Piše: Krešimir Mišak v novih Misterijih www.misteriji.si

Tuneli dokazujejo piramido
Bosanska dolina piramid je največji svetovni kompleks piramidalnih zgradb. Sestavljajo jo Bosanska Sončeva piramida (Visočica, 220 metrov), ki je precej višja od Keopsove in je zatorej najvišja piramida na svetu; potem Bosanska Lunina piramida (Plješevica, 190 metrov), Piramida bosanskega Zmaja (Buci, 90 metrov) ter obdelani vzpetini Svetišče matere Zemlje (Krstac) in Piramida ljubezni (Cemerac).

Raziskave so se začele aprila leta 2005, ko je antropolog dr. Semir Osmanagić postavil hipotezo, da tam obstaja kompleks piramid z mrežo podzemnih predorov, nadaljevale pa so se leta 2006, ko je bila ustanovljena neprofitna fondacija Arheološki park: Bosanska Sončeva piramida.

Mnogi so bili najprej skeptični glede obstoja piramid v Bosni. Avgusta 2008 pa je v zaključkih Prve mednarodne znanstvene konference o Bosanski dolini piramid petinpetdeset vodilnih svetovnih strokovnjakov iz trinajstih držav zapisalo, da so »bosanske piramide arheološki fenomen, ki ga je treba intenzivno raziskovati. To sta podprli ocena bosanskega Federalnega Inštituta za pedologijo in radiokarbonska analiza poljskih raziskovalcev leta 2011, ki sta ocenili starost zemeljskega pokrivala Sončeve piramide in glinenega sloja Lunine piramide na dvanajst tisoč let, kar pomeni, da sta to najstarejši piramidi na Zemlji. In če temu dodamo še podzemni labirint tunelov, ki se razteza na desetine kilometrov in je sestavljen iz prehodov, soban in umetnih podzemnih jezer, dobimo vsaj tako velik misterij kot sama Sončeva piramida.

LABIRINT TUNELOV
Pred dobrim letom so oblasti prepovedale nadaljnja izkopavanja Sončeve piramide, uradno zaradi zaščite srednjeveškega mesta na njenem vrhu. Takrat so se glavna dela, z nič manj senzacionalnimi rezultati, preselila na Lunino piramido. Na Sončevi piramidi pa so – če ni šlo od zgoraj – začeli od spodaj. Semir Osmanagić se je vrgel v iskanje kakega vhoda v tunele, ki bi morali, po analogiji z drugimi piramidalnimi kompleksi na svetu, obstajati tudi pod bosanskimi piramidami. Res ga je našel in od leta 2006 do 2011 so prostovoljci očistili in podzidali 500 metrov tunela Ravne.

Gre za mrežo več deset kilometrov tunelov. Od vhoda v tunele do Sončeve piramide je dva kilometra in pol, ampak bo najbrž potrebno več let, da očistijo vse veje v labirintu tunelov, ki se cepijo v vse smeri. Raziskovalci Fondacije zdaj hitijo naravnost naprej, proti Sončevi piramidi, in se trenutno ne ukvarjajo z drugimi smermi. Gre pa za stotine bočnih tunelov, zadelanih s prodnatim materialom in zaprtih s suhozidi. Kdo, kdaj in zakaj je naredil podzemno mrežo tunelov in kdo jih je zadelal? Zdi se, da gre za dve civilizaciji. Dosedanje raziskave kažejo, da so graditelji prišli pred več kot deset tisoč leti; tisti, ki so zadelali bočne prehode, pa so to naredili pred več kot pet tisoč leti.
Tuneli so prinesli tudi novosti. Poleti leta 2010 so dvesto metrov od vhoda naleteli na prvo podzemno komoro, višine štirih metrov in površine petdesetih kvadratnih metrov, do katere vodi osem tunelov. V njej so izmerili tudi posebno visoko koncentracijo negativnih ionov, blagodejnih za človeka, ker čistijo telo in ubijajo mikrobe. Koncentracija negativnih ionov, ki je na vhodu v tunele 1000 na kubični centimeter, v mestih pa 200 do 500, je bila v tej podzemni dvorani kar 43.000!

Morda je to vzrok za izjemne rezultate pri merjenju človeške avre, ki jih je leta 2011 v teh tunelih dobil slovenski raziskovalec Janez Pelko. Na vzorcu oseminšestdesetih obiskovalcev, ki so jim z GDV-kamero posneli avro pred obiskom tunelov in po njem, so ugotovili, da se je štirim od petih preiskovancev avra regenerirala za deset do štirideset odstotkov.

Pomembno je tudi odkritje prvega podzemnega jezera, velikega petnajst kvadratnih metrov, v katerem ni življenja, a je voda pitna.

Z analizo tunelov se je ukvarjala tudi Lucia Krasovec Lucas, ki na tehnični fakulteti v Milanu predava kolegij Analiza arhitektonskih površin. Ko je pred letom dni prvič prišla v tunele Ravne, je ugotovila, da so tuneli načrtovani po nekem posebnem redu, in je začela proučevati, po kakšni geometriji se je razvijala ta podzemna struktura.

Organska oblika tlorisa tunelov jo je navedla, da jih primerja z drugimi elementi organske narave. Pomislila je na dihanje, na mrežo kanalov, skozi katere prehaja dih. Na povečani mikroskopski sliki pljučnih mehurčkov je opazila zanimive podobnosti s prostorskim načrtom tunelov Ravne in je na podlagi te primerjave celo uspešno napovedala, kje bodo odkrili nekatere nove tunele.

MEGALITI
Najatraktivnejše najdbe v tunelih so zagotovo megaliti. Najbližje vhodu so našli relativno majhen, tristo kilogramov težak jajčast monolit, na katerega površini je sedem vzpetin, ki morda predstavljajo topografijo terena. Megalit obkroža črta, ki daje vtis, da gre za nekakšen pokrov, koničasti del megalita pa kaže v smer še neodkopanega tunela. Pod monolitom je podzemni vodni tok, ki teče v isto smer. Ali je starodavnim ljudstvom služil kot nekakšen marker za tok energije?

Globlje v tunelih so našli štiritonski megalit K-1 z dimenzijami 2,6 × 1,4 × 0,4 metra. Na njegovi površini je petindvajset vklesanih simbolov, točno pod njim pa prav tako teče vodni tok.

Globoko v tunelih je tudi osem ton težak megalit K-2, katerega površina je reliefno oblikovana in ki je ravno tako obkrožen s črto, kot da gre za pokrov. Pod tem megalitom je podstavek – petnajst centimetrov debela plošča, dvaindvajset metrov pod njim pa je spet vodni tok, ki se tam razcepi. Zanimivo je, da je na megalitu razpoka, ki se razcepi točno na istem mestu in na enak način. Na megalitu K-2 so opravili fazno analizo in rentgensko difrakcijsko analizo, da bi videli, ali gre za umeten ali naraven peščenjak. Analize so nedvoumno pokazale, da gre za keramiko, kar pomeni, da je megalit K-2 največja znana keramična skulptura na svetu.

Potem so megalit K-2 posneli z georadarskim instrumentom in so ugotovili, da je narejen iz dveh delov: iz trideset centimetrov debele podlage in deset centimetrov debelega površinskega dela. V notranjosti megalita pa je nek ovalni predmet, ki ga je nekdo nekoč davno pokril in zalil. Formula je morda takšna: podzemna voda generira energijo, ki jo kamniti megalit sprejema in počasi oddaja. Ta energija aktivira ovalni predmet, obkrožen s keramiko, ki vibrira in ustvarja elektromagnetno polje 31-ih kilohercev. Dodajmo še, da so v bližini suhozidi iz kremena. Ko elektromagnetno polje zadene ob kremenov kristal, to sproži piezoelektrični učinek – ustvari se ultrazvok s frekvenco 31 kilohercev. Te mi ne moremo slišati, saj je razpon človeškega sluha 20 hercev do 20 kilohercev, živali pa lahko, kar morda pojasnjuje, zakaj živali nočejo v tunele. Lahko da gre za svojevrstno starodavno tehnologijo, popolnoma drugačno od naše.