Vsako leto četrtega oktobra obeležujemo svetovni dan varstva živali, ki so ga leta 1931 določili na kongresu ekologov. Ta datum so izbrali, ker na ta dan goduje sveti Frančišek Asiški, ki je zagovarjal odgovoren in ljubeč odnos človeka do okolja in živali.

V času ko je živel sv. Frančišek, so ovce žrtvovali, misleč, da s tem častijo spomin na križanje Jezusa . Vsakič, ko je sv. Frančišek opazil, da se pripravlja takšen obred, je rešil jagnje in skušal poučiti ljudi, da ubijanje nedolžnih živali ne vodi k Bogu, piše v knjigi Mir vsem ljudem, avtorice Judy Carman.

Svetovni dan varstva živali je torej povezan s Frančiškom Asiškim, keterega je cerkev kasneje razglasila za svetnika. In kako cerkev praznuje ta dan? Se podobno kot Frančišek bori za življenje sleherne živali in jih osvobaja, ter živi in uči tako živeti? Žal doslej še nismo zasledili, da bi katoliška cerkev dala glas za živali in tako živela po vzoru Frančiškega.

Namesto tega lahko v njenem nauku preberemo, da živali nimajo duše in jih lahko izkoriščamo v različne namene: za hrano, obleko, lov, razvedrilo, znanstvene poskuse in podobno. Želeli mi to slišati ali ne, tako postaja vedno bolj jasno, da je cerkveno zaničevanje živali glavni razlog za vsakoletni pokol skoraj 50 milijard živali in kruto ravnanje z njimi.

Najbolj boleče pa je dejstvo, da je država prevzela ta slab in zavajajoč odnos do živali, kot pravilen in primeren za šole in vse ostalo. Res žalosno, toda prav zaradi tega je dobro, da se trudimo razumeti mnoge, ki so prepričani, da brez ubijanje živali pač ne bi šlo. Ne moremo pa in ne smemo razumeti odgovornih v cerkvi in državi, ki razpolagajo z mnogimi informacijami in jih ne dajo v javnost.

Sedanja vlada je imela celo predvolilni slogan, ki se je glasil: Odgovorni za spremembe. Toda v tem letu ni opaziti nobenih sprememb v odnosu do živali in njihovih pravic, kar zagotovo meče slabo luč in se upravičeno zastavlja vprašanje zakaj ne?  

Za konec še odlomek iz že omenjene knjige: „Ljudje se še vedno spominjamo dveh svetovnih vojn 20. stoletja, z živalmi – proti njihovim neoboroženim rodovom – pa že stoletja bijemo eno samo dolgo, neskončno svetovno vojno. Če bi obstajal spomenik, na katerem bi bila zaznamovana vsaka žival, ki je bila ubita le v vojni preteklega stoletja, nam ne bi bilo treba hoditi daleč, če bi želeli prinesti rože ali se pokloniti njihovemu spominu, saj bi tak spomenik v več vrstah segal od ene ameriške obale do druge.“

Stanko Valpatič, predsednik
www.osvoboditev-zivali.org
info@osvoboditev-zivali.org