Leto se bliža koncu in dnevi do zimskega sončnega obrata so vse krajši. Prihaja čas božičnega praznovanja, ki nosi s seboj veliko skrivnosti. Na božič naj bi se rodil Božji otrok, Jezus Kristus, in na svet prinesel svetlobo in odrešitev. Vendar Kristusova svetloba ne prihaja k nam le en dan v letu; dotika se nas v vseh letnih časih, vsak dan, in nas sili k premišljanju in poglabljanju.

Res pa je, da mnogi ljudje začutijo duhovni impulz ravno v zimskem času, ko narava počiva in se človek obrne vase. Zemeljsko noč obsije duhovno sonce in njegovo sevanje, ki nas kliče in prebuja, začutimo še posebno močno. Dvanajstero svetih noči od 25. decembra do 5. januarja predstavlja zato duhovni temelj prihajajočega leta.

Vendar so takrat na delu tudi zelo močne nasprotne sile. Zaradi tradicije obdarovanja velja obdobje pred božičem za najpomembnejši nakupovalni čas; podjetja in trgovine delajo s polno paro prav do svetega večera. Nakupujemo lahko dlje časa, tudi ob nedeljah, boj s konkurenco se poostri; vse to pa poskrbi za nemir, razburjenje, vročičnost.

Praznik sredi zimske tišine je postal praznik potrošništva, vsepovsod spremljan z glasbo. Zelo nevarno je, da nas preplavi vsesplošna vznemirjenost, ki je bolj nalezljiva kakor kašelj in nahod. Izčrpani in utrujeni od stresa potem sedimo ob novoletni jelki in se sprašujemo, kako da se nam ni posrečilo umiriti in se obrniti vase. Je bila res kriva le nakupovalna mrzlica? Poplava informacij, ki smo ji komajda še kos?

V temnem času leta, ki je vendar namenjen duhovnemu poglabljanju, postanejo mnogi ljudje depresivni, otožni ali osamljeni. Nekateri pobegnejo na južno sonce, drugi se predajo veseljačenju. So pa tudi taki, ki kljub zunanjemu kravalu in blišču lučk začutijo silo Duha, ki nas kliče k notranji spremembi, k osvobajajočemu delu. Kaj moramo storiti? Kako naj prepoznamo ta klic? Kakšno povezavo ima z našim življenjem?

To je klic praspomina, ki živi v vseh ljudeh, če se ga zavedamo ali ne. Pogosto ga doživljamo kot nemir in pogonsko silo, ki jo nekateri uporabijo za velike dosežke na znanstvenem, kulturnem ali drugem ustvarjalnem področju. Človeštvo je vpreglo vse svoje sposobnosti, da bi končno našlo svoj mir. Zdi se, da je največja sla v iskanju in ne v resničnem najdenju.

Nekateri ljudje so od številnih informacij in idej, kaj vse bi storili, da bi postali srečni, že utrujeni in tako dan za dnem strmijo v vrenje dogodkov z jasnim zavedanjem, da se kljub vsemu ni zgodilo nič bistvenega in da miru in resnice ni moč najti. Budov evangelij pravi: »Ljudje so se lomili pod bremeni življenja vse dotlej, dokler se ni pojavil Odrešenik…

In Blagoslovljeni je ljudi učil, kako naj pravilno uporabijo srce in glavo. Učil jih je, naj gledajo stvari takšne, kot so, brez prevar; in naučili so se ravnati po resnici. Učil jih je pravičnosti in tako razumska bitja spremenil v človeška bitja, dobra in zvesta. In končno je bilo odkrito mesto, kjer je resnica lahko bivala v vsem svojem sijaju. To mesto je človekovo srce.«

Običajno se odzivamo z obsedenostjo z delom, vročično zagnanostjo – najpogosteje v poklicu –, željo po kulturnih spodbudah in prijateljskem druženju. Žene nas dušni nemir, vendar njegovega resničnega izvora ne razumemo in zato ne moremo odgovoriti z zavedajočo dušo. In potem je spet pred vrati novo leto, v katerega vstopimo s številnimi načrti.

Se vam ne zdi, da je postalo vse to ponavljanje utrujajoče in nesmiselno? Zakaj se kolo vedno znova zavrti, ne da bi se zgodilo kaj bistveno novega? Ste se kdaj vprašali, ali ste resnično dojeli božično dogajanje? Ste kdaj razumeli besede »Kajti danes se vam je rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod«?

Božansko, posvečeno naznanilo, ki sije ob božičnem času v svet, je namenjeno vsem ljudem, in »vsem, ki sprejmejo Njega, Svetlobo, bo dana moč, da spet postanejo Božji otroci«.

V človeku tli nezavedno hrepenenje po uresničitvi tega naznanila. Nekoč vendarle spozna, da je resnični, pravi cilj njegove življenjske poti vrnitev k izvoru in dvig v mogočno enost vseh bitij, ki ji pravimo večnost. Vsakdo, ki se resnično trudi, bo v sebi sam našel ta cilj, in sam mora tudi po poti, ki vodi k cilju.

Gre za pot navznoter, za pot k jedru božanske duše, ki se mora razodeti v nas. In vendar ni iskalec na tej poti nikdar sam. Skupaj s sopotniki ga sprejme polje gnostičnih sil, Kristusove svetlobe, katere cilj je zanetiti iskro Duha v človeku, jo razvneti in razodeti, da se bo nekoč lahko zgodilo ponovno rojstvo iz vode in Duha, ponovno rojstvo Božjega otroka v vsakem od nas.

Božično naznanilo nas vrača k dogodku, ki se je zgodil pred dva tisoč leti, ko se je Mariji in Jožefu rodil otrok Jezus. Priči sta bila vol in osel, prizorišče dogodka pa hlev v Betlehemu. Novorojenec je bil povit v plenice in položen v jasli. Častili so ga pastirji, trije modri kralji pa so mu prinesli darove.

Pojasnimo skrivnostno govorico!
Z Jezusovim rojstvom smo globoko povezani vsi ljudje – gre za vprašanje o smislu življenja –, pa čeprav se povezanosti ne zavedamo. Prav v božičnem času so mnogi ljudje še posebej dovzetni za resnično, osvobajajoče evangelijsko sporočilo.

V odprtosti se človeka lahko dotakne sila iz duhovnega sveta, svetlobna, Kristusova sila, ki kliče in vabi, morda celo lomi, vsekakor pa govori našemu notranjemu sebstvu. To je sila, ki se ji je bil človek v davnini s svojim samovoljnim delovanjem odrekel, in hkrati sila, ki jo mora zopet sprejeti in ji slediti.

Šele ko preživimo mnoge lekcije v tem svetu, spoznamo svoje osebne omejitve. Potem se lahko odzovemo na izžarevanja duhovnega sveta, ki nas vodijo k drugemu, drugačnemu stanju biti, v katerem se oplemenitimo za uresničenje božične legende v sebi.

Naravnorojeni človek, osebnost, ki je pripravljen na notranjo spremembo in jo uresničuje, se v Svetem pismu imenuje Janez Krstnik. Janez je tisti, ki pripravlja pot in priča o svetlobi. Človek Janez je zavesten posameznik, pripravljen služiti novi svetlobi in ravnati poti za svojega notranjega Boga. V spoznavanju sebe se očiščuje: vse konflikte, strahove in težave jasno spozna v njihovi pravi podobi in se jih zato lahko reši. Vanj se zopet povrne mir.

Med napredovanjem procesa notranjega umirjanja, ki zajema vse, kar povzroča napetosti in konflikte med časom in večnostjo, se v nekem trenutku pojavita Marija in Jožef. Marija je neločljivo povezana s predstavo o čistosti. Je devica Marija, ki simbolizira srce, čisto kot devica, in pripravljeno, da prek iskre Duha sprejme sile duhovnega sveta. Človeško srce je namreč sedež čutnega življenja, hrepenenja, želja, strahov, čustev. Ko se očisti, ko postane devica, lahko sprejme svetlobo.

Jožef, tesar, je graditelj, ki s svojim orodjem in sposobnostmi simbolizira miselno življenje, vse, kar je povezano z glavo. Tudi Jožef se preda Duhu, Bogu, tudi miselni aparat se očisti v procesu ponovnega rojstva. Marija in Jožef se zaročita, postaneta eno. V naraščajoči enosti med srcem in glavo, skladnosti med čutnim in miselnim življenjem, se pod vplivom Duha zgodi čudež. Rodi se Jezus, Odrešenik; prične se proces samouresničenja.

Ker v prenočišču ni prostora, se Jezus rodi v hlevu, v "hlevu" naših želja, v srcu. Priči tega dogodka sta vol in osel, ki simbolizirata navade in staro trmasto voljo, našo naravo. Jezusovo rojstvo je kot peterokraka zvezda, ki sije nad betlehemsko votlino rojstva, v hiši kruha božanske narave. Zvezda lahko usmeri na osvobajajočo pot vsakogar, ki zazna njen sij. Pastirji pridejo počastit Jezusovo rojstvo: naše mišljenje, čutenje in hotenje je prevzeto s hvaležnostjo in čaščenjem.

Trije modri kralji z Vzhoda prinesejo Jezusu darove – zlato, kadilo in miro. Zlato vedno simbolizira Duha, izžarevanje področja, ki ni od tega sveta in ki človeka ozdravlja v vsezajemajočem smislu. Kadilo je znamenje povezanosti z življenjskim poljem Duha, mira pa simbol očiščenja. Komur so trije modri poklonili svoja darila, ima v zlatu sposobnost spoznavanja, v kadilu gotovost in moč uresničenja in z miro se lahko pogleda v ogledalo samoprepoznanja.

Kdor sodeluje v tem Kristusovem dogajanju, ni človek, ki bi se iz življenja umaknil v samoto za debele zidove samostanov. Nasprotno, živi sredi vsakodnevnega življenja, toda od tega sveta ne pričakuje ničesar več, ne išče izpolnitve svojih hrepenenj, ne išče zemeljskega raja. Vanj se je vrnila tišina, mir Kristusove noči.

Za božično legendo je torej skrita globoka resničnost. Če jo zaslutite, boste besede Angelusa Silesiusa dojeli v vsej njihovi globini: »In če bi se Jezus tisočkrat rodil v Betlehemu in ne v tvojem srcu, bi bil ti kljub temu izgubljen. Zaman se oziraš za križem na Golgoti, če ga nisi postavil v lastnem bitju.« Potem dobi največji krščanski praznik spet svoj prvotni pomen, prvotno nalogo. Božič (nemško Weihnacht) postane resnična noč posvetitve za vsakega posameznika; rojstvo Boga v človeku; Beseda, ki se je utelesila, postala meso.

Če iz svoje najgloblje notranjosti sledimo dušnemu vzgibu, prejme naša očiščena duša iz svetlobnega toka možnost, da se kot feniks dvigne iz pepela v novo življenje. Za ponovnorojeno dušo je to odhod iz ječe. Osvobojena starih finosnovnih ovojev se lahko obleče v lastna, astralna in eterična oblačila iz področja Duha in se v ognju višje, čiste, brezpogojne ljubezni poveže z Božjim Duhom.

Potrudimo se zato v jasnem in globokem premišljanju, karseda se odmaknimo od povnanjenega življenja, odprimo se duhovnemu prizadevanju, ki poskuša prodreti v naše srce! Odprimo se svetlobi in bogato bomo obdarjeni! Hodimo v svetlobi in bogato bomo obdarili tudi druge! To darilo, ki je ljubezen, čista, neosebna ljubezen, je edino pomembno darilo.

www.lectoriumrosicrucianum.org