Piše: Manca Pirc Orešković v novi Vivi www.viva.si

Romantični mit o neustrašnih bojevnicah Amazonkah je živ še dandanes. Čeprav številni zgodovinarji menijo, da so bile že od nekdaj le mit, je vseeno tudi veliko takšnih, ki verjamejo v nasprotno, kar potrjujejo tudi številni zgodovinski zapisi.

Beseda amazonka je dandanes sinonim za samostojno in pogumno žensko, ki moških ne dojema kot zaščitnikov, ampak zna vzeti stvari v svoje roke ter jih oblikovati in usmeriti tako, da je njena dobrobit kar največja. Amazonke/amazonke dandanes obravnavamo kot družbeni pojav: kot zgodovinsko dejstvo in tudi kot mit, ki očitno v enaki meri buri žensko in moško domišljijo.

To je morda zadosten dokaz, da v ženski naravi obstajata primarna želja po skupnem delovanju z drugimi ženskami ter jasna želja po delovanju, s katerim bi dosegle želeni cilj. Obenem je to nemara eden od tehtnih dokazov, da medsebojno "grizenje" ni v ženski naravi, kot pravi pogost predsodek, pač pa prav nasprotno – sodelovanje.

Odstranile dojko?
Poimenovanje izhaja iz starogrščine: a pomeni ne ali brez, mazos pa dojko ali osebo brez dojke. Herodot zapisal, da ime Amazonk izhaja iz skitske besede, ki pomeni "ubijalke moških". Po eni od razlag so Amazonke svojim hčeram v zgodnjem otroštvu odstranile desno dojko, da jih v odrasli dobi ne bi motila pri streljanju z lokom. Po mnenju drugih je ta zgodba pretirana, čeprav so se Amazonke, sodeč po zapisih, oblačile kakor moški.

Uporabljale so loke in puščice, kopja, meče in šila, medtem ko so si telo zavarovale s ščitniki, glavo pa z bojnimi čeladami. Lase so si povezovale v rep ali figo. Menda so odlično jezdile ter bile izredno spretne v ravnanju z orožjem. Zanje sta bili značilni junaštvo in napadalnost, a tudi okrutnost, kar je bilo tedaj razumljivo, saj so si morale zagotoviti obstoj. Toda zapisi pravijo, da so kljub grobosti ohranile žensko naravo, šarm in lepoto.

Samostojne in samozavestne
Amazonke so bile prve znane ustanoviteljice ženskega družbenega reda. Oživele so kult samostojnih ter samozavestnih žensk, ki znajo skrbeti zase in za svoje hčere. Moških niso pustile v svojo bližino, razen za potrebe ustvarjanja potomstva. Novorojenčke moškega spola so odnesle očetom, navadno pripadnikom okoliških plemen, če pa so zanosile med naključnimi srečanji, so, kot trdijo nekateri, moške novorojenčke ubile, saj zanje v njihovih skupnostih ni bilo prostora.

V njihovi družbeni ureditvi je bila na vrhu kraljica z močno vojsko, obstajala pa so celo nekakšna ministrstva in sodišča, ki so jih vodile načelnice. Oblast je prehajala z matere na hčer, če pa kraljica ni imela naslednice, ker morda ni hotela občevati z moškimi, so Amazonke izbrale najmočnejšo, najsposobnejšo in najlepšo žensko iz svojih vrst. Amazonke so se ukvarjale z lovom in poljedelstvom, obdelovale so živalske kože, na grških tleh so pridobivale zlato in bisere, vse to pa so prodajale sosednim ljudstvom. Z Grki so bile v pogostih vojnih konfliktih.

Spolno življenje Amazonk …
… je bilo zelo omejeno. Vsako pomlad in poletje so jih obiskali moški iz sosednih plemen ter ostali pri njih po dva ali tri mesece, toliko, da so ženske, ki so si želele potomstva, zanosile. Svoje devištvo so skrbno varovale, dokler so bile še dejavne bojevnice ali dokler niso v bitki ubile vsaj enega moškega.

Enak pogoj je veljal, če se je kaka Amazonka vendarle odločila za poroko z moškim. Kljub tako okrutnim običajem, ki so v tistem času in v podobnih oblikah najbrž vladali tudi pri drugih ljudstvih, so Amazonke ostale v zgodovinskem spominu predvsem po trdnem matriarhatu, ki so ga varovale vse do dokončnega izginotja.

Trpljenje ima sto obrazov
Zdaj ko smo deležni vseh pridobitev civilizacije, je združevanje in sodelovanje žensk seveda veliko bolj sofisticirano. Čeprav se zdi, da je človeštvo izredno napredovalo, je res tudi to, da je na osebni, intimni ravni posameznic še veliko problematičnih, a tudi tragičnih okoliščin. Sliši se pretirano, toda trpljenje ima sto obrazov – in kdo si upa trditi, da je eno manjše od drugega.

Tovarištvo?
K sreči dandanes zakoni nadomeščajo sulice, sablje in palice, čeprav je še vedno veliko ljudi, ki izgubljajo zaupanje v resnico in pravico. Obenem vse več žensk ve, kako nujno je obuditi, vzgojiti in negovati osnoven odnos, ki se imenuje tovarištvo. Ker ta nekoliko diši še po polpretekli zgodovini, zanj ne slišimo prav pogosto, vendar zagotovo pomeni prav to, kar dandanes vsi, ženske in tudi moški, najbolj potrebujemo: sodelovanje, vzajemno spoštovanje ob hkratni odsotnosti vsakršne tekmovalnosti.

Moški v tropu
Za vedenje moških je značilno, da se v svojem "tropu" počutijo zaščitene in varne, medtem ko imamo o ženskah vtis, da ta osebni občutek zadostnosti in varnosti dosežejo le, če jim uspe nekako poraziti druge ženske oziroma tekmice. Tisti, ki resnično razumejo medčloveške odnose in odnose med spoloma, odločno zanikajo stereotip o ljubosumnosti, zavisti, zlobi in podobnih lastnostih, ki jih pogosto pripisujejo ženskam.

Toda ne gre za to, marveč za dejstvo, da vsej emancipaciji navkljub še vedno živimo v moškem svetu in moškem sistemu, ki deluje tako, da ženske na neki notranji ravni še vedno verjamejo, da so manj sposobne, šibkejše in potemtakem manjvredne. Vzajemna napadalnost torej izvira iz podrejenega odnosa do večvrednih moških in prepričanja, da se je treba na vse načine boriti za njihovo naklonjenost.

Spremeniti pravila!
Če se nam takšna razlaga upira, je to morda dober znak, ki govori, da nikakor ne pristajamo na tovrstne predsodke, nemara pa je tudi kazalnik, da se ne zavedamo lastnih omejitev, saj so vtkane v miselnost in vedenje tisočih generacij žensk. Se zdi pretirano? Oglejmo si povsem preprost, že kar banalen primer. Vsak dan smo v medijih priča neverjetni količini navodil, kako naj se spremenimo, da bomo učinkovitejše, vitkejše, privlačnejše, sprejemljivejše in posledično srečnejše.

Če vzamete v roke kako moško revijo, o čem takem ni duha ne sluha! Edina resnično potrebna in nadvse dobrodošla sprememba bi torej bila, če bi ženske v vsakem trenutku, ne glede na okoliščine, sebe in druge ženske doživljale kot dobre in celovite osebe. Nemara pa se nam le posreči, da prikličemo duha Amazonk in dojamemo, da je treba spremeniti pravila – in ne sebe!

Manca Pirc Orešković

V severnoindijski državi Utar Pradeš so se ženske iz najnižjih plasti indijske družbe odločile za nadvse neobičajen korak. Oborožile so se s tradicionalnim indijskim orožjem – palicami lahti – in se združile v skupino Gulabi Gang, v okviru katere so prisegle, da bodo izkoreninile policijsko korupcijo ter privedle pred roko pravico seksualne in druge nasilneže. Članice skupine se s palicami spravijo nad nasilneže, a tudi nad policiste, ki se ne odzivajo na tovrstne prijave.

Čeprav zveni naivno, so "rožnate bojevnice" – nosijo namreč rožnate sarije, ker je rožnata barva življenja – že marsikateremu nasilnežu nagnale strah v kosti, uspelo pa jim je tudi razkriti nekatere druge kriminalne prestopke. O sebi pravijo, da niso banda v običajnem pomenu besede, marveč skupina za pravico.

Dvajset odstotkov tamkajšnjega prebivalstva  pripada najnižjim kastam, katerih pripadniki doživljajo kruto diskriminacijo. Zaradi še posebno slabega položaja so se ženske, združene v številčno skupino, odločile prisiliti druge k vsaj osnovnemu spoštovanju. Večina članic skupine živi v kolibah iz blata, brez vode in elektrike, povrhu imajo veliko slabih izkušenj z ljudmi iz višjih kast.

Voditeljica Sampat Pal Devi, sedeminštiridesetletna mati petih otrok, pojasnjuje, da moški pogosto menijo, da zanje zakoni ne veljajo, toda ženske so v skupini dovolj močne, da jih prisilijo k spremembi mišljenja in pozneje tudi vedenja, kar je razmeroma presenetljivo, vendar v teh izrazito surovih okoliščinah očitno učinkovito.

Skupina Gulabi Gang je rešila številne ženske pred nasiljem, dekleta pa pošilja na šolanje. Splošno znano je, da rožnate bojevnice poskrbijo tudi za to, da do vseh družin in posameznikov pride hrana, ki jo pošiljajo vladne ustanove, kar pri ljudeh vzbuja spoštovanje.