Asnath je stopila k Jožefu in mu dejala:” Bodi pozdravljen, gospod, mogočen in blagoslovljen od najvišjega!“ In Jožef je odgovoril:” Blagoslovljena.” Bodi pozdravljena, čista devica! Naj te Gospod, tvoj Bog, ki vsem podarja milino in lepoto, resnično ima rad.

Asnath se je voljno približala, da bi izpolnila naročilo svojega očeta in bila je pripravljena, da poljubi svojega novega brata. Tedaj je Jožef v njenih očeh zagledal žar ljubezni, čeprav se ubogi otrok ni ničesar zavedal, razen tega , da je imela občutek, da ji bo srce skočilo iz prsi in se ugnezdilo v njegovem.



Hitro se je odmaknila in medtem, ko je dvignil svojo desno roko, je spregovoril:“ Ne spodobi se, da bi moški, katerega ustnice slavijo živega Boga, poljubil tujo ženo, katere usta častijo kipe iz lesa in kamna, jedo kruh tlačitelja in pijejo iz izdajalske čaše.”
.
Ko je Asnath zaslišala te besede, so ji pričela drhteti kolena. Srce se je umirilo in se potopilo v njene prsi. Zavzdihnila je in zastokala. In, ko je pogledala Jožefa, so ji oči napolnile s solzami. Ko je Jožef to opazil, se je v njegovem srcu zganilo sočutje. Svojo roko je prijateljsko položil na njeno čelo in rekel:
“ O moj Bog mojih očetov, ki je vsem stvaritvam podaril življenje in svetlobo, blagoslovi to devico in sprejmi jo kot nekoga iz svojega ljudstva, ki je izbran od prazačetka sveta. Da bi našla Tvoj večni mir in bila čista in sveta v Tvojih očeh.“

Jožefov blagoslov je razjasnil Asnatrhin obraz, iz oči so ji pritekle solze. Radosno se mu je zahvalila in se vrnila v svojo sobo v stolpu. Vrgla se je na počivalnik poleg okna vsa nebogljena in drgetajoča od radosti, skrbi in kesanja. Ah, koliko bi Jožefu rada povedala! Kako je umazala njegovo ime, imenovala ga je ubežnika, obsojenca, ki sodi v ječo, da se spokori, razlagalca sanj. Ah! In zavrnil jo je, ker je častilka malika, in ji potem odpustil in blagoslovil njo, zadnjo na svetu, ki je tega vredna.

Nekaj časa je bridko jokala. Nato se je dvignila, stisnila zobe, oči so se ji bojevito zasvetile. Stekla je do do stene svoje sobe, pograbila marmonat kip in ga vrgla skozi okno na dvorišče. Videla je, kako se je tam ratreščil in zavpila je:“ Njegova vera je bila vera moje matere. Vera moje matere je tudi moja vera!“ Ko je Jožef prevzel oddano žito in žele oditi, ga je Potifor prosil, naj ostane in prenoči v palači ter pot nadaljuje naslednji dan. Toda Jožef je odvrnil:“ Ne morem, ker moram , v sedmih dneh obhoditi vso deželo, vendar se bom osmega dne vrnil in prenočil pri vas.!

Ko je Jožef s svojim spremstvom odjezdil skoti vrata palače, tokrat ni pogledal proti oknu v stolpu, a tudi Asnath zdaj ni gledala skozi okno.

Sedem dni je sonce vzhajalo in zahajalo, Asnath pa je jokala. Ni jedla, ne pila, njene device je niso mogle potolažiti Spanec jo je povsem zapustil. „ Gorje meni“, je zavpila in se tolkla po prsih. „ Gorje meni, ki sem o njem govorila toliko slabega. Le kam naj grem, da ubežim žalosti? Gorje meni, nesrečnici, besede iz mojih ust so sramotile nebeškega sina. Oh, da bi moj oče vsaj dal Jožefu za sužnjo ali deklo. Služila bi mu za vse čase.“

Zvečer sedmega dne se je dvignila s počivalnika in odšla mimo spečih devic do stopnic v stolpu, se spustila po njih in skozi velika vrata zapustila palačo. Tudi čuvaj pri vratih je potonil v globok spanec. Ne da bi prebudila, je stekla k vratom in mu vzela kožuh, ki ga je grel. Nato je v nekem oddaljenem kotu dvorišča našla kup tlečega oglja, s pepelom napolnila kožuh in se vrnila k vratom. Potem se je odpravila v svojo kamrico ter zapahnila vrata. Kožuh s pepelom je položila na tla ob oknu in se zleknila nanj. Zelo je ihtela in glas ji je trepetal, ko je vzdihovala:“ Tako sem sedaj za vrnila egipćanske bogove. Svoje srce odvračam od njih in očiščujem svoje ustnice, s katerimi sem, kot je dejal on, molila malike.“

Jokala in ihtela je naprej, predajala se je kesanju, dokler ni na nebu kot luč zažarela zvezda Danica. Jasna in svetla je vodila njeno dušo, obvarovala jo je pred vetrovi, k vrazom odpuščanja. S pogledom, usmerjenim k zvezdam, se je dvigovala navzgor. In glej, nenadoma se je odprlo nebo in nazdol je zasijala čudovita svetloba. Ko je je Asnath zagledala, je padla na kolena in zakopala svoj obraz v pepel. Tedaj se je z neba spustil mož, se sklonil k njej in zaklical njeno ime:“ Asnath! Asnath!“ Njegov glas je zvenel kot bučanje štirih rek, ki tečejo iz raja. “ O moj Gospod, kdo ste vi?” Se je slišal njen odgovor iz pepela.

“Sem knez in poveljnik Gospodovih legij. Dvigni se, kajti govoriti moram s teboj.“

Se nadaljuje.

Miran Zupančič