni ravni in pravičnosti.

Sem tisti, ki se veselim življenja in se resnično trudim živeti v miru z vsemi ljudmi, ne glede na drugačen način razmišljanja, prehranjevanja, veroizpovedi in podobno, ter tako tudi vedno bolj znam spoštovati pravico do življenja pri drugih, tudi pri živalih. Ne vidim se poklicanega, da bi odločal o življenju drugih. Življenja nisem ustvaril niti ga nekomu dal  - ali ga imam res pravico vzeti? Če želimo, lahko razmislimo o tem.            

Lovci: Lahko vsakdo postane lovec? Ne, vsakdo pa že ne more biti lovec. Pravimo, da se lovec rodi. To pomeni, da je treba imeti od rojstva nagnjenje in voljo ter zanimanje za prostoživeče divje živali, naravo, lovske pse …

Valpatič: Verjetno bo držalo, da vsakdo ne more biti lovec, kajti mnogi le težko zgrabijo za orožje ali pa sploh ne, čeprav se zanimajo za prostoživeče živali in naravo. Je pa res, da se je lovljenje in preganjanje prostoživečih živali skozi zgodovino močno ukoreninilo in počasi postalo nekaj normalnega.

V zadnjih desetletjih je propagiranje lova s strani države in lovcev kot nujno potrebne dejavnosti šlo tako daleč, da to mnogi verjamejo. Če smo se pripravljeni malo bolj poglobiti in razmisliti, lažje razumemo lov in nismo v srcu proti ljudem, ki so lovci, mesarji in podobno. Čeprav jih lažje razumemo, pa to ne pomeni, da  se povsem strinjamo z njihovo dejavnostjo.           

Vir: revija Osvoboditev živali