NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 21-sep
  • Šola zmajeslovja: Uvod v zmajeslovje

  • nedelja 22-sep
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  • ponedeljek 23-sep
  • Viljem Gogala: Potopis

  • torek 24-sep
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sreda 25-sep
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini

  • četrtek 26-sep
  • Svetovni dan turizma

  • petek 27-sep
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 28-sep
  • Lurd - Camino - Montserrat...popotovanje

  • nedelja 29-sep
  • Nedeljski bolšji trg in ulična prodaja

  • ponedeljek 30-sep
  • S kajakom v Trst na kavo in še kam

  • torek 01-okt
  • 19. Festival za tretje življenjsko obdobje
  • Skupina za izkustveno delo s čustvi

  • sreda 02-okt
  • S kajakom v Trst na kavo in še kam

  • četrtek 03-okt
  • 11. EFSMA kongres medicine športa
  • Obvladovanje in umirjanje stresa ter tesnobe z uporabo tehnik dihanja, čuječnosti, usmerjenega gibanja, sproščanja, meditacij

  • petek 04-okt
  • Gledališki tečaj

  • sobota 05-okt
  • Jestival okusov in umetnosti

  • nedelja 06-okt
  • Oktobrski izlet v Tivoli

  • ponedeljek 07-okt
  • Spomin na Luizo Pesjakovo

  • torek 08-okt
  • Srčna ustvarjalnica

  • sreda 09-okt
  • Svetovni dan pošte v Muzeju pošte in telekomunikacij

  • četrtek 10-okt
  • Mednarodna konferenca Evropskega združenja za vaskularno medicino ESVM / IVA
  • Ezoterična Indija

  • petek 11-okt
  • Abonma Veličastnih 7 2019/20

  • sobota 12-okt
  • Seminar Silva metode, tehnike kontrole in razvoja uma
  • Koncert DEVA PREMAL & MITEN in MANOSE Koncert »On the Wings of Mantra«

  • nedelja 13-okt
  • Z igro do dediščine v TMS 2019

  • ponedeljek 14-okt
  • Marko Ogris: Kako je človeku biti drevo?

  • torek 15-okt
  • Ustvarjalnice z Galerijo C.C.U.: Štampiljke

  • sreda 16-okt
  • Razprava - kmečki in kulturni turizem na podeželju

  • četrtek 17-okt
  • Festival novomedijske kulture Speculum Artium 2019

  • petek 18-okt
  • Izmenjevalnica #76 v Humanitarnem centru

  • sobota 19-okt
  • Čokoljana 2019

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Bolnik je tudi človek   
    petek, 8. februar 2019 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Vesna V. Godina v Vivi www.viva.si

    Pričujoče pisanje ni pogojeno s kako zagrenjenostjo ali jezo nad slovenskimi zdravniki. Niti najmanj. Z njimi imam – z izjemo, ki sem jo že zamenjala – v resnici dobre in celo zelo dobre izkušnje. Toda kljub temu je nekaj stvari, ki me motijo. Kot bolnika. In predvsem kot človeka.

    Zdi se mi, da po zaslugi svoje mame, ki je bila vse življenje medicinska sestra, vsaj za silo razumem tudi zorni kot medicinskega osebja. Zaradi nje smo odraščali v okolju, v katerem je bil ta nenehno prisoten. Pri zajtrku, pri kosilu, pri večerji. In tudi vmes, če je bilo treba. Zato se praviloma ne strinjam z nezadovoljstvom in pogosto tudi nestrpnostjo bolnikov do zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja. (Slovenski zdravstveni sistem je seveda nekaj drugega.)

    Še vedno sem prepričana, da so v zdravstvu zaposleni pretežno ljudje, ki jim gre za dobrobit bolnikov, ki jim ni vseeno in ki se trudijo. Nekateri tudi prek meja predstavljivega. Seveda je res, da so povsod izjeme, vendar to velja tudi za vse druge poklice.

    Zdrsi zdravniške prakse

    Kljub temu me nekaj stvari moti. Stvari, ki sem jim imela priložnost doživeti na lastni koži – in ki sem jih opazovala pri drugih. Majhni in nekoliko večji zdrsi. Kot na primer tedaj, ko mama, ki je zaradi zdravstvenega stanja svojega otroka povsem obupana, o tem poskuša govoriti z zdravnico, njen odgovor pa se glasi: "Ja, veste, vaš otrok je zame samo primer."Ali ko nekdo, ki je na smrt bolan, pri zdravniku išče upanje, nemara tolažbo, ta pa mu reče: "Sprijaznite se. Ni vam pomoči. Ne moremo več pomagati. Ostanejo vam še največ trije meseci." V obeh primerih je rezultat enak: sesutje. Bolnika in/ali njegovih svojcev. Vedno, ampak vedno, ko se primeri kaj takega, se vprašam: zakaj in kako. Zakaj se je treba kot zdravnik odzvati tako? In kako je to možno?

    Sama sem si z leti ustvarila odgovor na to vprašanje, ki pa za to pisanje niti ni pomemben. Kajti tisto, kar je pomembno, je drugo dejstvo: da tovrstne prakse zradirajo bolnika in/ali njegove svojce, zradirajo jih kot ljudi z njimi lastnimi strahovi, stiskami in potrebami. Te nenadoma ne obstajajo (več) – in tudi oni nenadoma ne obstajajo več, kar se mi zdi, in to ne le kot bolniku, docela nedopustno.

    Bolnik mora vedeti resnico?

    Vem, da zdravniki tovrstne prakse praviloma razlagajo – in nemalokrat enake razlage slišimo tudi od bolnikov – kot resnicoljubnost. Po logiki: bolnik mora vedeti, kako je z njim, kakšne možnosti ima, za kaj gre. Nobenega smisla nima, da mu ne bi povedali resnice. Da živi v laži ali celo lažnem upanju. In seveda nima nikakršnega smisla, da v lažnem upanju živijo svojci. Najbolje je, da vsi vedo, kaj je na stvari, kako v resnici stojijo stvari. Zlasti tisti, ki bodo umrli. Morajo vedeti. Morajo se pripraviti. Morajo se sprijazniti. Toda: ali je to res? Je to res res? Ne vem. Nisem povsem prepričana. Kot oseba, ki sem se že večkrat srečala z brezizhodnimi diagnozami in stanji, namreč zelo dobro vem, da človek, zlasti resno bolan človek, živi tudi od upanja. Nemara predvsem od upanja. 

    Na osnovi samoopazovanja in opazovanja ljudi, ki so bili resno bolni – večinoma z diagnozo rak – namreč vem, da se v tovrstni situaciji odzivajo/odzivamo zelo različno. Eni hočejo vedeti resnico. Drugi je nočejo vedeti. Tisti, ki je nočejo vedeti, je nočejo vedeti natanko zato, ker nočejo živeti brez obetov. Brez upanja. Toda tudi tisti, ki jo hočejo vedeti, jo praviloma hočejo vedeti zato, da bi se borili zase. Da bi si z lastnim delovanjem vrnili upanje. Vsi, ki smo že (večkrat) umirali, vemo, da se lahko v to stanje spustijo do konca le nekateri. Se z njim sprijaznijo. In jim je v redu. Velik del tega noče. Temu se upirajo – in hočejo živeti dalje. Naprej. Čeprav jim je bilo nemara samo dan prej tega življenja dovolj. Ali pa morda prav zato.

    Za dobrobit bolnika

    Zdi se, da natančno v takšnih položajih zahodnim zdravnikom spodleti. Ne morem se spuščati v razpravo o tem, da gre tu v resnici za kozmološke razloge. Enako, kot se ne morem spuščati v razpravo o tem, da je to posledica zahodnega razumevanja zdravja in bolezni, ki je le eden od številnih kulturno različnih načinov razumevanja zdravja in bolezni. In ki ima, enako kot tudi vsi drugi, tako prednosti kot napake. 

    Vendar pa se mi zdi, da bi bilo treba v zvezi s tem razumeti predvsem dejstvo, da je človek več kot njegova bolezen. Več kot disfunkcija njegovega telesa. In da je več tudi takrat, ko je disfunkcija tako resna, da ogroža njegovo življenje. Takrat nemara celo bolj kot sicer.

    Če naj bi zahodna medicina skrbela za dobrobit bolnika, bi bilo treba, tako se mi zdi, to dejstvo nujno upoštevati. Zdi se mi tudi, da bi bolniki imeli od svojih zdravnikov znatno več, če jih ti ne bi obravnavali kot telesnih disfunkcij, marveč kot ljudi (kar nekateri seveda že počnejo). In ki bi zaradi tega pogleda razumeli, da je telesna disfunkcija le en vidik, del bolnika, in da obstajajo tudi drugi, tisti, ki niso v disfunkciji – in s katerimi bi se morda tudi veljalo ukvarjati. Včasih zato, ker utegne takšno ukvarjanje vplivati na disfunkcijo. Včasih dobro, nemara celo zelo dobro. Včasih pa zato, ker lahko ukvarjanje z drugimi vidiki bolnika temu tudi takrat, ko mu morda ni več pomoči, ko morda ni več izhoda, poveča kakovost življenja – včasih vse do konca.

    Upanje

    Če povem s primerom, ki ga poznam iz prve roke: oseba je imela raka v zadnjem stadiju. Brezizhodno stanje. Zdravniki so bili seveda resnicoljubni. Kot se spodobi. Bolnica je bila psihično zlomljena. Kaj pa drugega. Svojci pa tudi. Svojci so se odločili, da se bodo borili. Enako bolnica. Ko so se odločili za boj, se je bolničino stanje izboljšalo. Preživela je datum, ki so ga napovedovali kot datum njene smrti. Čez čas je začela pešati. Na koncu je v resnici umrla. Toda to stanje je bilo omejeno na nekaj dni. Ne na tedne ali mesece. Bolnica ni vedela, da bo umrla. Zadnja stvar, ki so ji jo svojci povedali, ko se je še zavedala, je namreč bilo, da je premagala bolezen. Zaspala je mirno. Spokojno. Po datumu, ki so ga določili zdravniki. Zbudila se ni več.

    Ker sem jo poznala, vem, da ji je upanje očlovečilo zadnje dni življenja. Njej. In njenim. Upanje. In ne resnica. Morda bi morali imeti zdravniki v mislih tudi to.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.viva.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zdravje, gibanje in bivanje

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Bolnik-Clovek-Zdravnik-Medicina-Zahod

    No trackback comments for this entry.
    Bolnik je tudi človek | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,07 seconds