Če pogledamo Božjo vsemogočnosti, pride do uganke. Torej Božja vsemogočnost je, vendar take, ki jo hoče človek po napačnem ravnanju ni.

Koncepta da Bog ne potrebuje nič ali pa da nas potrebuje, sta brez razumevanja samo miselna vzorca. Res je tudi da človek dostikrat uporabi to neodvisnost ali pa odvisnost, jo predstavi in dela kar hoče, češ ne more se zgoditi nič slabega, za vse je poskrbljeno. Torej, da se oba koncepta dasta zelo zvito izkoristiti v sebične namene.

Če zlorabimo počelo neodvisnosti ali pa počelo odvisnosti je isti rezultat.

Tudi človek je res neodvisno bitje, vendar to zgubi, če začne ustvarjati karkoli kar je v nasprotju z vseobsegajočim izvornim zakonom, kajti s takim ravnanjem v sebi zanemari ravno to kar omogoča neodvisnost .
Če že hočemo pobliže pogledati prvi koncept, je ga treba, ločiti od počlovečenega, ki se razlikuje po tem, da, če tudi Bog ne potrebuje nič, dela zmeraj prav, torej pravo ravnanje, ne da bi se reklo da potrebuje, ampak ima iz vsega sebe rad in ga v ljubezni izpolnjuje.

Koncepta sta nastala z padcem človeka, ko je bilo človeku pokazano, da kot takega ga Bog res ne potrebuje, predvsem pa ne tega, kar je ustvaril človek z zlorabo ustvarjalnosti, ter da se s tem Bog torej z lažjo, ki je nastala ne enači ali da to on ni. Tu so mogočne božje besede, ne delajte Boga pri sebi za nekaj, kar ni, nikoli ni bil, in nikoli ne bo.

Kajti če boste to delali boste spoznali samo lastno bedo, ki ste si jo ustvarili sami in v njej živeli.

Vsako ustvarjeno bitje, je v sebi imelo, kot najsvetejše, sliko Boga po kateri bi naj ustvarjalo in se ravnalo zato se imenuje človek tudi nosilec slike.

Kaj je človek naredil? Spremenil je sliko Boga pri sebi in jo naredil takšno kot je njemu všeč. Potem se je poistil s tem kaj je naredil in hotel biti bog sam, ter si sčasoma začel predstavljati, da je on sam izvor vsega, kar se je seveda ni moglo skladati z resničnostjo, saj je resničnost popolnoma drugačna. Kdo bi jo spremenil saj to ni mogoče. Lahko samo zablodi, kot je zablodil človek.

Stvarstvo je izraz Boga, in še kako važno je, da bitja s svojo samoustvarjalnostjo, ne delajo to kar ni v skladu z Bogom in da je njihov izraz in razodetje v skladu z njim, in to ne samo v smislu samo razumevanja tega, ampak v smislu ozaveščenosti in stanja biti take ljubezni, v kateri kaj drugega sploh ni možno in da je tako tudi razodetje.

Lahko rečemo, da oba koncepta imata v sebi neke elemente resnice in oba se lahko izdelata kot nekako sprejemljiva, delno izdelana in tako razumljena pa sta kot taka škodljiva.

Torej ena lastnost Boga se lahko zelo dobro izdela in naredi za sprejemljivo in kasneje izkoristi, ter se iz nje naredi dogmo zaradi pomanjkanja razumevanja celosti ali pa lastnih koristi.

Tudi, če se ne ukvarjamo toliko z Božjimi neodvisnimi lastnostmi, ki vsekakor so in so potrebne in nikoli uporabljene po meri človeka, ampak zmeraj tako, kakor je za človeka prav, in pogledamo potem načrt odrešitve, ki pa je v soodvisnosti z njim, spoznamo, da je prav, da sledimo vse njegove napotke dosledno in kot on opravi svoje, je prav da tudi mi opravimo svoje.

Za sodni dan, ki je prispodoba za razodevanje resničnega stanja, se ne gleda samo naš odnos do Boga kot neodvisnega, torej pogled v to kjer ni greha, ampak se pogleda ali smo vse njegove napotke res dosledno izvršili, ne samo v smislu neke pripadnosti njemu, ampak, če je bilo vse naše ravnanje do sobitij pravo, kajti če ni tako, se to ne da skriti, saj za nami ostanejo bitja, ki nimajo bistvenega. Torej važna je celotna pot, ne pa samo dojemanje, v necelosti nekaj univerzalnih resnic.

Vsaka res izvornost, ki je v skladu z njim je tudi eno z njim, in živi v njega ljubezni, torej se razblini vprašanje potrebe ali nepotrebe in se pokaže izvorna ljubezen kakšna v resnici in celoti je.