NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zaživimo brez depresije   
    ponedeljek, 25. september 2017 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Sonce

    Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v novi reviji Karmaplus

    V okviru prireditev Novo mesto – zdravo mesto je svami Čitanand, eden prvih učencev Nj. Sv. Mahamandaleshwarja Paramhanse Swamija Maheshwaranande - Svamidžija, govoril na temo Joga in sodobni človek. Navedel je podatke Svetovne zdravstvene organizacije, da je prvo mesto med najpogostejšimi boleznimi zasedla depresija in da je najuspešnejše zdravilo proti njej vadba joge.

    Ugotovitev je za marsikoga presenetljiva. Dejstvo pa je, da se je v zadnjih stotih letih naše življenje tako spremenilo, da tega naša "biologija" preprosto ne dohaja več. Prav zato je edina rešitev za človeštvo vrnitev k svojemu izvoru.

    Depresija
    Zdravstvo ugotavlja, da je velika večina sodobnih bolezni na eni strani povezanih s stresom, po drugi pa z neprimerno prehrano in pomanjkanjem gibanja. Svoje doda še onesnaženo okolje in neprimerne življenjske navade ter različne zasvojenosti. Življenje v velikih mestih nas opominja, kako majhni in nebogljeni smo.

    V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja sem bila v glavnem mehiškem mestu Ciudad de Mexico, ki je takrat štelo po ocenah 19 milijonov ljudi (toliko kot vsa takratna Jugoslavija). V tistem človeškem mravljišču sem se počutila manjšo kot milni mehurček. Rekla sem si: "Če tukaj izginem, ne bo nihče vedel, da sem sploh kdaj živela."

    Človeško življenje je izgubilo svojo vrednost. Mirno dopuščamo, da umirajo milijoni otrok, ki bi jih lahko rešili že samo s primerno hrano. Multinacionalke obvladujejo trg in uničujejo domače ekonomije, zato da imajo same ogromne dobičke. Ljudje iz enega dela sveta si dovolijo, da gredo "delat red" na drugi konec sveta, da zaščitijo "svojo varnost in svoje interese".

    Vojne uničujejo in v njih se človeške žrtve šteje le za "kolateralno škodo". Ko je vse uničeno, pa spet bogatijo tisti, ki izvajajo obnovo, in tisti, ki jo kreditirajo, saj s krediti še naprej držijo v oblasti tiste, ki so jih premagali in morajo zdaj živeti po njihovem vzoru. Človeško stisko kažejo tudi samomori, ki so najštevilčnejši v tistih državah, kjer se ceni samo uspeh, pa naj bo kakršen koli.

    Ne moremo si več zatiskati oči pred svojo neznatnostjo in negotovostjo, pa naj gre za naravne pojave ali za ekonomsko ali politično situacijo. Čedalje več je govora o mobingu na delovnih mestih in o raznovrstnih zlorabah v družinah, javnih ustanovah ali v verskih in drugačnih institucijah in združbah. Lahko rečemo, da se zdaj o tem več govori in piše, ker smo postali za to bolj občutljivi, vendar je to le del resnice. Drugi del je, da so ljudje prej živeli bolj naravno, bližje naravi in samim sebi. Ne glede na to, na kako visokem položaju smo, smo še vedno samo delček kolesja, ki grozi, da nas bo izželo in zdrobilo, na koncu pa nas še zavrglo kot nekoristen odpadek.

    Vsa ta spoznanja nas vodijo v depresijo ter agresivnost do sebe in do drugih. Želimo si samo otresti se tega grozečega pritiska, pa naj stane, kar hoče. Če se umaknemo, zapademo v depresijo, če še imamo nekaj moči za borbo, ogrožamo vse okrog sebe. Prej ali slej pa nam zmanjka energije za borbo vseh proti vsem in obupamo. Vse to pa zmanjšuje našo odpornost in nas peha v bolezen - fizično ali psihično.

    Pomen sodelovanja in skrbi za druge
    Pred kratkim sem ponovno prebrala knjigo Daniela Golmana Socialna inteligenca. V njej govori na poljuden način o najnovejših raziskavah o odnosih med ljudmi in o njihovi biološki osnovi. Opisuje dve poti našega odzivanja na okolje, ki ju imenuje "spodnja" in "zgornja" pot. Ločita se namreč po tem, kateri deli možganov so v njej vpleteni. Spodnja pot je refleksna in hitrejša od zavesti.

    Ta pot nas je nekoč reševala v kritičnih situacijah in na podlagi izkušenj, ki smo si jih nabrali, ocenjuje ali je določena situacija ogrožajoča ali ne. Če se čutimo ogroženi, napademo ali zbežimo. Ta čudoviti mehanizem, ki nam je omogočil preživetje v bolj prvobitnih razmerah, pa lahko zaradi pritiskov in zlorab postane preobčutljiv in prepoznava sovražnike tam, kjer jih ni. To se dogaja osebam, ki so pretrpele zlorabe v otroštvu, različne vrste preganjanj, mučenj ali vojne.

    Zgornja pot pa je povezana z višjimi deli možganov, je bolj zavestna, in če jo izurimo, lahko uravnava delovanje spodnje poti. Z njo lahko premagamo tremo in nastopimo kljub strahu, da ne bomo sprejeti, ali obvladujemo druge okoliščine, ki so nam na prvi pogled strašljive ali travmatične. Ta pot je zavestna in z njo lahko ponovno ovrednotimo, kar se nam dogaja ter izbiramo odziv, s katerim je naše ravnanje bolj družbeno sprejemljivo.

    Ljudje se med seboj sporazumevamo in uglašujemo svoja razpoloženja predvsem na mnogo subtilnejših ravneh, kot pa je govor. Prav zato lahko prepoznamo, kdaj so besede našega sogovornika resnica ali le sprenevedanje oziroma neresnica. Otrok se namreč lahko sporazumeva z materjo že takoj po rojstvu, na njena razpoloženja pa se odziva celo še pred njim. Vse, kar vpliva nanjo, se tako ali drugače odrazi tudi na otroku. Povezana sta z utripom srca, krvnim tlakom in hormoni, ki jih kri nosi po telesu. Otrok zaznava zvoke in druge vibracije, čeprav jih materino telo ublaži. In vse to oblikuje njegove možgane.

    "Zgornji" deli možganov so pri človeku dobro razviti in sodelujejo pri našem družbenem življenju. Človeška vrsta je tako uspešna prav zato, ker ji ti deli možganov omogočajo povezovanje in sodelovanje. Če nekaj delamo v skupini, je pomembno, da se vsak član skupine zaveda, kaj se dogaja v drugih članih, in vsaj do neke mere predvidi njihove odzive in se jim prilagodi. Skupina pa ne more obstati, ne da bi skrbela za vsakega posameznega člana.

    Če družina ne skrbi za svoje otroke, prej ali slej izumre, ker ni več potomcev, ki bi jo nadaljevali. Tako nas narava sama sili k skrbi in sodelovanju. Tudi če so vloge spolov razdeljene, tako da je mati bolj hraniteljica in oče bolj branitelj, sta za uspešno vzrejo potomcev do starosti, ko so sposobni skrbeti sami zase in ustvariti nadaljevanje družine, potrebna oba. Delno lahko pomanjkljivosti enega ali drugega nadomesti širša družina. Tako se ohranja varnost in vzajemna pomoč v kriznih časih.

    V današnjih spremenjenih razmerah, ko je izven doma aktiven vse večji del populacije ter se zaradi načina življenja in pomanjkanja fizičnega in čustvenega sodelovanja družinskih članov trgajo tradicionalne družinske vezi, je naša varnost še bolj ogrožena in tega se tudi vse bolj zavedamo. Sosedje se vse manj poznajo. Če denimo kdo kliče na pomoč, se zanj ne zmenijo ali pa nočejo pomagati iz strahu, da bi se vpletli v kaj neprijetnega. Tako v Združenih državah ne svetujejo več, naj napadeni vpijejo "Na pomoč!", ker se na to verjetno nihče ne bo odzval, ampak "Požar!", na kar se bodo ljudje odzvali že zaradi skrbi za lastno varnost.

    Lahko se spremenimo
    Včasih je veljalo, da se živčne celice v možganih po rojstvu ne delijo več, zdaj pa vedo, da možganske celice nastajajo vse življenje, čeprav morda v starosti nekoliko počasneje kot v mladosti. Prav tako se sčasoma "izbrišejo" povezave med živčnimi celicami, ki niso uporabljane, in stalno nastajajo nove, ki se z uporabo utrdijo.

    To pa je biološka osnova za to, da lahko spremenimo svoj način mišljenja, čustvovanja in delovanja. Če s človekom, ki je preplašen, agresiven ali depresiven slabo ravnamo, samo utrjujemo njegove živčne poti in ga le še bolj utrjujemo v prepričanju, da je ogrožen in da se na nikogar ne more zanesti. Zato so pozitivne izkušnje, še posebno v otroštvu, v mladosti in na začetku odrasle dobe tako zelo pomembne.

    Vendar pa tudi če nismo imeli sreče v svojem dosedanjem okolju, prav zaradi stalnega obnavljanja možganov ni vse izgubljeno. Če se zavedamo svojih pretiranih reakcij, jih lahko s pomočjo svojih "zgornjih" možganov sčasoma ublažimo, v najboljšem primeru pa celo povsem odstranimo. Joga nam pri tem lahko pomaga na več načinov.

    Fizične vaje – asane - zmanjšujejo stres, nas fizično okrepijo in "pokurijo" stresne hormone. Z dinamičnimi vajami se razgibamo, dobro prekrvavimo vse telo in pospešimo delovanje notranjih organov. Vztrajanje v položajih nam pomaga ozaveščati, kaj se dogaja v našem telesu, in krepi mišice ter deluje bolj usmerjeno na posamezne organe in energetska središča – čakre.

    Že sama fizična aktivnost in dokaz, kaj vse zmoremo, samo če se malo potrudimo, nam dviga samozavest in izboljša razpoloženje, da o učinkih na našo storilnost niti ne govorim. Med sproščanjem se delovanje telesa umiri in vzpostavlja se ravnovesje med delovanjem simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema. Ko smo sproščeni, bolj deluje slednji, ki je zadolžen za obnavljanje telesa in izločanje strupov.

    Dihalne vaje – pranajama – dobro prevetrijo pljuča, kar prav tako pripomore k izločanju strupov, hkrati pa uravnovešajo delovanje leve in desne možganske polovice. Znanstveno je dokazano, da za reševanje istih nalog ženske večinoma uporabljajo druge dele možganov kot moški. Moški so bolj nagnjeni k tekmovanju, ženske bolj k sodelovanju. Kdor zna uravnovesiti delovanje obeh možganskih polovic, lahko pobere najboljše od obeh spolov.

    Vdih in izdih imata tudi psihološki, ne le fiziološki pomen. Z vdihom sprejemamo in z izdihom dajemo. Razmerje med dolžino vdiha, zadrževanja diha in izdiha govori o našem odnosu do sebe in do okolice, z uravnavanjem dihanja lahko posredno vplivamo tudi na to. Čeprav je zaradi bolezni ali drugih okoliščin naša sposobnost fizične vadbe okrnjena, lahko z zavestnim dihanjem še vedno storimo zase marsikaj koristnega.

    Bande so vaje, s katerimi začasno ustavimo pretok energije in le-ta potem, ko se spet sprosti, kot val "očisti" energetske poti. Mudre so položaji posameznih delov telesa, ki imajo velik psihični in energetski vpliv. Krije so tehnike prečiščevanja. Med njimi so hatha joga krije, ki čistijo telo, imajo pa tudi močno psihično delovanje.

    "Kraljica" joge pa je meditacija. Z njo se naučimo sprostiti in umiriti misli, čustva in občutke. V meditaciji spoznavamo resnico o samih sebi in svetu. V jogijskem pojmovanju je resnica samo tisto, kar je večno in nespremenljivo, vse drugo, kar je prehodno, pa je iluzija – maja. Meditacija nam pomaga, da se vidimo neobremenjeno in objektivno ter nam skupaj z drugimi jogijskimi tehnikami pomaga, da opustimo svoje slabosti in okrepimo svoje prednosti.

    S takim zavedanjem in pozitivnim odnosom se prenehamo obremenjevati zaradi stvari, ki nas zdaj motijo pri sebi in pri drugih. To bistveno zmanjša stres in nas osvobaja strahov in jeze. Svoje "zgornje" možgane naučimo, da upravljajo s "spodnjimi". Ko tako uravnotežimo delovanje živčevja in z njim povezanih hormonov, ki so odgovorni za naše dobro ali slabo počutje, se bistveno izboljša kakovost našega življenja.

    Spet se znamo veseliti drobnih vsakdanjih radosti, kot so prijazen nasmeh, lep razgled, pesem, ki nam je všeč, okus dobro pripravljene hrane, nežen dotik ljubljene osebe ali uspeh ob dobro opravljeni nalogi.
    Imam prijateljico, gospo v zrelih letih, ki pravi, da kadar jo kaj boli, vadi jogo. To ne pomeni, da ne gre k zdravniku in ne jemlje zdravil, kadar je to potrebno. Gre za to, da ne čaka samo, kaj bodo drugi naredili zanjo, ampak da jemlje življenje v svoje roke in naredi, kar sama lahko.

    Življenjska radost
    V današnjem depresivnem svetu se mnogi ne znajo(mo) več resnično in od srca veseliti. Še več! Tiste, ki se veselijo, gledajo(mo) postrani, kot da bi bilo z njimi kaj narobe. Svoj pesimizem in depresijo zavijajo(mo) v "realizem" in tiste, ki na to ne pristanejo, razglasijo(mo) za neresne in nezrele. Če vemo, da se bomo vedno srečevali s problemi, dokler bomo živi, je edino pametno, da se s tem ne obremenjujemo že vnaprej, ampak jih rešujemo sproti, ko se pojavijo.

    Tako si prihranimo energijo za čas, ko jo bomo zares potrebovali, namesto da bi jo tratili za brezplodne skrbi o stvareh, ki se morda nikoli ne bodo zgodile. Pametno načrtovanje in preprečevanje problemov, kjer jih lahko predvidimo, je modro in nima nič opraviti s črnogledostjo. Nasprotno! To pomeni aktiven odnos do življenja in upravljanje z njim, kot najbolje vemo in znamo. Ko smo storili vse, kar je v naši moči, pa prepustimo odločitev o izidu Vesoljnim zakonom, ki so neskončno modrejši od nas in upoštevajo največje dobro vsega sveta, ne le naše male osebne koristi.

    Če razumem, da Vesoljni zakoni delajo v največje dobro vsega sveta, in če sem jaz del tega sveta, to pomeni, da delajo tudi v moje največje dobro, saj nisem izven njega. Morda mi trenutna situacija ni všeč in si želim, da bi bilo drugače, toda večkrat se je že izkazalo, da bi bilo tisto, kar sem si jaz želela, na dolgi rok prej katastrofa kot kaj drugega in da sem lahko samo hvaležna, da se to ni zgodilo.

    Morda je nekomu, ki tega ni izkusil, težko verjeti, da se ne splača vnaprej obremenjevati. Dokler sem to počela, sem bila utrujena že od misli, kaj vse moram narediti, še preden sem se sploh lotila dela. Odkar bolj zaupam Življenju in se manj obremenjujem s problemi, se mi stvari kar nekako same postavljajo na svoje mesto.

    Če nečesa ne zmorem storiti takrat, kot bi po mojem prejšnjem gledanju morala, se največkrat izkaže, da stvar ali ni tako nujna, kot je kazalo sprva in se rok za izvedbo podaljša, ali se pokaže rešitev, ki je prej nisem poznala, ter je zato potrebnega manj časa, kot sem predvidevala. Včasih to lahko stori nekdo drug, morda pa se celo izkaže, da tega sploh ni treba storiti, ker so se stvari medtem spremenile.

    Čim manj se obremenjujem, tem bolj gladko se stvari odvijajo. Tako zdaj ni več moja glavna naloga, da se na vrat na nos zaženem v delo, kot sem se včasih, ampak da tudi v kritičnih situacijah ohranim mirnost in ravnovesje. Če tega ne bi sama doživela, ne bi verjela!

    Primer je že tale članek! V zadnjem mesecu se mi je dogajalo toliko stvari, da ga nisem uspela napisati v običajnem roku, to je do petka. Včasih bi bila zaradi tega v stresu. Zdaj pa sem si rekla, da sem naredila, kar sem mogla, in da se bo že našla kakšna rešitev. Potem je kot po čudežu prišlo iz uredništva vprašanje, ali bom članek lahko oddala do ponedeljka.

    Prej bi verjetno v soboto slabe volje brez ideje sedela za računalnikom in si mislila, kaj neki sem zagrešila, da sem morala izpustiti zanimivo predavanje v Novem mestu, ki sem se ga tako veselila. Zdaj pa sem s prijateljicami šla na predavanje in tam dobila navdih za članek ter ga še pravočasno napisala. In takih primerov bi vam lahko naštela še veliko!

    Ni se vredno "žreti" zaradi stvari, ki jih ne moremo spremeniti! Rajši se veselimo vsega, kar nam Življenje prinaša. Verjemite, splača se!

    Dr. Vojka Bole-Hribovšek

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Karmaplus
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Zdravje, gibanje in bivanje

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Zaživimo brez depresije | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,58 seconds