Temeljni cilj h kateremu morajo težiti vsa področja družbenega delovanja (politika, ekonomija, znanost, izobraževanje, religija, …) v sleherni človeški skupnosti, je blaginja človeštva. To je njihov zdaleč najpomembnejši cilj in hkrati tudi smisel njihovega obstoja, seveda pa vsako od teh temeljnih področij pristopa k temu cilju na različne načine, po različnih poteh. A če je blaginja končni cilj delovanja vseh družbenih dejavnosti, pa še zdaleč ni končni cilj našega bivanja, temveč zgolj in samo osnova za to, da se v polnosti izrazimo kot človeška bitja.

Blaginja je torej temelj, na katerem lahko posamezniki, skupine, narodi in človeštvo kot celota uresničijo namen svojega bivanja in izrazijo svoje potenciale. Dejstvo je, da velik del človeštva, ki biva v pomanjkanju ali se celo bori za golo preživetje, ne more izraziti svojih potencialov. Kako naj človek, ki 100% svojega časa porabi za to, da komaj (ali pa še to ne) zadovolji temeljno potrebo po hrani in pijači izrazi potenciale, ki jih skriva v sebi (spomnimo se da je danes kar 852 milijona ljudi na planetu podhranjenih).

Lahko je zmožen največjih umetniških del, lahko bi odkril nova zdravila, nove energetske rešitve ali (danes) nepredstavljive skrivnosti življenja samega. Kako veliko bi svetu lahko pokazali milijoni in milijoni ljudi, ki životarijo na robu preživetja, a tega – dokler bomo dopuščali in aktivno ali pasivno prispevali, da živijo v tako nemogočih in človeka nevrednih razmerah – ne bomo nikoli izvedeli.

V tako imenovanem razvitem svetu pa se blaginja pogosto enači s kopičenjem bogastva in z iskanjem neskončnega niza bežnih občutkov ugodja, ki nam jih ponuja mogočni in vseprežemajoči potrošniško-komercialni sistem. Podobno kot v primeru ljudi, ki živijo v pomanjkanju, tudi to ljudem onemogoča, da bi v polnosti izrazili svoje potenciale – seveda prvi ne morejo, drugi pa ne (spre)vidijo, kako jih nesmiselno kopičenje bogastva in slepo sledenje občutkom ugodja »odvrača« od resničnega razvoja – lastnega in družbenega. Kajti razvoj še zdaleč ni povezan z golo rastjo proizvodnje in potrošnje, temveč prvenstveno z odkrivanjem skritega, (danes še) nerazumljenega in nedoumljivega; z ustvarjanjem novega; z vzpostavljanjem novih medsebojnih odnosov – z vsem, kar je v korist posameznika in človeštva ter planeta kot celote.

Blaginja je povezana tudi s srečo, a s tem seveda ne mislimo na srečo kot na nekaj naključnega (npr., ko rečemo »imel sem srečo«), temveč na srečnost, ki je rezultat človekove aktivnosti in njegovih prizadevanj. Za grškega filozofa Aristotla je srečnost najvišje dobro in končni smoter (cilj) vseh človeških prizadevanj: »Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo? Srečnost pa je nekaj popolnega in samozadostnega in končni smoter vseh dejanj.« Hkrati pa blaginjo in srečo povezuje tudi sam izvor besede blaginja, ki izhaja iz ?blaga?, ta v nekaterih jezikih pomeni ?dobrino, zaklad, bogastvo? (v hrvaščini in srbščini), v drugih pa tudi ?blaženost in srečo? (v češčini).

Kaj je potemtakem blaginja?

Blaginja preprosto pomeni, da prav vsi ljudje brez večjih problemov lahko zadovoljujemo svoje osnovne potrebe (po hrani, primernem bivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju), hkrati pa bivamo v varnem, zdravem, čistem in svobodnem okolju, v katerem vemo, da nam bo vedno, ko bo potrebno, nekdo priskočil na pomoč.

Če nam je to omogočeno – to pa je, kot smo že rekli, temeljna naloga vseh družbenih dejavnosti – se lahko izrazimo kot človeška bitja, postanemo ustvarjalnejši in boljši ter strpnejši v odnosih do drugih in tako veliko prispevamo k dobrobiti človeštva in k resničnemu razvoju celotnega planeta. Blaginje ni, kadar je njenih sadov deležen samo del človeštva.

Blaginja človeštva je naš skupni interes in tega nikakor ne moremo uresničiti v današnji ubijalski in sebični tekmi za svetovno bogastvo – skupne dobrine človeštva. Blaginjo – naš skupni interes lahko dosežemo samo s pristnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo skupnih dobrin. Potem svet zares lahko »postane cvetoč in varen kraj«.

Rok
www.gibanje.org