Piše: Darja Zgonc v novi Vivi www.viva.si

Doc. dr. Edvin Dervišević, dr. med.

»Nedavno mi je mlad, nadebuden kolesar na vprašanje, ali uporablja nedovoljena sredstva, odgovoril, da še ne,« zgroženo razlaga doc. dr. Edvin Dervišević, dr. med., predstojnik Katedre za medicino športa na Fakulteti za šport v Ljubljani.

»Očitno je, da mladi športniki doping pojmujejo kot nekaj povsem običajnega. To je skregano z zdravo pametjo, saj je doping izredno škodljiv in lahko pusti trajne, nepopravljive posledice.«

Zdravnik, ki ga še posebno dobro poznajo naši vrhunski športniki, profesor na fakulteti, akupunkturolog, predavatelj homeopatije, podjetnik … Kaj ste najprej: zdravnik ali kaj drugega?

Najprej sem učitelj: predavatelj na Fakulteti za šport, kjer sem vodja Katedre za medicino športa, raziskovalec in pedagog. Delo s študenti in raziskave na področju medicine športa me tudi najbolj veselijo. Šele potem sem zdravnik klasične medicine in akupunkture ter predavatelj homeopatije.

Ste pa tudi tuinolog. Kaj to pomeni?

Tuina je oblika terapije, ki zdravi z rabo manualnih metod ter obsega kombinacijo akupresure in posebnih prijemov. Nastala je na Kitajskem in sodi v okvir tradicionalne kitajske medicine.

Tudi sami ste se izobraževali na Kitajskem. Kje se tradicionalna kitajska in uradna zahodna medicina najbolj dopolnjujeta?

Najbolj se dopolnjujeta pri terapiji, zlasti protibolečinski. Kitajska akupunktura je na tem področju že postala del klasične medicine. Akupunkturno terapijo pogosto uporabljamo pri vrhunskih športnikih, zlasti kadar nočemo dajati blokad, ki lahko škodujejo kitam in vezem. Veliko stičnih točk je tudi pri diagnostiki.

Kitajci sicer namenjajo velik poudarek duševnosti, o čemer smo na Zahodu še pred tremi desetletji vedeli malo, danes pa je tako rekoč splošno znano, da je kar 65 odstotkov vseh bolezni psihosomatskega izvora. Bolečina v rami, denimo, je pogosto povezana s psihosomatskimi stanji. Če so razmere na delovnem mestu neurejene in vam šef nenehno »teži«, se strah in negotovost lahko odražata v obliki težav s hrbtenico itn.

O tem sem veliko predaval našim zdravnikom; še zdaj kolegom in bolnikom rad razlagam povezave med duševnostjo in posameznimi boleznimi. Vseh pet elementov (ogenj, zemlja, voda, les in kovina) je povezanih z našim telesom. Težave z debelostjo oziroma bolezni prehranjevanja, kot je anoreksija, so povezane z zemljo.

Zemlja je naša mati in velika verjetnost je, da je imel bolnik z motnjami prehranjevanja konflikten odnos z materjo. S kovino, v antični mitologiji je to Merkur, so povezane težave s pljuči, alergije, astma in bronhitis. Bolniki s tovrstnimi težavami so pogosto imeli konflikten odnos z očetom, ki jim ni posvečal dovolj pozornosti.

Naši zdravniki na homeopatijo in druge oblike nemedicinskega zdravljenja večinoma gledajo postrani. Vi se z njimi ne strinjate, o homeopatiji celo predavate.

S Hipokratovo prisego smo se zavezali, da ne bomo v nobenem primeru škodovali bolnikom. Prepričan sem, da homeopatija ne more škodovati, treba pa je presoditi, kaj uporabiti v posameznem primeru. V Franciji ob klasični medicini uporabljajo tudi homeopatijo, ponekod jo uporabljajo pri diagnostiki, drugje pri terapiji. Sam pri zdravljenju uporabljam klasično medicino in akupunkturo, ki je lahko zelo učinkovita, zlasti pri bolečinah.

Po novem bodo morali imeti tudi homeopati diplomo medicinske fakultete. Se vam to zdi ustrezna rešitev?

To se mi ne zdi najboljša rešitev. Da otroka pošljete na medicinsko fakulteto samo zato, da se bo ukvarjal s homeopatijo, je malo preveč … Zakon je očitno zasnovan v prid zdravnikom, ki so opravili študij na medicinski fakulteti, nimajo pa zdravniške licence. Licenčni izpit je zelo zahteven in tisti, ki ga ne bodo naredili, bodo torej postali homeopati, ali kaj?!

Kaj predlagate?

Tudi sam se zavzemam, da morajo vsi, ki se ukvarjajo z zdravljenjem, imeti določeno medicinsko znanje, vendar ne nujno medicinske fakultete. Ta naj kot obveza velja za kiropraktike in osteopate, ne pa za vse. V svetu imajo zdravilci določeno stopnjo izobrazbe, pogosto morajo pred pridobitvijo posebne licence tudi po več let delati pod nadzorom mentorja.

Tak sistem bi lahko uvedli tudi pri nas. Seveda bi bilo najbolje za vse, če bi se z alternativno medicino ukvarjali samo zdravniki, ki najbolje poznajo nevarna stanja, toda to je iluzorno, zato moramo biti pri iskanju rešitev stvarni.

Večina ljudi vas pozna predvsem kot športnega zdravnika, iz medicine športa ste tudi doktorirali. V Sloveniji imamo samo tri zdravnike specialiste s tega področja. Kako to?

Res smo samo trije, kar je absolutno premalo. Politika je pač narekovala položaj, kakršnega imamo in zaradi tega naši športniki niso deležni tolikšne pomoči medicine športa, kot si jo zaslužijo. Tudi zato menim, da so vsi slovenski športniki, ki osvajajo medalje, najboljši na svetu, saj ne delajo v enakih razmerah kot drugi športniki.

K sreči se v zadnjem času stvari premikajo na bolje. Evropska federacija medicine športa je medicino športa potrdila kot specializacijo, ki jo odslej izvajamo tudi v Sloveniji. Poleg tega se vse bolj uveljavljamo v raziskovalni dejavnosti.

Osnovno področje dela športnega zdravnika so poškodbe, teh pa je zlasti veliko v vrhunskem športu.

Tako je. Pri nas večinoma delamo z vrhunskimi športniki, najpogostejše poškodbe, ki jih pestijo, pa so poškodba kolena in sprednjih križnih vezi, pri odbojkarjih je zaradi skokov največ poškodb gležnja, med rekreativci pa je veliko poškodb ahilove tetive in stopala.

Zanimiv je podatek, da se največ športnikov poškoduje na sredini tekme ali vadbe. Prav zato tako vrhunskim športnikom kot rekreativcem priporočamo, naj se temeljito ogrejejo in opravijo raztezne vaje, sredi tekme pa nekoliko zmanjšajo intenzivnost.

V Sloveniji je med športniki več poškodb kot drugje. Zakaj je tako?

V Sloveniji je veliko več poškodb kot drugje po svetu; v primerjavi s skandinavskimi deželami je pri nas kar trikrat več poškodb. Vrhunski slovenski športnik ima na leto povprečno dve poškodbi, večina pa jih nastane bodisi zaradi nepravilnega ogrevanja in pomanjkljivega raztezanja bodisi zaradi slabe rehidracije ali slabe rehabilitacije poškodb.

Slovenci smo eden od najbolj športnih narodov na svetu, vendar ne posvečamo dovolj pozornosti preventivi in rehabilitaciji oziroma športni medicini nasploh. Na Švedskem in Norveškem se že vrsto let veliko dejavno ukvarjajo s preprečevanjem poškodb, mi pa v posamezne športe šele zdaj uvajamo tovrstne ukrepe.

V medijih občasno zasledimo zgodbe o tragičnih primerih, ko se mlad nogometaš zgrudi sredi igrišča ali boksar obleži v ringu. Kje so vzroki za nenadne smrti v vrhunskem športu?

Nenadne smrti športnikov so v medicini znane, vendar ni neposredne povezave med športno dejavnostjo in temi skrajnimi primeri. Na nenadne smrti vpliva več drugih dejavnikov, zlasti pomembni so preventivni pregledi. Če si ogledava primer Slovenije: pri nas imamo samo tri zdravnike medicine športa in kar 3.500 klasificiranih vrhunskih športnikov.

To pomeni, da bi moral vsak zdravnik pregledati 1.200 športnikov, v resnici pa jih pregleda največ 600. Vsi športniki torej niso deležni preventivnega pregleda, med njimi pa je morda tudi kakšen z zdravstvenimi težavami. Med pregledi pogosto ugotovimo, da ima športnik šum na srcu; ti športniki morajo na ultrazvok, njihovo stanje pa je treba ves čas nadzirati. Posebna zgodba pa je še doping, raba nedovoljenih snovi namreč povzroča največ težav.

Kakšne so lahko posledice dopinga?

Najtežje so rak, maščobne degeneracije, odpoved jeter, odpoved ledvic, ne nazadnje tudi smrt. V ambulanto včasih pridejo devetnajst, dvajset let stari fantje z velikimi prsmi, včasih tudi z vrtoglavico ali težavami z impotenco, ter sprašujejo, kaj jim je. Odgovorim jim lahko samo to, naj nemudoma prenehajo jemati steroide. Nedavno sem mladega kolesarja, prijateljevega sina, vprašal, ali uporablja nedovoljena sredstva.

Odgovoril mi je, da še ne. To je grozljivo: mladi športniki rabo dopinga razumejo kot nekaj povsem običajnega, kar je skregano z zdravo pametjo. Doping je izredno škodljiv, saj lahko pusti trajne in nepopravljive posledice na zdravju, zato se moramo proti njemu boriti vsi. Verjemite mi, da znani izreki, češ da brez dopinga ni vrhunskega športa, ne držijo. To lahko najbolje potrdi naš vrhunski gimnastičar Mitja Petkovšek, ki ni nikoli uporabljal nedovoljenih sredstev, a je ves čas v svetovnem vrhu.

Tudi med rekreativci je v zadnjem času vse več dopinga. Kaj narediti, da bi rabo nedovoljenih sredstev vsaj omejili, če že ne preprečili?

Raba nedovoljenih sredstev se ne širi le med poklicnimi, vrhunskimi športniki, temveč tudi med rekreativci. Nedavno so na sestanku protidopinške komisije v Bruslju predstavili zaskrbljujočo ugotovitev, da fitnes centri v tako rekoč vseh evropskih državah prodajajo nedovoljena sredstva. Podobnih podatkov je še veliko … Kaj storiti?

Morda bi veljalo oglaševati fitnes centre, v katerih zagotovo ne prodajajo tovrstnih sredstev, tako da bi lahko starši svoje otroke mirno pošiljali vanje. Predvsem pa bi bilo treba ljudi nenehno ozaveščati in jih opozarjati na posledice. Z akcijo bi morali začeti že v osnovnih šolah, tako da bi bili otroci dovolj zgodaj seznanjeni z vsemi nevarnostmi, ki jih prinaša morebitna raba dopinga.

Marsikateri športnik niti ne ve, da lahko veliko doseže že z ustrezno prehrano. Kaj priporočate?

Res je, marsikateri športnik, zlasti rekreativni, se ne zna ustrezno prehranjevati. Veliko jih uživa beljakovine, hrenovke, hitro hrano in podobno. Številni zmotno mislijo, da morajo jesti veliko mesa in sladkorja ali da je dobro, če pred tekmo pojedo čokolado z visokim glikemičnim indeksom. Toda naše telo potrebuje samo 15 do 20 odstotkov beljakovin, dovajati mu je treba predvsem ogljikove hidrate.

Športnikom zato priporočamo od 65 do 70 odstotkov ogljikovih hidratov iz tako imenovanega sedmega glikemičnega indeksa. Sem sodijo testenine s paradižnikovo polivko in basmati riž. Priporočljive so tudi zelene banane, ki imajo glikemični indeks 17, medtem ko običajne, rumene z rjavimi pikicami, dosežejo indeks 75, kar pomeni, da imajo preveč sladkorja. Teniška igralka Serena Williams je prav zato na turnirju v Portorožu zahtevala zelene banane, nekateri vrhunski športniki, denimo Mitja Petkovšek, pa sploh ne jedo sladkarij.

Poleg ustrezne prehrane sta pomembna še ustrezna vadba in primerna količina gibanja. Medtem ko športnikom potek treninga določajo trenerji, rekreativci sami uravnavajo čas in intenzivnost vadbe. Na kaj morajo biti pozorni?

Pred začetkom resnega ukvarjanja s športom bi morali vsi opraviti preventivni pregled, po možnosti z obremenilnim testom. Pri vsakodnevni vadbi naj bo vodilo zmernost, pretiravanje je namreč lahko škodljivo. Telesna dejavnost resda krepi zdravje, toda pretiravanje je lahko celo usodno; med tenisači, denimo, je razmeroma veliko infarktov.

V okolici Ljubljane pogosto vidimo starejše kolesarje, ki v najhujši vročini na vso moč pritiskajo na pedala. Je to še zdravo?

Najverjetneje ne, vsi se moramo namreč držati določenih pravil in upoštevati telesne zmožnosti. Starejšim ljudem priporočamo nekoliko manjšo obremenitev, po 60. letu starosti do 40-odstotkov maksimalne zmogljivosti. Poznam veliko športnikov, ki so zboleli – šport je namreč tudi oblika stresa, vsak telesni in duševni napor se pokaže v obliki oksidativnega stresa, ki se lahko razvije celo v rakasto obolenje. Zato svetujemo rabo antioksidantov, kot sta vitamina A in C, in tudi magnezij.

Strokovnjaki športne medicine priporočate 45 do 60 minut zmernega gibanja na dan. Zakaj redna telesna dejavnost tako blagodejno vpliva na zdravje in počutje?

Redna telesna dejavnost sprošča stres, znižuje krvni tlak in vsebnost maščob v krvi, krepi dihalne sposobnosti, uravnava telesno težo in nasploh zmanjšuje obolevnost. Raziskave kažejo, da gibanje še posebno dobro vpliva na srčno-žilni sistem, prav srčno-žilne bolezni pa so pri nas, kot vemo, eden od glavnih vzrokov smrti.

Idealno bi bilo, če bi se vsak dan gibali približno slabo uro: lahko hitro hodimo ali počasi tečemo, enkrat do dvakrat na teden pa priporočamo fitnes oziroma telovadne vaje. Kombinacija obojega, torej aerobne vadbe in fitnesa, je namreč najbolj zdrava za srce. Nekdanji ameriški predsednik Clinton, ki je veliko tekel, tekel je denimo tudi med obiskom v Sloveniji, je doživel infarkt, ker teka ni kombiniral z vajami.

Gibanje nadvse blagodejno vpliva tudi na naš duh. Marsikateri ženski, ki zaradi blagih depresij pride k meni na akupunkturo, priporočam, naj se raje več giblje oziroma opravlja aerobne vaje. Tudi nekatere študije so potrdile, da je pri bulimiji nervozi fitnes učinkovitejši kot psihoterapija. Pri tem seveda nimam v mislih komercialnega fitnesa, marveč samostojen, raziskovalni fitnes, s katerim pridobivamo samozavest.

Še to. Moramo poleti zaradi visokih temperatur gibanje nekoliko omejiti ali ne?

Vsem, ne glede na letni čas, priporočam redno gibanje: od 5 do 6 kilometrov hitre hoje ali počasnega teka na dan, enkrat do dvakrat tedensko pa malce telovadbe. Seveda so poleti za to najprimernejše hladnejše urice in senčne površine. Še ključen napotek: nikakor ne smemo pozabiti na tekočino. Na dan je treba nadomestiti približno 2,5 litra, poleti pa priporočamo tudi do 4 litre na dan.

Darja Zgonc