Hermes Trismegist.
III. HERMES: SVETI GOVOR

1 Bog je veličastje vseh stvari, kako sta božje tudi vesolje in narava. Bog je začetek vsega bivajočega; um, narava in snov; je modrost, ki razodeva vse stvari. Božje je začetek, narava, moč, nujnost, dovršitev in obnavljanje.

V globini so bili neskončna tema, voda in pretanjen umni duh, ki so bivali po božji moči v neskončnem prostoru. Potem je prišla sveta svetloba in iz vlažne biti so se... strdile prvine in vsi bogovi + so porazdelili dele + plodne narave.

2 Ker je bilo vse neoblikovano in neurejeno, so se lahko prvine ločile v višine, težke pa so bile kot temelj položene na vlažen pesek. Celota, ki jo je razločil ogenj, je bila obešena na duha, ki je vse to nosil. Nebo se je pojavilo v sedmih krogih, bogovi so postali vidni v podobah zvezd v vseh ozvezdjih in členitev zgornje narave je ustrezala bogovom, ki so bili v njej. Zunajni obod je bil obdan z zrakom, božji duh pa ga je nosil po krožnem tiru.

3 Vsak bog je iz svoje lastne moči porajal stvari, nad katerimi je imel oblast; nastale so živali: štirinožci, plazilci, vodne živali in ptiči; vsa plodna semenam trava in brstiči vseh cvetov. Seme obnavljanja so + bogovi našli v sebi. Zasejali so + človeške rodove, da bi poznali božja dela, da bi bili delujoče dokazilo naravi, da bi se pomnožili, da bi gospodovali nad vsem, kar je pod nebom, da bi prepoznali dobro, da bi uspevali v rasti in se množili v velikem številu. Vse utelešene duše je ustvarilo čudežno delovanje poti krožečih bogov, da bi opazovali nebo, poti nebeških bogov, božja dela in delovanje narave; + da bi preučevali dobre stvari +, da bi prepoznale božjo moč; da bi vedele za + obračujoče se spremembe + dobrega in slabega ter da bi odkrile vse ročne spretnosti za izdelavo dobri stvari.

4 Tako začnejo živeti in pridobivati modrost, dokler takšno usodo namenja krožna pot bogov; hkrati je to tudi začetek razpada tega, kar bo ostalo od njih, ko bodo na zemlji zapustili velike spomenike svoje spretnosti. + V teku časa bodo slabeli in kar se bo z vsakim rojstvom oživljenega telesa ali s semenom plodov ali rokodelskim delom+ izčrpalo, se bo po nujnosti spet obnovilo - tako z obnavljenjem bogov kaor tudi s kroženjem narave, usmerjene po številu.

Božje je namreč vse kozmični splet, ki se po naravi obnavlja, kajti tudi narava temelji v božjem.


HERMESOV POGOVOR S TATOM:
O VRČU IN MONADI


1 "Ker je demiurg ustvaril celotni kozmos, toda ne z rokami, temveč po Besedi, si ga predstavljaj kot vedno navzočega, večno obstajajočega, kot njega, ki je vse ustvaril in je samo eden in edini in ki je po svoji volji ustvaril bivajoče; takšno je namreč njegovo telo nedosegljivo, nevidno, nemerljivo, brez razsežnosti in ni podobno nobenemu drugemu telesu. Ni namreč ne ogenj ne voda ne zrak ne duh, pač pa vse izhaja iz njega. Ker je dober, je hotel to darovati iz samega sebe in okrasiti zemljo.

2 Kot okras božjega telesa je semkaj poslal človeka - umrljivo bitje nesmrtnega bitja. In kot kozmos presega človeka po večnem trajanju , človek presega kozmos po razumu in umu. Kajti človek je postal opazovalec božjega dela: pričel je občudovati ter prepoznavati Stvarnika.

3 Potem, Tat, je razdelil razum med vse ljudi- ni pa tako storil z umom, čeprav ga ni nikomer zavidal; zavist pač ne prihaja od tam; tu spodaj se razvnema v dušah ljudi, ki so brez uma."

"Oče, zakaj torej Bog ni vsem podelil uma?" Zato sin moj, ker ga je posadil na sredo duš kot nagrado zanje."

4 " In kam ga je posadil?" " Z njim je napolnil velik mešalni vrč, ga poslal semkaj ter mu dal glasnika, kateremu je ukazal, naj človeškim srcem, sporoči tole:" Potopi samega sebe v ta vrč, če zmoreš; če zanesljivo upaš, da se povzpnež k njemu, ki ga je poslal; če spoznavaš, čemu si bilo rojeno.

Tisti torej , ki so slišali sporočilo in se potopili v vrč z umom, so postal deležni spoznanja in - ker so sprejeli um - postali popolni ljudje. Tisti pa, ki so zgrešili pomen sporočila, so ljudje razuma, ker si uma niso pridobili in ne vedo, čemu so bili rojeni in od koga.

5 Njihovi čuti so podobni čutom nerazumskih živih bitij in ker se njihova narava koplje v strasti in jezi, ne občudujejo, kar je vredno občudovanja; svojo pozornost usmerjajo k telesnim užitkom in poželenju, zato verjamejo,da se je človek rodil zaradi njih. Tisti, ki so deležni božjega darila, Tat, so - če primerjamo njihova dejanja z dejanji drugih - nesmrtni in nič več umrljivi, ker vse doumejo v svojem umu; vse na zemlji, vse na nebu in če je še kaj nad njim, tudi to. Ker so se povzpeli tako visoko, vidijo dobro, in ko jim je to pred očmi, umajo tukajšni vrvež za nesrečo. Začeli so prezirati vse telesno in netelesno in hitijo le še k Enemu in Edinemu.

6 To, Tat je umno spoznanje, + božjega in dojemanje Boga, kajti mešalni vrč je božji." " Tudi jaz bi se rad potopil vanj, oče." " Če najprej ne sovražiš svojega telesa, moj sin, ne moreš ljubiti samega sebe. Če pa ljubiš samega sebe, boš prejel um in z umom boš deležen tudi spoznanja." "Kako to misliš, oče?" "Nemogoče si je namreč, moj sin, prizadevati za oboje - za umrljivo in božje. Obstajata namreč dve vrsti bivajočega, snovno in nesnovno, ki ustrezata umrljivemu in božjemu; temu , ki hoče izbirati, ostane eno ali drugo. Ni namreč+ mogoče izbrati oboje, kadar se izvzame eno ali drugo +, toda oslabitev enega krepi moč drugega.

7 Izbira boljšega pomeni za tistega, ki izbere, ne samo, da se mu je posrečilo doseči najsijanjejše, kar vodi človeka k pobožanstvenju, ampak dokazuje tudi spoštovanje do Boga; izbira slabšega pa vodi človeka v pogubo, vendar to ne pomeni žalitve Boga, razen v enem primeru: kakor se slavnostni sprevodi prirerajo v javnosti, ne da bi sami mogli kaj doseči - čeprav so nekaterim v napoto - , se prav tako tudi ljudje udeležujejo sprevoda po kozmosu, zapeljani od telesnih užitkov.

8 Ker je tako, Tat, nam je to, kar prihaja od Boga,bilo na voljo in nam tudi še bo; kolikor pa je v naši moči, se ravnajmo po tem in naj nam ne spodleti! Kajti Bog ni kriv za zlo - mi smo krivi zanj, ker mu dajemo prednost pred dobrim. Ali vidiš, sin, skozi koliko teles in demonskih krdel moramo priti, skozi kakšno trajno nepretrganost in čez koliko zvezdnih poti, da bi pohiteli k Enemu in Edinemu? Kajti Dobro je neprehodno, nima meja ne konca; je tudi brez začetka , nam pa se v trenutku spoznanja zazdi, da ga ima.

9 Vendar spoznanje ne postane začetek Dobrega, temveč nam da začetek tistega, kar bomo spoznali. Posezimo torej pa začetku in zdrvimo skozi vso hitrostjo, kajti zelo nevarno je zapustiti navade v sedajnosti ter se vrniti k počelom in začetkom. Kar je vidno, namreč razveseljuje, nevidno pa vzbuja nezaupanje. Zlo je bolj vidno, Dobro pa nevidno vidnemu. Nima namreč oblike ne obrisa. Zato je podobno samo samemu sebi, vsemu drugemu pa ne; nemogoče je nemreč, da bi nesnovno bilo vidno snovnemu.

10 To je razlika med podobnim in nepodobnim; in nepodobno je v podrejenem položaju v primerjavi s podobnim.

Ker je monada začetek in korenina vsega, je v vsem kot korenina in začetek. Brez začetka ni ničesar, začetek pa ne prihaja od nikoder drugod razen iz sebe, če je začetek preostalih stvari. Ker je monada torej začetek, obsega vsako število, vendar nje nihče ne obsega, in poraja vsako število, ne da bi njo porajalo kako drugo.

11 Vse porojeno je nedovršeno in deljivo ter se lahko zveča alk zmanjša, vendar nič od tega ne velja za popolno. Kar se lahko poveča, se poveča ob pomoči monade, kloni oa pred lastno slabostjo, ko ne more več sprejemati monade.

S tem ti, Tat, kolikor je bilo mogoče, očrtal podobo Boga. Če boš skrbno opazoval in uvidel z očmi srca, boš - vermemi mi, moj sin - našel pot navzgor. Še več, podoba ti bo sama kazala pot. Zrenje ima v sebi nekaj posebnega; tiste, ki so že prišli do njega, trdno zgrabi in jih vleče navzgor, kakor pravijo, da magnetni kamen privlači železo."

-se nadaljuje.

Miran Zupančič