Človek je vedno znal prisluhniti najlepšim in najbolj umetelnim pripovedkam o prihodu bogov na Zemljo, o mogočnih kraljih, poslancih, modrecih in predvsem o človeški usodi. Ljudske misli so večna sporočila prelile v epe, sage, evangelije, pesmi, legende, pripovedke in pravljice.

Gre za sporočila o visokem poreklu človeka, o njegovi ujetosti v čas in iskanju vrnitve; ne govorijo le o tako imenovanem padcu, temveč tudi o tem, kako so nekateri ljudje 'gluhi' in še vedno ne slišijo klica, ki jih vabi k vrnitvi v večnost. Poročajo o ujetosti človeka v snovno telo, o smrtonosni bolezni, ki razjeda človekovo dušo, pa tudi o vzpodbudah, pomoči in možnostih vrnitve, ki so človeštvu na voljo v vselej drugačni, času prilagojeni preobleki. A kdo danes to sploh še opazi?

Ena takih preoblek je Gral. O Gralu obstajajo vznemirljive legende in miti z globokim pomenom in pogostoma romantičnim nadihom, ki sicer zastira njihov pravi pomen in simboliko, a se vseeno dotaknejo človekove duše. Pogosta tema legend o Gralu so pustolovščine, iskanje popolnosti v času in kraju. Znanost sledi izvorom legend v daljnjo preteklost in tam se izgubijo v meglicah časa. Vendar Gral ni vezan na čas, Gral je vedno aktualen.

Podoben je oceanu večne polnosti; z oseko se navidezno umakne, s plimo pa svojo vodo z vso močjo pljuskne na obalo. Je kot dih, je možnost za ozaveščanje. Legende o Gralu simbolizirajo vzvišeno resničnost, ki jo mora iskalec uresničiti v sebi. Junaki iz legend niso igralci iz zunanjega sveta, ampak lastnosti, ki jih mora iskalec spoznati v sebi in jih spregledati.

Od kod prihaja in kaj je Gral? Na to vprašanje bo poskušalo odgovoriti tudi naše predavanje, na katerega vas vabimo po priloženem razporedu. Gral je nesnoven, ponazarja duhovno razsežnost, ki svojo svetlobo razliva v človeška srca in nagovarja njih duše. Iskalec notranje spozna, da mora obstajati neka druga, duhovna resničnost, in ne njegova. Da je tako, potrjujejo mnogotera in nedoločena iskanja tudi (in predvsem) v našem času, kajti človek mora odkriti, da Grala ni v snovi, da ga ni mogoče najti v skritem gradu globoko v gozdu, temveč le v lastnem bitju.

Tedaj se v njem rodi zavestno iskanje, iskanje nečesa, kar mu je od vsega začetka bliže kakor roke in noge, in ga sooči z lastno nevednostjo, nemirom in nepopolnostjo. Ko potem stopi v areno in se bije, dokler ne omaga, izkuša tudi lakoto po resnici, hrepenenje po čistosti, po odrešitvi. Tako je bilo z vitezi in tako je s sodobnim človekom: z njegovim mišljenjem in občutenjem, s kakšnostjo njegove naravi.

Vodnarjev evangelij pravi, da tvorijo področje Duha hitrejša etrska nihanja kot področje duše. V počasnejšem ritmu dušnega področja se razodevata bistvo življenja in vseobsegajoča ljubezen, na meji tega področja pa začno etri nihati še počasneje in bistvo postane oblačilo: človek se odene v meso. Po eni strani je manas, mikrokozmos, človek-Bog, monada, Adam, Adam-Kadmon, duhovno-dušni človek, človek-Jezus; po drugi pa Janez, oblačilo, padli, naravnorojeni človek, človek-žival, meso, tak, kakršnega poznamo. Bistvo je postalo oblačilo, človek se je odel v meso.

Na koga mislimo, ko govorimo o človeku? Kdo smo, ki trdimo, da smo ljudje? Rodili smo se v tej naravi in iz nje, imamo telo iz mesa in naša pot je pot mesa. Smo meso, snov, ki jo oživlja duša. V vsaki naši celici živi zavest, vse celice skupaj sestavljajo celotno zavest. Vsa bitja na Zemlji so zgrajena iz sestavljene materije in se po določenem času vrnejo k svojemu izvoru. Duša se vrne v eterično telo in se nato porazgubi v velikem svetovnem eteričnem polju. Tudi Zemlja, Sonce in ozvezdja.

Zato reče Jakob Boehme vidnemu vesolju hiša smrti. »Prah si in v prah se povrneš.« Znanost ocenjuje velikost vesolja na nekaj sto milijard galaksij, Sončni sistem, v katerem živi človeštvo, je le neznaten delček ene od galaksij. Evangelij Pistis Sophia opisuje snovno stvarstvo kot področje dvanajstih eonov, skozi katere potuje duša, pojoč pesmi kesanja, področje, ki ga lahko primerjamo z najglobljo temo. Z gledišča trinajstega eona je podobno prahu.

Morda pa je v mesu kaj več? Je v njem skrit PRAVI ČLOVEK? Če je, kakšne narave je? Za snovnega človeka sta njegovo življenje in snov, v kateri živi, edina resničnost. Tudi telo, s katerim je povezan. Skozenj doživlja sebe in bolečino minljivosti, ki je zakonitost snovi. To seveda ne more biti pravi človek, manas! V sedmem spisu Hermetičnih spisov (Corpus Hermeticum) sprašuje Tat Hermesa Trismegista: »Zakaj, o Oče, ni Bog dodelil Duha vsem ljudem?«

Hermes odgovarja: »Bog je dušam obljubil združitev z Duhom kot nagrado za tekmovanje. V prostor je poslal velik vrč, napolnjen z močmi Duha, in svojemu poslaniku naročil, naj človeškim srcem oznani: 'Potopite se v ta vrč, duše, ve, ki zmorete, ve, ki verjamete in zaupate, da boste vstale v NJEM, ki je mešalni vrč poslal v prostor, ve, ki veste, za kateri cilj ste bile ustvarjene.'«

Gral, kelih, mešalna posoda, kamen in podobno so simboli za neko drugo resničnost, za upočasnjeno nihanje neke vzvišene duhovnosti, neke druge kakšnosti v času, tiste, ki po Hermesu spodbudi dušo, da se potopi v očiščujoče sile Duha. Na ta način ohranja duša stik z gnozo, živim spoznanjem Boga, ki se dviga nad vse človeške omejitve in vodi k ponovnemu rojstvu.

Seveda ne gre za nadnaravni biološki razvoj, temveč za proces v čistem, prvobitnem eteričnem telesu. Hermetični spisi pravijo, da se načeloma lahko vse duše povežejo z Duhom, seveda pa se z Duhom zmore povezati le očiščena, ponovnorojena duša, tista, ki ni obtičala v omejenem razumu, ampak je v sebi premagala trorazsežnostni svet. Gral se dviga nad trorazsežnost in vendar je resničnost, za ponovnorojeno dušo edina resničnost. Za snovnega, biološkega človeka Zemlje, ki je usmerjen v snov, pa je Gral le lepa zgodba, sen, fata morgana, iluzija.

Duša predstavlja povezavo med duhovnim in eterično-snovnim svetom, česar znanost sicer ne more dokazati, ni pa zato nič manj res. Mnoga likovna in glasbena dela govorijo o drugačni razsežnosti življenja. V Wagnerjevi operi trka Parsifal na vrata Gralovega gradu, proseč: »Vsemogočni Oče, poglej me, prisluhni mi, rotim te v prahu! Ne dopusti, da bi šla moč, ki mi jo je poklonil tvoj čudež, v nič!« Toda večina ljudi dojema le snovno resničnost, ki temelji na tako imenovanih trdnih dokazih. Kakšna pa je ta resničnost, ki ni nikoli enaka – niti za en sam delček sekunde ne, saj je vedno v gibanju?

Tovrstna vprašanja od nekdaj spremljajo človeštvo; vedno je iskalo vzroke, smisel in soodvisnost stvarstva, izvor življenja. V različnih kulturnih obdobjih so mu odgovore dajale religija, znanost in/ali umetnost. Danes ima glavno besedo znanost, ki išče rešitev uganke v velikem in malem, v vesolju in atomu. Še vedno pa je predmet njenega raziskovanja samo snov. Ruski kemik in prostozidar Dimitrij Ivanovič Mendelejev (1834–1907) je leta 1869 postavil periodni sistem elementov, ki jih je po atomski masi razporedil v sedmerno koordinatno mrežo.

To je bila analitična podoba snovnega razodevanja z vodikom kot prvim, vodilnim elementom. Sodobna kemija poroča o 118-ih elementih, vendar elementov, ki sledijo 95-emu, ni možno najti v naravi v čistem stanju. Izdelajo jih lahko le umetno, so zelo kratkotrajni in se obnašajo nepredvidljivo. Izhodišče znanosti temelji na dokazljivosti pojavov in ponovljivosti eksperimentov, vendar je spričo novih odkritij, izračunov in pogledov postalo sčasoma vprašljivo. Morfogenetskih polj, denimo, ki bi jih ezoteriki opisali kot neskončno diferencirane astralne svetove, sodobna znanost ne more dokazati z inštrumenti, a jih kljub temu ima za popolna dejstva.

Odnos med prostorom časom že od leta 1900 dalje vročično raziskuje predvsem jedrska znanost. Lahko si predstavljamo, da bi bil Bog prostor. Hermes pravi Asklepiju v šestem spisu Hermetičnih spisov: »Če univerzalni prostor zremo v mislih, si ga ne zamišljamo kot prostor, temveč kot Boga; in če se v naših mislih pojavi prostor kot Bog, ne gre za prostor v običajnem pomenu besede, temveč za dejavno silo Boga, ki vse obdaja.« Znanost je postavila in preizkusila številne matematične modele in formule, da bi raziskala odnos med prostorom in časom, vendar brez uspeha.

Že v Platonovih in Pitagorovih časih so Grki veliko vedeli o najmanjši enoti. Imenovali so jo atomos, 'nedeljiv', 'nedotakljiv'. Odtlej se je znanje o atomu izjemno poglobilo. Atom je verjetno najmanjši znani univerzum, vesolje v vesolju. Ne gre za znanstveno fantastiko, temveč za resničnost. Einstein je vpeljal teorijo četrte, časovne razsežnosti, ki ji Skrivni nauk H. P. Blavatsky pravi izvor inspiracij. Danes se znanost ukvarja s teorijami o gibanju valov v string modelih. Nadalje razmišlja, da je pravzaprav vse elektrika, energija, nihanje, valovanje.

Toda mar ni že Einstein odkril, da je materija zgoščena energija, da se torej nenehno nastajajoča nosilna nihanja, valovanja večnosti, odenejo v meso?! Alkimisti so poznali štiri elemente (stanja snovi) – ogenj, zrak, vodo in zemljo – in tako nakazali štiri človekova telesa: mentalno, astralno, življenjsko in snovno. V svojih retortah so želeli nižja valovanja četvernega človeka, torej svinec, predelati v neskončno višja valovanja Boga, zlata, Duha. Štirje elementi so štiri razodevanja atoma; eter, gradbeni element celotnega stvarstva, je peto.

Mnogo nižje nihaje ima vodik, gradbeni element vidnega sveta, ki skupaj s kisikom tvori splošno znane oblike: vodo, sneg, točo, led in paro. Novejše japonske raziskave so pokazale, da lahko na vodo izjemno močno vplivamo z mislimi, besedami, glasbo, prisotnostjo določene osebe in vibracijo. Znano je, da osemdeset odstotkov človekovega telesa predstavlja voda. In če že preko telesne tekočine zlahka vplivamo na človeka in z njim manipuliramo, kje je tedaj njegova cenjena samostojnost, neodvisnost?

Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so dokazali, da ima vsaka človeška, živalska in rastlinska celica zavest. Celice se odzivajo na misli in čustva, četudi so ločene od matičnega telesa, in celo velike časovne in krajevne razdalje nanje nimajo vpliva. Toda človek je več kot voda, celice, organi, več kot meso. Človek, žival in rastlina imajo dušo, zavest. Vsa materija ima zavest, vendar pa je v hiši smrti zavest pogojena s časom in vezana na snov. Le resnično življenje ne pozna smrti v absolutnem pomenu besede.

Smrt je razpad sestavljene materije; prah si in v prah se povrneš, pravimo, toda v absolutnem smislu smrt ne obstaja. Tako imenovana smrt ni uničenje sestavljenih elementov, temveč prenehanje delovanja sile, ki jih povezuje. Seveda resnično življenje ne more obstajati, kjer se ta povezujoča sila lahko prekine, kjer vlada zemeljska smrt in je življenje kvečjemu oblika obstoja, zemeljska vibracija, ujeta v meso. Vendar je človek več kot le zemeljsko življenje!

Svetopisemske zgodbe o stvarjenju poročajo o duhu, ki je vel nad vodami. Najvišja emanacija nespoznavnega se izraža v prasubstanci, stvarstvo se razodeva kot eter. Hermes pravi, da se ves svet razodeva v sedmih krogih, kozmogonija poroča o sedmih stopnjah razodevanja etra v prvobitnem človeškem življenju, ki je nastalo iz Duha, duše in telesa.

Jan van Rijckenborgh v Elementarni filozofiji zapiše takole: »Ko se osrednji duh, monada, odtrga od praatoma, se razodene kot trojna podoba duha, ki s pomočjo prasubstance zgradi prvobitnega, trojnega človeka. V telesu se razodeneta duša in duh, v duši telo in duh in v duhu telo in duša.« Takšen je prvobitni, večni človek. Vendar delujejo v vibracijskem polju današnjega človeka drugačne sile, kjer se vse spreminja v svoje nasprotje in se je zato razumevanje za prvobitno razodevanje pri večini ljudi izgubilo.

Zato je tu Gral, ki se pojavlja v različnih oblikah – tudi v današnjem času –, da pomaga duši spoznati lastno bitje. Zemeljski človek, nosilec in plašč RESNIČNEGA ČLOVEKA, se sooča z resničnostjo Grala. Bo razumel misterij? Bo začel iskati Gral v sebi in ne nekje zunaj? Hermes pravi v 12. poglavju knjižice Opomin duši: »Ti, o duša, moraš spoznati svoje lastno bitje, njegove lastnosti in oblike. Ne misli, da obstaja ena sama lastnost zunaj tebe. Ne, vse, kar moraš spoznati, je v tebi.«

Svet je znova vstopil v obdobje Vodnarja, ki zmanjšuje njegovo snovno gostoto, da postaja transparenten. Vse se razodeva, postaja vidno in prepoznavno. Nič in nihče se ne more več skriti. Okostenelost se lomi, stara hiša začenja pokati po vseh šivih, človeško trpljenje in njegova nepopolnost postajata vse bolj očitna. Mnogi ljudje to spoznavajo in iščejo pravo smer.

A kako in kje najti pravo pot? Parsifal, iskalec, in z njim mi, bralci, vidimo Gral, kako gre mimo. Ali bomo postavili pravo vprašanje? Vprašanje, zakaj notranji kralj trpi, zakaj trpi prvobitni človek, duša Duha, odeta v meso. Kdor se trpljenja še ne zaveda, tega vprašanja ne more postaviti, saj mora šele zahrepeneti po Gralu. V šoli življenja mora dozoreti v številnih rojstvih, dokler se ne začne spraševati, zakaj se imenuje človek. Dozoreti mora za iskanje vzroka svojega obstoja.

Veliko govorimo o duhovnosti, ki išče svoj izraz v meditaciji, zrenju vase in ozaveščanju. Človek išče ravnovesje in mir, vendar mu tehnike meditacije tudi v svoji najvišji obliki nudijo zgolj mistično zamaknjenost ali razsvetljenje, začasno harmonijo. Je to dvorezni meč Božjega Duha, ki se je ponovno upodobil v Gralu? Je to meč, o katerem govori Jezus v Evangeliju po Mateju: »Nisem prišel, da prinesem mir, temveč meč«? Je to ognjeni meč, simbolični gralski zlati kelih, napolnjen z duhovno življenjsko esenco, ki zmore ločevati čisto od nečistega?

Za človeka, ki je usmerjen le v snov, je duhovnost nesmiselna, nekaj nemogočega, za mnoge nič več kot pomirjevalo. Le v tistem, ki se potopi v Božjo mešalno posodo, se lahko Duh poveže z novorojeno dušo, in ta enost presega vsak razum. Gre za notranje razodevanje vseprisotnosti, četrte razsežnosti, prepustnosti, prehodnosti, gre za prehod v peto, šesto in sedmo duhovno razsežnost.

Gral je polje srečanja, vibracijsko polje, v katerem odzvanja višja, nesnovna oktava. Je resnična antimaterija, vakuum v svetu dvojnosti. Vendar ne pade kar preprosto z neba; treba ga je osvoboditi, oživiti. Čeprav je osvobajajoča sila vseprisotna in prežema tudi trorazsežnostni univerzum, mora polje nezemeljske energije dobiti konkretno podobo, da bi lahko pomagalo človeštvu. Gral mora postati žarišče med zemeljskim in nebeškim.

Nezemeljsko išče tisto, kar je padlo na zmotna pota, človek pa notranje doživlja, da je prav on izgubljeni sin. Moč ljubezni in iskalec odrešitve se postopoma približujeta drug drugemu, saj enako privlači enako. In nekoč se zgodi srečanje – dolgo prej je že obstajala neka nezavedna vzajemnost, porojena iz dovzetnosti za gnozo –, ko se v človeku začne postopoma razodevati gnoza, spoznanje Boga iz prve roke.

Ne gre za nikakršno mistifikacijo ali sprenevedanje. Gre za čisto, višjo, znanstveno resničnost. Za valovanje, nihanje, gibanje atomov, ki so znova postali nosilci duhovnega bistva, petega etra. Seveda se proces ne zgodi kar čez noč, ampak postopno – pot vodi od transmutacije k transfiguraciji.

Gral je torej dinamična energija prvobitnosti, ki se razodeva v današnjem času. Vse duše, ki zmorejo sodelovati, so povabljene, da se v Gralu očistijo in okrepčajo in začno živeti iz njega. Mnogi ljudje, med njimi učenci Zlatega rožnega križa, iščejo Gral, pomen in smisel življenja. Raziskujejo svojo najglobljo notranjost in se iz tega učijo. Zunanje so del sveta, notranje pa simbolizirajo bolnega kralja Amfortasa v težko dostopnem gradu: mikrokozmičnega kralja, prvobitnega človeka, odetega v meso, tistega, ki bo rasel, medtem ko se bo jaz (ego) manjšal. S pravilno usmeritvijo predstavljajo sodobne viteze Grala, viteze okrogle mize.

Gral je raznolik in brezčasen; vedno se razodeva v aktualnem trenutku in ne moremo ga razložiti z jezikom tega sveta. Je vmesni Kristus, sodobna barka, nebeška ladja. Je vseprisotna eterična sila, kozmična energija, delovanje gnoze, vrata življenja. Gral ni omejen z razsežnostjo; je nihanje, valovanje iz področja živega dušnega človeštva. Razkrije se vsem, ki se ozavejo, da živijo v strti resničnosti, vsem, ki zahrepenijo po spoznanju popolne resničnosti in vstopu vanjo.

Vse ljudi želi zdramiti in jim pokazati smisel njihovega življenja; želi biti spoznan in prepoznan. Gral potuje od vzhoda do zahoda, od svetlobe do dežel teme; je znamenje v noči časov. Iskalci Grala vedo, da so globoko povezani z drugimi iskalci na poti. Tudi človeka, ki Grala še ne išče, pričakujejo v globoki dušni povezanosti. Ker je Gral brezčasen, brezmejno potrpežljivo čaka na vse ljudi.

Resnica, resničnost ni tisto, kar o njej mislijo ljudje. Zvezde, planeti, svetovi, elementi, atomi, jedra… obstajajo od nekdaj, vendar jih je človek »odkril« šele takrat, ko je njegova zavest postala sprejemljiva zanje. Poslanci, modreci, evangeliji, duhovne šole, legende o Gralu so razodevanje večnosti v času.

Človek, ki Gralu odpre srce, se zave, za kakšen cilj je bil ustvarjen. Za zavedanje gre! Morda je Gustav Meyrink zato zapisal v svoji knjigi Hiša ob zadnji laterni: »Danes, (…) po dolgi, nemirni noči, se mi je nenadoma posvetilo in zdaj vem, kaj je resnični smisel vsega bivanja.«

www.lectoriumrosicrucianum.org/lrweb/slovensko.htm