»Kadar v širših ali ožjih skupnostih na vključujoč način razmišljamo o blaginji, ki jo želimo zase in za svoje otroke, največkrat sanjamo o visoki kakovosti življenja, delovnih mestih, gospodarskem napredku, ohranjeni naravi ter neonesnaženem okolju. Lahko imamo v Sloveniji vse to? Lahko. Bogastvo naših virov je (še) veliko: voda, gozd, rodovitna tla, obnovljivi viri energije, ohranjenost okolja, raznolikost in lepota krajine, biotska raznovrstnost - to so v Sloveniji prepoznani aduti.

To so naši življenjski viri. Vendar si celovite in trajne blaginje ne moremo zagotoviti kot posamezniki ali kot posamezne organizacije. Čist zrak, kakovostno pitno vodo, učinkovit javni prevoz – to imamo na nekem območju vsi ali pa tega nima nihče. Blaginjo lahko dosežemo samo, če se povežemo kot skupnost in si za njo skupaj prizadevamo. Lokalne skupnosti so najbolj naraven skrbnik in varuh ohranjanja količine in kakovosti življenjskih virov v svojem okolju.

Ti predstavljajo osnovo za trajno blaginjo, ki jo bodo lahko uživali tudi prihodnji rodovi.« To so poudarki iz povsem svežega vodnika po skupnostnem upravljanju z življenjskimi viri, katerega naslov - Dovolj za vse - govori hkrati o obilju možnosti in o dozorelosti časa za spremembe. Vodnik so izdale organizacije Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC in Inštitut za politike prostora.

Pri skupnostnem upravljanju so v središču ljudje. Gre za vključujoče modele, ki temeljijo na soupravljanju in usklajevanju interesov ter krepijo solidarnost in družbeno povezanost prebivalstva. Lokalne skupnosti imajo pravico, da si zagotavljajo blaginjo z viri v svojem okolju. Imajo pa tudi dolžnost, da to počnejo s spoštovanjem, na vzdržen način in da skrbijo za ohranjanje virov v trajno skupno dobro.

Avtorji vodnika, ki prihajajo iz nevladnih organizacij Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij - PIC in Inštitut za politike prostora, skupnostno upravljanje z življenjskimi viri predstavljajo kot obetaven razvojni model, ki lahko (edini) sinergijsko odgovori na velike izzive, ki so nam skupni kot človeški civilizaciji in planetarnemu ekosistemu: podnebne spremembe, upadanje biotske raznovrstnosti, degradacijo habitatov ter pohajanje svetovnih zalog ključnih surovin in poceni dostopnih fosilnih energentov, pa tudi dramatične napovedi o staranju prebivalstva in migracijah, ki jih lahko pričakujemo v prihajajočih desetletjih.

Vodnik je prvenstveno namenjen lokalnim skupnostim. O različnosti njihovih pojavnih oblik govori širok nabor akterjev v 60 domačih in tujih dobrih praksah, ki so v vodniku opisane na štirih ključnih področjih: (1) urejanje prostora, (2) samooskrba s hrano, (3) energetska učinkovitost in oskrba z energijo iz lokalnih obnovljivih virov ter (4) lokalno krožno gospodarstvo in trajnostna potrošnja. Dobre prakse pričajo o tem, da številne lokalne skupnosti ne želijo več čakati in nemo opazovati igre velikih.

Ne delajo si utvar, da v Bruslju, znotraj netransparentnih finančnih inštitucij in v strateških oddelkih mednarodnih korporacij, razmišljajo o blaginji njihove skupnosti. Hočejo biti suvereni, aktivni in odgovorni soustvarjalci lastne blaginje. Zavedajo se, da kljub bogastvu naših virov blaginja ni samoumevna. Ogroža jo trend privatizacije strateških skupnih dobrin, kot so vodni viri, genski material in javni prostor, ter prilaščanje zemlje s strani domačih ali mednarodnih podjetij. Ti trendi se premikajo v smeri izrabe naravnih virov planeta s strani le določenih elitnih skupin ljudi in se odmikajo od tradicionalnih vzorcev družbe, ki so delovali stoletja.  

Slovenija je srečna dežela. Naši viri se dobro ujemajo z neizogibnimi globalnimi razvojnimi smernicami, kot so nizkoogljičnost, zeleno in krožno gospodarstvo, sonaravnost, trajnostna raba prostora, trajnostna potrošnja ter z njo povezana ekološko kmetijstvo in zeleni turizem. Te smernice v Evropi s pospešeno hitrostjo postajajo mainstream politične usmeritve. Zato vrednost naših virov narašča. Bogastvo virov pa se pretvori v celovito in trajno blaginjo za ljudi šele, ko znamo z viri upravljati na vzdržen in sonaraven način, pri tem pa braniti suverenost in gojiti avtonomno razmišljanje.

• Več o konceptu trajnostnega skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri in njegovih večplastnih koristih je na voljo v vodniku, objavljenem na spletni strani projekta Skupnostno upravljanje z življenjskimi viri.