NIČ OD TEGA, KAR BIVA, NE PREMINE, TEMVEČ SE PROPAD IN SMRT POMOTOMA IMENUJETA SPREMEMBI.
6 del

1 » Zdaj moj sin, morava govoriti o duši in telesu: na kakšen način je duša neumrljiva in kakšna je sila, ki sestavi in razkroji telo. Smrt nima nič opraviti s tem, temveč je le izmislek na podlagi besede »nesmrten«; ali je raba prazna ali pa se po opustitvi prvega zloga bere »smrten« namesto »nesmrten«.

Kajti smrt je povezana s propadanjem, toda nič od tega, kar je v kozmosu, ne propade. Če je kozmos drugi bog in nesmrtno bitje, ni mogoče, da bi katerikoli del tega neumrljivega bitja umrl. Vse v kozmosu je del kozmosa, še posebno pa človek, razumsko živo bitje.

2 Prvi izmed vseh je Bog – večen, neustvarjen, Stvarnik vsega, drugi je tisti, ki ga je Bog s svojim delovanjem ustvaril po svoji podobi, ga podpiral pri delovanju, hranil in naredil nesmrtnega, ker je pač rojen od večnega Očeta; in ker je nesmrten, je večno trajajoč. Večno trajajoče se namreč razlikuje od večnega. Kajti Bog ni nastal iz koga drugega; če pa že bi nastal, bi nastal iz sebe. Seveda ni nikdar nastal, ampak večno nastaja. + To večno bitje, po katerem je vse večno, + je Oče, ki je večen, ker je sam po sebi. Kozmos je ustvarjen po Očetu kot + večen + in nesmrten.

3 Kolikor je bilo snovi na razpolago, je Oče po svoji » volji » vzel in s stvaritvijo teles ter s podelitvijo prostornine vsemu dal kroglasto obliko. Snov, ki jo je odel v kroglasto obliko, je sama nesmrtna, njena snovnost pa je večna. Še več: v kroglo je posejal kakšnosti oblik in jih zaprl kakor v votlino, ker je hotel svojo stvaritev olepšati z vsemi kakšnostmi; zato je celo telo obdal z nesmrtnostjo, tako da tudi snov, ki teži k ločitvi od tega sestava, ne bi spet razpadla v svojo lastno neurejenost.Dokler namreč še ni bila oblikovana v telesu, moj sin, je bila snov neurejena. Še posebno tu spodaj + ohrani neurejenost . , omejeno na druge manjše kakšnosti , + in kaže značilnost rasti in pojemanja, ki jo ljudje imenujejo smrt.

4 Ta neurejenost prizadene samo bitja, ki živijo na zemlji; kajti nebesna telesa imajo eno samo urejenost, ki so jo v začetku prejela od Očeta. Ta se ohranja neuničljiva, ker se vsako izmed njih na svoje prvotno mesto. Vračanje zemeljskih teles v njihovo prvotno stanje pa pomeni »razpad« sestava; ta razpad je vrnitev k nerazgradljivim telesom ali – z drugimi besedami – k nesmrtnim. Tako pride do izgube zavesti, ne pa do propada teles.

5 Tretje bitje, človek, ki je nastal po podobi kozmosa, ima po Očetovi volji v nasprotju s preostalimi zemeljskimi bitji um; ni samo v medsebojnem razmerju z drugim bogom, temveč ima tudi spoznanje o prvem. Onega doživlja kot telo, tega prepoznava kot netelesnega in kot Um, kot Dobro.
» To bitje potemtakem ne propade?«
» Umolkni sin, in spoznaj, kaj je Bog, kaj kozmos, kaj nesmrtno bitje in kaj bitje, ki razpade; spoznaj, da je kozmos odvisen od Boga in da je v Bogu; da je človek odvisen od kozmosa in da je v kozmosu; Bog pa je začetek vseh stvari, vse obdaja in ureja.«

UMEVANJE IN ZAZNAVANJE:
(LE V BOGU STA LEPO IN DOBRO
IN NIKJER DRUGJE)

1 » Včeraj, Asklepij, sem predaval o popolnosti, zdaj pa menim, da je treba nadaljevati razpravo z naukom o čutnem zaznavanju. Kajti zdi se, da met čutnim zaznavanjem in umevanjem obstaja razlika, ker se prvo nanaša na snov, drugo pa na bitnost. Toda meni se zdi, da tvorita celoto in da nista ločena – vsekakor ne pri človeku; pri drugih bitjih je z naravnim bistvom povezano čutno zaznavanje, pri ljudeh » tudi » tudi umevanje. Um se za toliko razlikuje od umevanja, kot se Bog razlikuje od božjega delovanja. Kajti božje delovanje nastane po Bogu, umevanje po umu. Umevanje je sestra jezika ali pa sta drug drugemu orodje, kajti brez umevanja beseda ne bi zazvenela, prav tako pa brez jezika umevanja ne bi prišlo na dan.

2 Čutno zaznavanje in umevanje tečeta v človeku skupaj, kakor da bi bili prepleteni med sabo. Saj umevanje ni mogoče brez zaznavanja, + zaznavanje + pa ne brez umevanja.« Ali je mogoče, da se umevanje umeva brez zaznavanja, kakor pri tistih, ki jim sanje slikajo podobe?« + Zdi se mi, da v sanjskih prividih ni nobenega izmed obeh delovanj, čeprav sta ob prebujenju obe vedno združeni + Zaznavanje je seveda porazdeljeno na telo in dušo in kadar sta oba dela zaznavanja v soglasju, tedaj zazveni umevanje, ki ga je porodil um.

3 Um rodi vse misli – dobro, če je prejel seme od Boga, in nasprotne, če ga je prejel od kakega demona; kajti nobenega dela kozmosa ni, v katerem ne bi bilo demona, ki zvijačno vdira v od Boga nerazsvetljene in sadi semena svojih del; kar pa je posejano, rojeva um: prešuštva, umore, pretepanje očetov, skrunitev svetišč, dela brezbožnosti, samomore z obešenjem ali skokom s previsne skale ter vse drugo, kar je delo demona.

4 Božjih semen je malo , vendar so mogočna, lepa in dobra: vrlina, preudarnost in pobožnost. Pobožnost je spoznanje Boga; kdor ga je spoznal, je poln vsega dobrega, ima božje misli, ki niso podobne mislim množice. Zato tisti, ki so dosegli spoznanje, niso všeč množici, niti ni množica všeč njim. Zdijo se nori in so izpostavljeni posmehovanju, sovražijo jih, prezirajo in kmalu morda tudi ubijejo. Kot sem trdil, mora zlo prebivati tu spodaj, kjer je njegovo bivališče. Kajti njegovo bivališče je zemlja, ne kozmos, kot bodo morda nekateri bogokletno trdili. Kdor je zares spoznal Boga, bo vse prestal, ker se zaveda spoznanja. Za takega človeka je vse , tudi tisto, kar se drugim zdi slabo, dobro. Če zoper njega naklepajo kaj zlobnega, se zateče k spoznanju in zlo sam obrne v dobro.

5 Vračam se k predavanju o zaznavanju. Za človeka je značilno, da sta zaznavanje in umevanje povezani. Toda vsak človek, kot sem omenil, ne izrabi umevanje sebi v prid, temveč obstajata dve vrsti ljudi: nekateri so naravnani na snov, drugi na bitnost. Človek naravnan na snov in obdan z zlom, prejme semena svojega umevanja od demonov; Bog pa rešuje ljudi, ki so naravnani na bitnost in obdani z dobrim. Kajti Bog, stvarnik vsega, v svojem ustvarjenju dela vse sebi podobno; toda stvari, ki so nastale kot dobre, postanejo z delovanjem različne. Kajti gibanje kozmosa s trenjem oblikuje stvaritve dveh vrst: ene zamaže z zlom, druge očisti z dobrim. Tudi kozmos, Asklepij, ima svojo lastno zaznavanje in svojo lastno umevanje, ki nista podobni človeškemu in tudi nista tako mnogovrstni, sta pa močnejši in preprostejši.

Edino zaznavanje in umevanje kozmosa je ustvariti vse stvari in jih spet vzeti samo v vase – orodje božje volje. In v resnici je bilo to orodje ustvarjeno, da bi – v sebi varujoč semena, ki jih je prejelo od Boga – vse stvari v njem dejavno ustvarjale. Ko uniči vse stvari, jih obnovi in zato kozmos s spremembo, ki mu daje gibanje, kot dober vrtnar življenja ponuja razkrojenim stvarem obnavljanje. »Nič« ni, čemur ne bi vdihnil življenje, marveč z gibanjem vse oživlja in je hkrati kraj in stvarnik življenja.

7 Telesa izhajajo iz snovi na različne načine: nekatera prihajajo iz zemlje, druge iz vode, tretja iz zraka in četrta iz ognja. Vsa telesa so sestavljena; ena so bolj sestavljena, druga so preprostejša. Bolj sestavljena so težja, preprostejša lažja. Hitrost v kozmosu ustvarja pestrost v kakšnosti stvaritev. Pogostejše dihanje daje telesom da je telesom kakšnosti; njihova polnost pa je ena sama – polnost življenja.

8 Bog je torej oče kozmosa, kozmos pa je oče stvari, ki so njem; kozmos je božji Sin in ker je v kozmosu, izhaja iz njega. Po pravici se imenuje kozmos(red), saj vse spravlja v red z mnogovrstnotjo stvaritev, z nenehnostjo življenja, z neizčprnostjo delovanja, s hitrostjo nujnostjo , se sestavo prvin in z urejenostjo nastali stvari. Nujno in po pravici se torej ravno kozmos imenuje urejena celota.

Pri vseh bitjih torej prihajata zaznavanje in umevanje, ki ju izdihuje obdajajoče okolje, od zunaj; kozmos pa, ki ju je enkrat za vselej prejel ob svojem nastanku, ju sprejemajoč od Boga ohranja.

9 Bog ni, kakor bodo nekateri sklepali, brez zaznavanja in umevanja – ti govorijo bogokletno zaradi pretiranega strahu pred božjim. Kajti vse, kar obstaja, Asklepij, obstaja v Bogu; nastalo je iz Boga in je odvisno od njega: nekatere stvari z delovanjem po telesu, druge z gibanjem dušne biti, tretje z oživljenjem po duhu, četrte s sprejetjem tistih, ki so dotrpeli – in tako je vsekakor prav. Še več: trdim, da Bog sploh ne vsebuje teh stvari, temveč – naj pride vsa resnica na dan- je on sam vse; nič ne jemlje od zunaj, ampak oddaja navzven. In to, da vedno vse giblje, je zaznavanje in umevanje Boga. In nikoli ne bo prišel trenutek, v katerem bi se izgubilo karkoli od tega, kar je. Ko pravim » od tega, kar je » , mislim »od Boga«. Kajti Bog obsega vse bivajoče; nič ni zunaj njega in on ni zunaj česarkoli.

10 Kar si zvedel, Asklepij, bi se ti utegnilo zdeti resnično, če si razumen; če pa ti ne uspe doseči spoznanje, tem stvarem ne boš verjel. Kajti vedeti pomeni verjeti, ne verjeti pa ne vedeti. Razum namreč ne more doseči resnice, um pa je mogočen in če ga Beseda vodi za kanček dlje, doseže resnico. In ko um vse premisli ter dožene, da je to v skladu s tem, kar je bila izrazila Beseda ( Bog), si pridobi prepričanje; in v tem čudovitem prepričanju najde svoj mir. Kdor je po božji volji dosegel spoznanje, bo prej povedanemu verjel, kdor spoznanja ni dosegel, ne bo verjel. To je vsebina tega, kar ti je bilo povedano o umevanju in zaznavanju.

KLJUČ HERMESA TRISMEGISTA

1« Včerajšnjo razpravo, Asklepij, sem poklonil tebi, prav pa, da današnjo posvetim Tatu, ker gre za izvleček iz Splošnega govora, ki sem ga namenil njemu. Bog Oče in Dobro, Tat, imata isto naravo, ali bolje: moč; kajti + narava + vključuje pojma + rasti + in » naraščanje », ki se vežeta na stvari, ki se spreminjajo in gibljejo, » medtem ko se moč veže » tudi na negibno, to je na božje in človeško, + kar je pač od tega po božji volji takšno. Nekje drugje smo se poučili o delovanju, + kolikor zadeva druge božje in človeške danosti; na vse to moramo pomisliti ob tem.

2 Njegova moč je volja, njegovo bistvo pa hotenje, da vse biva. Kaj je namreč Bog Oče in Dobro drugega kot bivanje vseh stvari, ki so in jih ni več + oziroma samo bistvo bivajočega+ To je Bog, to je Oče, to je Dobro, ki nima zraven ničesar drugega. Kajti kozmos – in z njim sonce – je tudi sam oče stvari, ki bivajo po deleženju, za živa bitja pa v nasprotju z Bogom ni niti vzrok dobrega niti življenja. Če pa je vzrok, se seveda vseskozi uklanja dobro volji, brez katere ne more bivati ne nastati.

3 Če oče prek sonca sprejme željo Dobrega, je vzrok za ploditev in vzgajanja otrok, saj je Dobro ustvarjajoče počelo. To pa se ne more pojaviti v nikomer drugem razen v tistem, ki nič ne sprejema, marveč hoče, da vse biva. Ne bom rekel, Tat, v tistem, ki ustvarja, saj se nekomu, ki ustvarja v dolgem obdobju – kolikor enkrat ustvarja, drugikrat pa spet ne -, kaže pomanjkanje kakšnosti in kolikosti ; zdaj ustvarja take stvari in na tak način, zdaj njihova nasprotja, Bog pa je Oče in Dobro na ta način, da vse biva.

4 Za tistega, ki lahko vidi, so te stvari take. In Bog hoče, da dobro biva in biva predvsem po samem sebi, kajti tudi vse druge stvari bivajo po dobrem... Značilnost Dobrega je namreč, da se prepoznava kot Dobro, Tat.«

» Oče, napolnil si nas z dobrim in čudovitim zrenjem in oči mojega uma so skoraj oslepele od takega zrenja.« » Ne, zrenje Dobrega ni kakor sončni žarek, ki kot ogenj plameneč zaslepi oči, da jih moramo zapreti. Nasprotno – sveti le toliko, kolikor je kdo dojemljiv za učinek umske jasnosti. Sicer ostreje prodre v nas, vendar pa je neškodljiv in povsem poln nesmrtnosti.

5 Tisti, ki si iz zrenja lahko kaj zajamejo še globlje, pogosto zaspijo, se ločijo od telesa in občudujejo nadvse čudovit prizor, kakor se je zgodilo našima prednikoma Uranu in Kronosu.« » O, da bi se tudi nama tako, oče!« » Da bi se nama, moj sin! Toda zdaj sva še prešibka za tak prizor in nimava še moči, da bi odprla oči svojega uma in gledala neminljivo in nedojemljivo lepoto Dobrega. Gledal pa jo boš takrat, ko o njej ne boš kaj povedati. Kajti spoznanje te lepote je božji molk in opustitev vseh čutnih zaznav.

6 Kdor je to umel, ne more doumeti nič drugega, in kdor je to videl, ne more gledati nič drugega; tudi slišati ne more nič drugega ne premakniti celega telesa. Pozabljajoč vse telesne čute in gibe ostane miren. Ko lepota razsvetli ves um, razvname vso njegovo dušo, jo skozi telo potegne navzgor in celotno osebo spremeni v bit. Duša ne more biti pobožanstvena moj sin, dokler lepoto Dobrega gleda v človeškem telesu.«

7 » Pobožanstvena, oče?« » Moj sin, to so spremembe vsake ločene duše.« » Kaj spet misliš z ločene?« » Mar v Splošnem govoru nisi slišal, da vse duše izhajajo iz ene same kozmične duše in se vrtijo sem ter tja po vsem kozmosu, kakor da so ločene od nje? Veliko sprememb doleti te duše: nekatere doživijo srečnejšo usodo, druge nasprotno. Kačjelike se spremenijo v dušo vodnih živali, vodne se spremenijo v duše kopenskih živali, kopenske v duše letečih živali, leteče pa v duše ljudi. Človeške duše so prve, ki dobijo možnost, da postanejo nesmrtne, ko se spremenijo v duše demonov in tako vstopijo v zbor bogov. Zbora bogov sta pravzaprav dva: eni so planeti, drugi stalna ozvezdja.

8 In to je za dušo najpopolnejša slava. Če pa duša, ki je vstopila v ljudi, ostane slaba, niti ne okusi nesmrtnosti nit ni deležna dobrega, temveč se obrne nazaj in drvi navzdol po poti plazilcem – in takšna je obsodba za zlo dušo.

Zlo duše je nevednost. Če duša ne pozna natančno stvari, ki bivajo, niti njihove narave nit Dobrega, marveč je slepa, jo pretresajo telesne strasti in kot zli duh, ki ne prepoznava samega sebe, postane sužnja nizkotnim in podlim telesom; telo prenaša kakor breme in namesto da bo dajala ukaze, jih prejema. Takšno je zlo duše.

9 Nasprotno pa je odlika duše vednost, kajti kdor spozna, je dober, pobožen in že božji.« » Kdo je to, oče?« » Tisti, ki ne govori in ne posluša veliko. Kdor izgublja čas z govorjenjem in poslušanjem, moj sin, se bojuje s sencami. Bog Oče in Dobro se namreč nit izraziti v besedah niti odkriti s poslušanjem. Kljub temu – čutne zaznave so v vseh bitjih, ker brez njih ne morejo obstajati – se spoznanje zelo razlikuje od zaznavanja: zaznava nastane, kadar prevlada nekaj zunanjega, spoznanje pa je izpolnitev vednosti in vednost je božje darilo.

10 Vsaka vednost je nesnovna; za orodje uporablja sam um, kot uma uporablja telo. Oboje torej – umsko in snovno – se zlije v telo. Kajti vse mora nastati iz nasprotja in različnosti; in ne more biti drugače.«

» Kdo je ta snovni bog?« » Kozmos, ki je čudovit, ni pa dober, ker je snoven; zlahka ga premagajo zunanji vplivi in je prvi med vsemi stvarmi, ki so spremenljive; med stvarmi, ki bivajo, pa je drugo in nepopolno v sebi. Ko je enkrat nastalo, biva večno, toda biva v nastajanju in v stalnem procesu nastajanja kakšnosti in kolikosti. Je gibanje – vsako gibanje snovi pa je nastajanje.

11 Mirovanje umskega povzroči gibanje snovi na takle način: ker je kozmos krogla – to pomeni – glava – in ker nad glavo ni nič snovnega – kakor tudi pod nogami ni nič umskega, temveč vse snovno – in ker je um glava, ki giblje kroglasto – to je v obliki glave - , je tisto, kar se z membrano glave, ( v kateri je duša), po naravi nesmrtno, kakor da ima več dušnega kot telesnega, ker je bilo telo ustvarjeno v duši. Kar pa je predaleč od membrane, je umrljivo, ker ima več telesnega kot dušnega. Vsako živo bitje, kakor sploh vse, je sestavljeno iz snovnega in umskega.

12 Kozmos je na prvem mestu, človek pa za kozmosom drugo bitje; med umrljivimi bitji pa je prvo in kakor druga bitja in vdihnjeno dušo. Vendar ni samo, temveč je tudi slab, ker je umrljiv. Kozmos pač ni dober, ker se giblje, vendar tudi ni slab, ker je nesmrten. Človek pa, ki se giblje in je umrljiv, je slab.

13 Človeška duša se prenaša takole: iz uma v razum, iz razuma v dušo in iz duše v duha. Duh se razširi po venah, arterijah in krvi ter daje vzgib bitju in je na določen njegov nosilec.
Zaradi tega nekateri menijo, da je duša kri, in tako se motijo glede prave narave, ker ne vedo, da se mora duh najprej vrniti v dušo in da šele takrat kri otrdi, vene in arterije pa se spraznijo, kar uniči živo bitje – in to je telesna smrt.

14 Vse je odvisno od enega začetka, začetek pa je odvisen od Enega in Edinega. Začetek se giblje tako, da spet postane začetek, Eno in Edino pa stoji pri miru in se ne premakne. Potemtakem obstoja troje: prvič, Bog Oče in Dobro, drugič, kozmos in tretjič, človek. Bog obdaja kozmos, kozmos obdaja človeka. Kozmos nastane kot sin Boga, človek kot sin kozmosa, hkrati pa tudi kot vnuk Boga.

15 Ne samo da Bog pozna človeka, temveč ga pozna zelo dobro in hoče, da človek spozna njega. Edina rešitev za ljudi je spoznanje Boga. To je vzpon na Olimp. Duša je lahko dobra samo na ta način; nikoli ne more postati dobra, temveč je samo slaba. Tako se zgodi po nujnosti.« » Kaj misliš s tem, Trismegist?«

» Opazuj dušo otroka, moj sin, ko še ni sprejela ločitve od same sebe in ko je telo še lahko in ne popolnoma doraslo; kako lepo jo je gledati od vseposod , ko še ni zbegana od telesnih strasti in je še skoraj naslonjena na kozmično dušo. Ko pa telo doraste in jo s svojo težo vleče navzdol, duša z ločitvijo od same sebe povzroči pozabljenje in ni več deležna lepega in dobrega. Pozabljenje postane zlo.

16 Isto se dogaja tudi tistim, ki izstopijo iz telesa: ko duša hiti k višku k sami sebe, se duh pogrezne v kri, duša pa v duha. Um, ki ga oblačila ne ovirajo več in ki je božje narave, prepusti duši presojo in zasluženi sodbi.« » Kaj govoriš, oče? Um se loči od duše in duša od duha? Saj si vendar rekel, da je duša oblačilo uma, duh pa oblačilo duše!«

17 » Kdor posluša, moj sin, mora biti enega uma in enega duha z govorcem in njegov sluh mora biti urnejši od govoreče besede. Ta oblačila, moj sin, se spojijo v zemeljskem telesu, kajti popolnoma nemogoče je, da bi se um gol in zgolj sam naselil v njem. Kajti niti zemeljsko telo ne more prenesti tako velike nesmrtnosti niti ne more takšna silna moč mirno vztrajati v telesnem stiku s telesom, na katero nenehno vplivajo spremembe. Um si torej vzame dušo kot ogrinjalo in duša, ki je tudi sama Bogu podobna, uporabi duha kot pomočnika. Duh pa upravlja živo bitje.

18 Ko se je um osvobodil zemeljskega telesa, si je takoj nadel svojo lastno tuniko – ogrnjeno, ki je ni mogel nositi, ko se je naselil v zemeljsko telo. Zemlja namreč ne prenese ognja. Že majhna iskra je dovolj, da vsa zagori, in zato jo zoper ognjeno vročino obdaja voda kot okop in obzidje. Um je najprodornejši od vseh božjih zamisli, za telo pa uporablja najhitrejšo izmed prvin – ogenj. Ker je um stvarnik vseh stvari, za svoje ustvarjenje kot orodje uporablja ogenj. Um vsega je ustvarjalec vseh bitij, človeški um pa ustvarja samo tisto, kar zadeva zemljo. Kajti ko je um v ljudeh brez ognja, ne more ustvarjati božjih reči, ker biva v človeškem bivališču.

19 Človeška duša – ne sicer vsaka, ampak samo pobožna – je v določenem pogledu demonske in božje narave. Potem ko se takšna duša osvobodi telesa in ko prestane boj za pobožnost ( boj za pobožnost pomeni spoznati božje stvari in nobenemu človeku ne prizadeti krivice), vsa postane um. Brezbožna duša pa ostane v svoji lastni biti, Se sama kaznuje in išče zemeljsko telo, v katero bi stopila – seveda človeško telo. Kako drugo telo namreč ne prenese človeške duše, bilo pa tudi zoper božji red, če bi človeška duša padla v telo nerazumnega bitja. To je namreč božji zakon, ki človeško dušo obvaruje pred takšno sramoto.«

20 » Oče, kakšna kazen doleti človeško dušo?« » Katera kazen je za človeško dušo večja kot brezbožnost, moj sin? Kateri ogenj tako peče kot brezbožnost? Katera popadljiva zver tako zmaliči telo kot brezbožnost dušo? Ali ne vidiš, kako velike muke trpi duša, ko na ves glas vpije in kriči: » Gorim in plamtim! Ne vem, kaj naj rečem ali naj storim. Nesrečnico me razžirajo slabosti, ki obvladujejo. Ne vidim in ne slišim. Ali niso to kriki duše, ki je kaznovana? Ali pa tudi ti, sin moj, meniš, tako kot verjame večina, da se duša, ko zapusti telo, naseli v živali, kar je velika zmota?

21 Kazen se nad dušo izvrši takole: ko um postane demon, mu je ukazano, naj dobi ognjeno telo, da bi služil Bogu; in ko vdre v najbolj brezbožno dušo, jo trpinči z bičem krivičnih dejanj. Pod udarci tega biča se duša vdaja umorom, hudodelstvom, bogokletnemu življenju in različnim nasilnim dejanjem, s katerimi ljudje delajo krivico. Če pa um vstopi v pobožno dušo, jo odvede k luči spoznanja. Taka duša ni nikoli tako predrzna, da ne bi slavila Boga ali blagrovala vseh ljudi v dejanju in besedi ali jim vsem delala dobro, ker hoče posnemati svojega Očeta.

22 Zaradi tega mora tisti, moj sin, ki se zahvaljuje Bogu, od njega prositi, da bi bil deležen dobrega uma. Duša torej lahko prehaja na višjo stopnjo, ne more pa na nižjo. Obstaja sorodnost duš: duše bogov so sorodne z dušami ljudi, človeške duše pa dušami nerazumskih bitij. Tiste, ki so višje, skrbijo za nižje: bogovi za ljudi, ljudje za bitja brez razuma, Bog pa za vse. Kajti on je od vsega najvišji in vse je nižje kot on. Tako je kozmos podrejen Bogu, človek kozmusu, bitja brez razuma človeku. Bog nad vsem in skrbi za vse. Božje sile so kakor žarki Boga, naravne moči so kakor žarki kozmosa, umetnosti in znanosti pa kakor žarki človeštva. Božje sile delujejo v kozmosu – delujejo tudi na človeka ob pomoči naravnih žarkov kozmosa; naravne moči delujejo prek prvin, ljudje pa prek umetnosti in znanosti.

23 To je upravljanje vsega, ki je odvisno od narave Enega in ki se širi po enem umu. Nič ni bolj podobno Bogu, nič nima večje dejavne moči in nič ni primernejše za združitev ljudi z bogovom in bogov z ljudmi. To je Dobri demon. Blažena je duša, ki je vsa polna uma, nesrečna tista, ki je povsem brez njega!«

» O čem spet govoriš, oče?« » Torej domnevaš moj sin, da ima vsaka duša dober um? Kajti o tem umu zdaj teče beseda, ne o tistem pomočniku , o katerem smo prej govorili in ki ga pošlje pravičnost.

24 Kajti duša brez uma ne more ničesar ne reči ne storiti. Pogosto namreč um zleti iz duše in takrat duše ne vidi in ne sliši, temveč je podobna živemu bitju brez razuma. Tolikšna je moč uma. Toda tudi v medli duši ne vzdrži, temveč jo zapusti, ker se je vdala telesu, ki jo vleče navzdol in duši. Taka duša nima nobenega uma, moj sin, zato takšne osebe ne smemo imenovati človeka. Kajti človek je božje bitje in se ga ne da primerjati z drugimi zemeljskimi bitji, temveč samo s tistimi zgoraj na nebu, ki jim pravimo bogovi. Ali še bolje, če si drznemo izreči resnico: človek, ki je resnični človek, je celo nad temi bogovi ali pa si je z njimi povsem enak po moči.

25 Nihče od nebeških bogov namreč ne bo zapustil meje nebes, da bi sestopil na zemljo; človek pa se povzpne v nebo, opravlja na njem meritve, ve, kakšne so njegove višine in globine, ter vse drugo natančno razume; in čudovitejše od vsega : povzpel se je, ne da bi zapustil zemljo – tako daleč lahko seže. Zato si moramo drzniti reči, da je zemeljski človek umrljivi bog, bog na nebu pa nesmrtni človek. Zatorej po teh – po kozmosu in človeku – obstajajo vse stvari; vse pa izvirajo od Enega.«

Se nadaljuje.

Miran Zupančič