Božič je tradicionalni praznik v cerkvenem koledarju, ki ga v katoliških, protestantskih in večini pravoslavnih Cerkvah praznujejo 25. decembra kot spomin na rojstvo Jezusa Kristusa, čeprav natančen datum Kristusovega rojstva ni znan.

Praznovanje korenini še iz predkrščanskih časov, ko so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlim. Datum je izbral cesar Konstantin, da se je ujemal z rimljanskim praznovanjem sonca. Koptska, jeruzalemska, ruska, srbska in gruzijska pravoslavna Cerkev praznujejo božič 7. januarja, ker še vedno uporabljajo julijanski koledar.

Ob tem času se postavljajo jaslice. Navada pošiljanja voščilnic in okraševanja božičnega drevesca izvira iz 19. stoletja in ima le malo skupnega s krščanstvom.

BOŽIČNI ČAS

Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta.

Božični čas je kratek, a zelo bogat. Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete božje matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju, se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti božjega kraljestva.

JASLICE

Ne vemo natančno, kdaj so začeli postavljati jaslice po cerkvah in hišah, eno je gotovo, da imajo izvor v božični skrivnosti in da so se nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni božiča. So živa predstavitev božične skrivnosti in naš izraz pojmovanja te skrivnosti. Ni čudno, da so jih zaradi njihove ponazorilne moči začeli postavljati tako zgodaj. Nekateri mislijo, da so jih poznali že v 4. stoletju, vsaj v Betlehemu. Frančišek Asiški je 1223 postavil v gozdu pri kraju Greccio v Umbriji za božič žive jaslice.

Podoba Jezusa, Marije in Jožefa nam brez besed pripovedujejo o božji ljubezni do nas, pa tudi o ljubezni, ki vlada v sveti Družini. Pastirji nas s svojo preprostostjo vabijo, naj tudi mi sprejmemo novorojeno Dete in ga iskreno počastimo. Ovce, zelenje in cvetje so del narave, ki je sprejela Odrešenika in se mu poklonila na svoj način.

Ko se bomo ustavljali ob jaslicah, ob njih molili ali peli ter otrokom razlagali božično skrivnost, ne pozabimo, da je Bog postal človek, da bi mi postali božji.

BOŽIČNI DREVEŠČEK

Postavljati so ga začeli šele proti koncu 18. stoletja. Zanj pravijo, da je poganskega izvora. Spominjal naj bi na poganske obhode, ko so na primer Germani ob zimskem sončnem obratu hodili v čast bogovom skozi gozdove, soteske in brzice, vendar je dobil pri kristjanih popolnoma drug pomen. Božični drevešček je znamenje nadnaravnega življenja, ki ga je zapravil Adam, zopet pa pridobil Kristus. Za kristjane je božični drevešček simbol življenja, ki nam ga je pridobil Kristus, ki nas je spravil z Bogom. Lučke na njem pomenijo luč, ki jo je Kristus prinesel na svet, okraski in darovi na njem in ob njem pa so vsakomur prijazno znamenje dobrote, kakršno čutimo posebno ob božiču.

PESEM SVETA NOČ

Nastala je za božič 1818 v Oberndorfu pri Salzburgu. Župnikov pomočnik Josef Mohr je napisal besedilo, učitelj Franc Ksaver Gruber, cerkovnik in organist v Oberndorfu, pa ga je uglasbil. Na sam sveti večer 1818 je Mohr prinesel Gruberju besedilo s prošnjo, naj ga uglasbi za dva solo glasova in zbor ter pripiše še spremljavo za kitaro. Gruber je to takoj naredil in pesem so peli že pri tisti polnočnici. Sčasoma se je razširila po svetu in postala najbolj znana in najbolj priljubljena božična pesem, brez katere si ne moremo predstavljati božiča.

BOŽIČNI BLAGOSLOV DOMA IN DRUŽINE

V mnogih naših krajih je lepa navada, da na sveti večer pokropimo in s kadilom pokadimo domačo hišo (ali stanovanje) in vse druge prostore, ki so naša last. S tem dejanjem izpovemo, da je Bog stvarnik in vzdrževalec vsega, da morejo tudi gmotne stvari pomagati k človekovemu izpopolnjevanju in služenju Bogu, da bo nastal nov svet po posebnem božjem posegu. Hkrati kličemo božje varstvo v naše vsakdanje življenje in delo. Ponekod pokropijo in pokadijo dom ali hišo na vse tri ,,svete večere": božični večer, na večer starega leta in na predvečer Gospodovega razglašenja (Treh kraljev). Med kropljenjem in pokaditvijo prostorov lahko molimo rožni venec, pojemo božične pesmi ali pa opravimo posebno opravilo božje besede. Po opravilu božje besede oče pokropi prostore, vsak član družine pa sprejme pokropitev na tistem mestu, kjer se največ zadržuje ali dela. Istočasno opravimo tudi pokaditev. Če še nismo napravili jaslic, jih postavimo zdaj ob sodelovanju vseh. Na koncu lahko zapojemo pesem: Tam stoji pa hlevček ali kako drugo božično pesem.

BLAGOSLOV OTROK OB BOŽIČU

Jezus je prišel na svet kot otrok in njegova posebna naklonjenost je veljala prav njim. Cerkev, ki sledi svojemu Učeniku, nadaljuje Jezusovo skrb za otroke, zato jih tudi blagoslavlja. Za blagoslov otrok je najprimernejši čas okrog božiča, morda nedelja svete Družine, praznik nedolžnih otrok ali novo leto.

Jezus ima otroke posebno rad. Ko so prihajali k njemu, jih je jemal v naročje in nanje polagal roke. Tako jim je pokazal, da nanje misli in jih varuje. Jezus pričakuje, da bi starši našli dovolj časa za svoje otroke in bi se z njimi radi pogovarjali in igrali. Pričakuje tudi, da bi duhovniki, kateheti in katehistinje imeli radi otroke, in potrpežljivo prenašali njihovo razposajenost. Da bi starši in duhovniki pomagali otrokom, da bi rasli v modrosti in kreposti, da bi vedno bolj spoznavali, Ijubili in posnemali Jezusa.

Pri blagoslovu jih duhovnik zaznamuje na čelu z znamenjem križa in pri tem govori: "(Ime), Gospod Jezus naj te blagoslovi in varuje!"

SVETA DRUŽINA

V nedeljo med božično osmino (letos 28. decembra) obhajamo praznik svete Družine: Jezusa, Jožefa in Marije. Njihovo krepostno življenje naj bi posnemale vse družine in živele v ljubezni, potrpežljivosti, velikodušnosti, razumevanju in odpuščanju. Stanovitna ljubezen v družini temelji na ljubezni do Boga. Že od prvih časov krščanstva imenujemo družino Cerkev v malem. Kar se dogaja v Cerkvi, naj bi se dogajalo tudi v družini. Zakrament svetega zakona pritegne družino v Kristusa, v življenjsko in zveličavno občestvo z njim. V družini naj bi si vsi, zlasti z molitvijo, med seboj pomagali pri uresničevanju njihovega krščanskega poklica.

Nedelja svete Družine je tudi izseljenska ali zdomska nedelja. Ob sveti Družini se spominjamo vseh tistih, ki sodijo k naši slovenski in krščanski družini, pa so morali iz različnih vzrokov oditi na tuje. To nedeljo naj bi se z molitvijo bolj povezali z našimi zdomci, ki so daleč po svetu.

Vir: http://es.catholic.net; http://sl.wikipedia.org