Z Riane Eisler se je pogovarjala Cher Gilmore

Riane Eisler je predsednica Centra za študije partnerstva (Center for Partnership Studies) s sedežem v ZDA, je avtorica enajstih knjig, med njimi The Chalice and the Blade (Kelih in meč) ter zadnje z naslovom The Real Wealth of Nations (Resnično bogastvo narodov). Eislerjeva loči dva temeljna, nasprotujoča si vzorca družbene organiziranosti,‘dominacijo’ in ‘partnerstvo’, ki ju uporablja za analizo svetovnih problemov.

Share International: Večini naših družbenih problemov sledite prek dveh nasprotujočih si modelov družbene organiziranosti, ‘dominacijskega’ in ‘partnerskega’. Ali lahko pojasnite to teorijo?
Riane Eisler: V svojih raziskavah sem ugotovila, da stare kategorije, ki jih tako radi uporabljamo – religiozen proti sekularnem, kapitalističen proti socialističnem, tehnološko razvit proti nerazvitemu – niso uporabne, da bi lahko odgovorili na množico vprašanj naše, človeške vrste: katere vrste institucij in kateri sistem prepričanj podpira tisto vrsto odnosov, ki jih želimo in potrebujemo – odnose medsebojnega spoštovanja, odgovornosti, skrbstva in skrbi za prihodnje generacije. Potrebujemo nove kategorije, da odgovorimo na to vprašanje in da spoznamo, da te kategorije izhajajo iz kulturnih in zgodovinskih raziskav, ki razodevajo vzorce našega delovanja. Eno obliko poimenujem sistem ‘dominacije’, drugo pa ‘partnerski’ sistem.

V sistemu dominacije vse institucije (od družine, religije, izobraževanja, politike in ekonomije), vrednote in sistemi prepričanj podpirajo vodenje od vrha proti dnu – naj gre za moškega nad žensko, moškega nad moškim, religijo nad religijo, državo nad državo ali človeka nad naravo. V togih družinah, kjer na primer dominira moški, mora biti le-ta postrežen, ženska pa tista, ki streže – težko bi rekli, da gre pri tem za model ekonomske in družbene pravičnosti. Takšna vrsta družin se promovira kot edina ‘moralna’ v družbah, kjer je edini način vladanja v državi ali v plemenu z vrha – navzdol. Če se želimo ukvarjati z našimi pretečimi človeškimi in okoljskimi problemi moramo spoznati, da le-ti izhajajo iz naše preteklosti dominiranja, ne pa iz ‘človeške narave’.

S. I.: Kdaj in kako smo začeli z dominacijo namesto s potjo partnerstva?
R. E.: Zanimivo vprašanje, nanj sem skušala odgovoriti v svoji knjigi Kelih in meč. Ne morete rekonstruirati prave zgodbe izvora naše kulture, ne da bi prepoznali sistema mišljenja dominantnih ljudi, saj v njih lahko prepoznate isto staro zgodbo – moški kot lovec, bojevnik, poglavar. Zgodba pa je z uporabo veliko širše podlage – ta vključuje tako žensko kot moško polovico človeštva – in s ponovno preučitvijo mitskih in arheoloških virov, bistveno drugačna. Ta zgodba pripoveduje o tem, da se je na rodovitnejših območjih planeta, kjer je bila Zemlja dobra mati, v vseh jedrih civilizacij pojavila kultura, ki je bila partnersko usmerjena. Poudarjam besedo usmerjena, kajti nobena civilizacija nima le sistema dominacije ali samo partnerskega sistema. Če pogledate v pred-zgodovino Zahoda (učenjaki azijske pred-zgodovine opažajo podoben vzorec) vidite, da se začenja z bolj partnersko orientiranimi kulturami in se kasneje spremeni v dominacijske. Zdi se, da je ta sprememba vsaj na Zahodu povezana z vpadi nomadskih zavojevalcev.

S. I.: V vaši novi knjigi pravite, da so skandinavske države primer družb, ki so usmerjene v partnerski model.
R. E.: V začetku 20. stoletja so bile skandinavske države – Finska, Švedska, Norveška – zelo revne. Usmerjati so se začele bolj na partnersko stran in vzpostavile politiko skrbništva, ki vlaga v tisto, čemur ekonomisti pravijo ‘visoko kvaliteten človeški kapital’. Eden od razlogov za to je bil, da se je vpliv žensk povečal, s tem pa moški niso nič več videli grožnje svoji tako imenovani možatosti, da bi sprejeli bolj stereotipno žensko vedenje in aktivnosti. Danes so te države ne le na vrhu lestvice poročil Združenih narodov o človeškem razvoju, temveč tudi na vrhu v poročilih Svetovnega ekonomskega foruma o človekovem razvoju. Skrb se torej izplača. Ne izplača se le v človeškem in okoljskem smislu, temveč tudi finančnem.

S. I.: Ljudje pogosto govorijo o programih financiranja kot sta zdravstveno varstvo in zgodnje izobraževanje otrok, kot o predragih in ekonomsko neučinkovitih.
R. E.: Ovira je sistem mišljenja, ki razvrednoti ženski princip, skrb za druge. Vendar sem pogostokrat videla, kako učinkovita je politika skrbništva. Na primer podjetja, ki se redno pojavljajo na listi 500 najbogatejših (Fortune 500) in drugih lestvicah najboljših podjetij delajo vse za čim višje plačilo delničarjem. Zakaj? Ko ljudje delajo za podjetje, kjer so oni in njihove družine vključeni v odločanje, ga spoštujejo in delajo več. Želijo, da podjetje uspe, kar pomeni, da bodo delo v njem ohranili.

Tega ne kažejo le statistični podatki – to je preprosto logično. Če se z ljudmi ravna skrbno, potem niso podvrženi takšnim stresom, so bolj kreativni, delajo bolje. To vemo, vendar smo bili vzgajani v nazoru, da vse, kar je stereotipno ženskega – skrb, skrbništvo – preprosto nima vrednosti.

S. I.: In to se vgradi v našo podzavest.
R. E.: Da in zato je prvi korak zavedanje tega. Takšne nove družbene leče nam razjasnijo pogled na marsikaj. Povedo nam, da moramo gledati celoten sistem. Še naprej moramo razgaljati dominacijske piramide, a prav tako moramo postaviti nove temelje v osnovnih medčloveških odnosih s premikom od dominacije k partnerstvu – med žensko in moško polovico človeštva in med njimi ter njihovimi hčerami in sinovi. To so odnosi, v katerih se ljudje najprej naučijo kaj je normalno in nenormalno, kaj je mogoče in kaj nemogoče, kaj je vredno in kaj nevredno.

S. I.: Kako razvrednotenje ženskih značilnosti v sistemih dominacije učinkuje na ekonomijo?
R. E.: Zelo globoko. Lahko začnemo pri tržni ekonomiji. Ekonomisti vam bodo rekli, da je vse, kar je v tržni ekonomiji vrednega, odvisno od ponudbe in povpraševanja, vendar je to le del ekonomije. Bolj nevarno je, ker tržna ekonomija izrinja kulturne vrednote, četudi pogosto nezavedno. Če objektivno pogledate na tržno ekonomijo, boste videli nekaj zelo nenavadnega. Poklici, ki v svojem delu ne vključujejo skrbi za drugega – na primer vodovodarji ali inženirji – so povsod plačani bolje kot poklici, ki v svoje delo vključujejo skrbstvo – kot je na primer varstvo ali poučevanje otrok. Prebivalci ZDA ne razmišljajo veliko, ko gre za plačilo 50 do 90 dolarjev na uro vodovodarju, torej osebi, ki ji zaupajo svoje pipe, toda tistemu, ki mu zaupajo v varstvo svoje otroke, plačajo povprečno le 10 dolarjev na uro, brez kakršnih koli drugih ugodnosti. In seveda vztrajamo, da mora biti vodovodar usposobljen za svoje delo. Kako bi zaupali svoje pipe nekomu, ki za to ni usposobljen? Toda kljub vsemu današnjemu znanju o dobrem in učinkovitem varstvu otrok, pa ne vztrajamo, da bi morali biti vzgojitelji ustrezno usposobljeni. To resnično ni logično – je patološko in to moramo spremeniti.

Še slabše je, če pogledate na širši ekonomski sistem, kajti ekonomija ni le trg. Poglejte samo ekonomijo gospodinjstev – nenazadnje ta za ekonomijo ustvarja ljudi, tako imenovani človeški kapital. Zanemariti ne smemo niti ekonomije naravnega okolja, če želimo imeti celostno podobo ekonomskega področja.

Celo ekonomski kazalniki, ki jih na široko uporabljajo ustvarjalci politike – kot je bruto domači proizvod (BDP) – so bizarni. Kot produktivno delo vključujejo dejavnosti, ki so ljudem dejansko nevarne, celo smrtno nevarne. Izdelava cigaret – zdravstveni in pogrebni stroški pri tem so za BDP ogromni. Razlitje nafte je za BDP koristno – stroški čiščenja, stroški pravd. Toda ti ekonomski kazalniki ne vključujejo dejavnosti, ki podpirajo vzdrževanje življenja v ekonomiji gospodinjstev in v ekonomiji naravnega okolja. Ekonomisti bodo rekli: »Ljudje, ki skrbijo za otroke so ekonomsko neaktivni.« Povejte to nekomu, ki dela od jutra do mraka. To je popolnoma brez smisla in statistične študije temu pritrjujejo. Na primer, ko so njihove inšpekcije pregledale vrednost neplačanih hišnih opravil, pri tem večino skrbstvenega dela opravijo ženske, je švicarska vlada ocenila, da to delo predstavlja 70 odstotkov švicarskega BDP, če bi bilo vanj vključeno.

Ustvariti moramo ekonomski sistem, ki bo končno priznal in ovrednotil najpomembnejše delo, skrb za ljudi in za naravo. V celoti to delo ne more biti denarno ovrednoteno, a moral bi biti vsaj del, če se želimo spopasti s vprašanji revščine – in trendi gredo v tej smeri. Skandinavske države na primer plačujejo za skrbništvo. In ko je Michelle Bachelet, nova čilska predsednica, prišla na oblast, je bil eden njenih prvih ukrepov usposabljanje in denarno plačilo za siromašne skrbnike.

S. I.: Ali obstaja še kakšen drug ekonomski segment, kot dodatek k prispevku gospodinjstva in naravnega okolja?
R. E.: Da – ekonomija prostovoljstva. Umetnik je naredil sestavljanko [glej ilustracijo], ki prikazuje ekonomijo. Na navadni sliki vsi trije veliki elementi (ekonomija gospodinjstev, naravnega okolja in prostovoljstva) ležijo na tleh, medtem ko je na novi ekonomski karti tisto, kar jaz poimenujem ‘skrbniška ekonomija’, sestavni del slike.

Nujno moramo preučiti potrebo po spremembi sistema. Ne moremo spremeniti ekonomskih ali poslovnih praks le znotraj ekonomije. Ozreti se moramo na širši kulturni sistem in spremeniti tudi njega, to je medsebojno odvisen proces. Sistem nagrajevanja je zelo pomemben pri spreminjanju ekonomskih in poslovnih pravil igre. Če bomo bolje nagradili skrbniško obnašanje, bo to spremenilo kulturo. Po drugi strani pa moramo prav tako spremeniti kulturo, da bi spremenili ekonomski sistem. Ne gre le za preprost zaporeden sistem vzroka in posledice; proces je obojestranski.

S. I.: Ali je mogoče doseči pravičnost – ekonomsko in drugo – če jedro prepričanj o dominacijskem modelu ostane nespremenjeno?
R. E.: Ne vem, če je realno pričakovati od otrok, ki odraščajo v togih dominantnih družinah, kjer bo ena polovica družina verjetno stregla drugi, da bi ponotranjili koristni pogled tistih, ki jih imajo za podrejene. Kako lahko sploh govorimo o ekonomski pravičnosti, dokler se ljudje ne rešijo iz tega? Kot pri problemu revščine, kjer iz vseh statistik zelo jasno izhaja, da je velik del svetovnih revežev, najrevnejših od revnih, žensk in otrok. Ne moremo realno pričakovati, da bi spremenili ta navidezno nerešljiv problem, ne da bi spremenili to razvrednotenje ženskega dela človeštva.

S. I.: Povejte prosim še nekaj o vaši študiji, ki govori o tem, da se z višjim statusom in večjo močjo žensk kvaliteta življenja v državi izboljša.
R. E.: Na Centru za študije partnerstva smo primerjali statistične podatke iz 89 držav z uporabo dveh statističnih skupin. Z eno merimo splošno kvaliteto življenja – od osnovne kot je otroška smrtnost in dostop do pitne vode do okoljskih predpisov in razlik med tistimi na vrhu in dnu družbene lestvice. Potem jih primerjamo z bolj specifičnimi podatki o statusu žensk – smrtnost mater, dostop do kontracepcije, odstotek žensk v zakonodajni oblasti. Ko smo delali to študijo, sta imela na primer Kuvajt in Francija skoraj enak BDP, toda v Kuvajtu je bil najosnovnejši kazalnik kvalitete življenja, otroška smrtnost, dvakrat višji kot v Franciji. Status ženske je v Franciji veliko višji kot v Kuvajtu. Ponovno govorimo o podobi partnerstva ali dominacije.

S. I.: Ali je mogoča resnična sprememba brez jasnega razumevanja in vizije bolj enakovrednega partnerskega modela?
R. E.: Po zadnjih analizah mislim, da ne. In to je eden od razlogov, zakaj je za nas tako pomembno, da ponovno pregledamo naše leče – družbene kategorije – ki smo jih tako navajeni in jih začnemo uporabljati.

S. I.: Kaj dela Center za študije partnerstva?
R. E.: Center za študije partnerstva je začel delovati leta 1987 zaradi velikega odziva civilnih skupin po vsem svetu na mojo knjigo Kelih in meč. Zbrala se nas je skupina in oblikovali smo neprofitno organizacijo, ki spada med nevladne organizacije v okviru OZN. Naša primarna naloga je preskrbeti informacije in opogumiti ljudi.

Naš glavni projekt – Duhovna zveza za zaustavitev domačega nasilja – ima tudi svojo spletno stran (www.saiv.net). V svojem delu sem pregledala nekatere vplivne točke v zaporedju sistemskih učinkov. Spremeniti in končati tradicijo domačega nasilja nad ženskami in otroki v družinah je ključnega pomena za izgradnjo kulture miru. Toda – in tudi to je del naše dediščine dominacije – religiozni voditelji in religiozne institucije so na žalost pogosto ne le izvzete, ampak celo vodijo to nasilje, kot da bi šlo za voljo Boga ali Alaha. Po besedah najvišjega zdravnika v ameriški vojski, je najpogostejši vzrok poškodb žensk v ZDA domače nasilje in če pogledate druga območja v svetu, ki so usmerjena pretežno na sistem dominacije, imajo prakse čaščenja ubijanja, pohabljanja genitalij majhnim deklicam, zažiganje nevest. Zato morajo religiozni voditelji in institucije danes zavzeti jasna stališča in reči: »To je nemoralno,« zato, ker imajo moralno avtoriteto. Skupaj z ustrezno literaturo dajemo zaščitni material, vključno s pridigami za duhovne voditelje, da bi pokazali povezavo med domačim in mednarodnim nasiljem – in ga pomagali zaustaviti.

S. I.: Bi radi še kaj dodali?
R. E.: Rada bi dodala, da sem zelo zavzeta za to – ne le zaradi svojih raziskav in ker sem aktivistka, ampak tudi kot mama in babica, ki je globoko zavzeta glede očitnih dejstev, da naša zdajšnja smer preprosto ni trajnostno naravnana. In prav tako, da sem uglašena z dejstvom, da so danes mnogi izmed nas sposobni empatije do drugih – celo do ljudi iz najoddaljenejših kotičkov planeta. To je del tistega, čemur jaz pravim ‘rastoče zavedanje partnerstva’ in mislim, da je to v svetu verjetno najpomembnejši duhovni napredek, kajti to zavedanje in naše aktivnosti za boljši svet, nam dajejo osnovno upanje za spremembe.
Več informacij: www.partnershipway.org
Cher Gilmore je sodelavka Share Internationala iz Los Angelesa, ZDA.
Share Slovenija