|  Jaz ________________________ izjavljam, da sem bitje svetlobe, enosti in ljubezni. Od tega trenutka dalje bom med ljudmi siril spoštovanje, ljubezen, veselje in radost.
Z ljubeznijo sprejemam tudi ljudi, ki drugače razmišljajo, ki imajo drugačen pogled na življenje, ki imajo drugačno barvo kože ali drugačno veroizpoved. Vse energije, ki ne služijo mojemu višjemu namenu, nadomeščam z brezpogojno energijo ljubezni.
V svojem življenju se osredotočam na pozitivne stvari, globoko v sebi sem našel ljubezen, ki jo radostno delim naprej. Zavedam se, da je edina resnica brezmejna ljubezen, in da je vse ostalo iluzija. Sem v stiku s samim seboj, s svojim srcem, s svojim bitjem in z vsemi ljudmi v celotnem vesolju.
Izjavljam, da bom - ne glede na to, kaj se bo zgodilo v tem svetu - vedno po svojih najboljšh močeh, zmoznostih in priložnostih širil brezpogojno energijo ljubezni. Tudi ko bom v svetu videl odsotnost ljubezni, bom se naprej sledil svoji poti radosti, veselja, enosti, miru in ljubezni.
Kamorkoli grem in s komerkoli govorim - vedno delujem v imenu ljubezni, in to božansko energijo širim naprej. Ljudje začutijo, da sem bitje ljubezni, zato tudi sami spremenijo vibracijo in postanejo ljubezen, veselje, radost in sočutje.
Vem da sem ljubezen, in tako se počutim živim in se izražam do sebe in do vse okolice. V mojem DNK je prisotna brezmejna ljubezen, ki spreminja vsak atom mojega telesa v zdravje, srečo, obilje, neskončnost in enost z vsem. Jaz sem brezmejna ljubezen, zdravje in obilje.
Naj vas spremlja obilje ljubezni in pozitivne energije!
|
NE ZAMUDITE
Da ne pozabimo na smeh...
Prispeval/a: MC dne sreda, 5. avgust 2009 @ 22:31 CEST
Izjava me nekoliko spominja na nekakšno svečano vojaško »zakletvo«. Kot bi napisal, da si ne bom več vrtal po nosu, grizel nohtov, preklinjal in se jezil na šefa, ki me trpinči in izvaja mobing. In potem bi to obesil na zid in vsako jutro svečano prebral na glas, prižgal svečko in udaril na budistični zvonček. Da ne pozabim, kdo sem!
In kaj sploh narediš, ko podpišeš tako izjavo – kaj se v resnici spremeni v tvojem življenju? Nekaj časa se počutiš nekoliko evforično in vzvišeno, potem pa se prav kmalu izkaže, kako prozaično človeški si – morda že prav kmalu, ko sediš na kaki plaži pod kakim prijetno dišečim borovcem, in uživaš v pogledu na mirno morje – pa prileti mimo komar in te piči v stegno - pa ga udariš, pomečkaš s stisnjenimi zobmi in rečeš – evo ti, prekleti prasec – ti meni ne boš pil krvi. In potem še nekaj časa pizdiš in se praskaš po stegnu in si misliš, kakšno smolo imaš, ker se je edini komar na plaži lotil ravno tvojega stegna. Ko nekoliko pozabiš na samomorilski terorizem sestradanega dvokrilca, spet postaneš bitje svetlobe, enosti in ljubezni. Še posebej ljubiš komarje in obade – nenadoma ti postane celo žal, ker si pomečkal ubogo žuželko, ki je na premajhni stopnji duhovnega razvoja, da bi lahko živela samo od prane. Od tega trenutka dalje … do naslednjega trenutka, hočem reči do naslednjega komarja, obada ali meduze.
Kaj morem(o), moj (naš) DNK je nepopravljivo človeški…
p.s.:
Me prav zanima, kateri nadobudnež si upa javno podpisati pod tako izjavo. Kdo bo prvi?!
Dragi kristjani, gnostiki, novodobniki, muslimani, raeljanci, maitrejanci, otroci svetlobe in angelov, spiritualisti, vuduisti, dualisti vseh vrst, ujetniki materialnega sveta in teme!
Kdo bo prvi? Kdo si upa prvi javno podpisati svečano izjavo, da bo od tega trenutka naprej širil samo še spoštovanje, ljubezen, veselje in radost. Kdo si upa brezpogojno staviti na svoj božanski DNK? (Ne računajoč na tudi na kako mutacijo)
Da ne pozabimo kdo smo...
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 6. avgust 2009 @ 16:07 CEST
Jean Paul
"Resnica iz mojega življenja":
"Nikdar ne pozabim, kako sem nekoč stal ob rojstvu svoje samozavesti, ki vem o njem še čas in kraj. Tega še nikomur nisem povedal. Kot prav majhen otrok sem stal neko jutro pod hišnimi vrati in se oziral na levom proti drvarnici, ko se mi je nenadoma kakor strela z nebes prikazala notranja podoba; To sem jaz! ter se svotlo ustalila v meni - takrat sem prvič in za vselej zagledal svoj jaz. Spomin me tu ne more varati, saj tuje pripovedovanje ni moglo ničesar dodati dogodku, ki se je primeril le v zastrti, najsvetejši človeški notranjosti in je bil tako nov, da so ga mogle ohraniti samo tako vsakdanje okoliščine."
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Da ne pozabimo kdo smo...
Prispeval/a: OtrokLuci dne ponedeljek, 10. avgust 2009 @ 15:37 CEST
---
Bog je Ljubezen,čista brezpogojna Ljubezen