Piše: Bern Jurečič v Karmaplus

Ste se kdaj vprašali, kdo vleče poglavitne niti na našem malem planetu, od koga so odvisne vojne in mir, blagostanje in lakota, proizvodnja, vreme, oboroževanje, znanje in napredek? Vsak dovolj velik sistem ima prav gotovo tisoče vzvodov, ki vplivajo na premike, pa se vseeno nekako spontano razvija v smeri, na katero vsaj navidezno ni mogoče vplivati, enako kot za vreme navadno pravimo, da "bo, kakršno koli že bo". Pa je res tako?

Igra moči se v človekovem življenju začenja že takoj po rojstvu, kvečjemu obstaja dilema, ali ne tudi že kaj prej (recimo skozi dogodke v času nosečnosti, glede na to, da dandanes že neizpodbitno vemo, da in kako se hranijo informacije iz tistega obdobja; le-to lahko bistveno vpliva vsaj na razvoj potencialov).

Malček joče, kot bi ga dajali iz kože, in mamica se vpraša, ali je z njim kaj narobe. Potem za nekaj hipov utihne, ko pa se nič ne zgodi, se, kot bi prelomil, dere naprej, kot da sploh ni nehal. Mamica potem popusti in ga pregleda ali pa začne nositi po sobi – in prva bitka je dobljena. Precej spontano, seveda, saj o kakem zavednem delovanju še ne more biti govora.

V vrtcu (v nekaterih drugih okoljih pa na ulici, za vogalom, na igriščih, v favelah ali pa na koncu vasi, tam, kjer se začne savana …) se malčki prvič srečajo s sebi enakimi in začne se druga stopnja boja za premoč in oblast. Kdo je močnejši, koga se bo poslušalo, kdo lahko zbije koga, koga bodo najbolj občudovale punce, veliko je vzgibov, ki malčke ženejo k prevladovanju. Potem pride šola, z učenjem, uspehi in lumparijami vred, potem gremo v službo in se bitka nadaljuje.

V tem času nekateri postanejo močni, nepremagljivi, pametni, spretni, zmagovalni, vodilni, odločujoči. Pomembno postane, kdo ima največji avto, hišo, pametne otroke, najlepšo blondinko ob sebi. Številni med njimi obračajo pravo bogastvo in nekateri med njimi tvorijo vrh tistih, za katere potem preostali svet pravi, "da imajo vse". Obvladujejo svojo okolico, podjetje, branžo, državo, toda tu se napredovanje neha.

Obsojeni so na stagnacijo ter branjenje svoje posesti in vpliva, ki so ga z muko dosegli. Ni več mogoče iti naprej? Je od ljudi, ki so se prekalili v številnih bitkah, mogoče pričakovati, da bodo zadovoljni, da bodo nehali s poskušanjem "iti dlje in višje"? Nikakor, nekateri vidijo tudi na vrh, razmišljajo o tem, kako vladati vsem, kako biti dovolj močan, da vplivaš na to, kako se bo vrtel svet.

SKRIVNI VLADARJI
Ko opazujemo poteze neke oblasti, pa naj gre za državo, občino ali banko, nam marsikatera odločitev ni logična, že kanec pameti zadostuje, da uvidimo, da koraki ne gredo v pravo smer. Pa vendar se dogajajo. Trend gre v napačno smer – in vendar gre točno tja. Pa voditelji niso neumni – če bi bili, ne bi nikoli postali voditelji, sindrom Busha mlajšega le ni tako pogost, prej potrjuje prisotnost izjeme v pravilu … -, a če ni tako, zakaj potem tako?

Najboljši primer je blaznost zaradi terorizma po svetu v zadnjem desetletju. Koliko laži, izrečenih skozi usta tistih, ki jih najbolj poslušamo, je bilo potrebno, da se je strah zalezel v večino zahodnega sveta in so prišle vojne, z njimi pa spet novi krogi zla, opustošenja, lakote, oboroževanja, potvarjanja in drugih "dosežkov" modernega časa? Kar samo od sebe? Lahko verjamemo, da bi vseeno lahko bilo drugače? Če bi nekatere osebe naredile drugače, ne šle v določeno smer, če bi se morda povezale, če bi pokazale dobre namene, če …, če …, - bi bilo potem drugače? Bi lahko bilo drugače?

Če pogledamo malo v zakulisje, se nam – podobno kot v primeru vlečenja lepih belih črt po našem poletnem nebu, ki nas morajo z le malo več poznavanja pošteno zaskrbeti, o čemer smo v naši reviji že pisali pred kratkim – začne svitati, da smer, v katero se giblje naš planet, niti ni tako samodejna in spontana. Današnji svet je namreč drugačen predvsem v enem segmentu:

za razliko od nekaj desetletij nazaj se danes vse izve, komaj kaj je še skritega in WikiLeaks je samo en majhen delček odkrivanja tistega, za kar naj se ne bi nikoli izvedelo, kar v zadnjem času najlepše dokazuje srhljiva afera s prisluškovanjem časnika News of the World. Kdo so tisti, ki upravljajo s tem, vlečejo niti, vplivajo na naša življenja in prihodnost? Kdo drži v rokah predsednike, bankirje, medije, kdo naše voditelje spreminja v služabnike?

Skrivni vladarji ne delujejo iz vlažnih kleti in podzemnih soban mrzlih dvorcev. Ravno nasprotno od tega jih imamo ves čas na očeh, čisto po principu, da je tisto, kar želimo najbolje skriti, pametno razstaviti vsem na vpogled. Sedijo v Beli hiši, Kongresu, Downing Streetu 10 in britanskem Parlamentu. To niso nekakšne grozljive pošasti z od zlobe izkrivljenimi obrazi, kakršne lahko vidimo v srhljivkah, to so ljudje v dragih oblačilih, ki se v službo vozijo močno zastraženi in v najdražjih avtomobilih – naravnost na Capitol Hill. In še drugam, seveda. 

KAJ JE RES IN KAJ JE V RESNICI RES
Posamezniki ali novinarji ali drugi raziskovalci, ki so se iskanja, kdo vse je dovolj močan, da ima vpliv na svetovne trende, lotili vsak zase in najraje v samoti, so s svojimi izsledki počasi omogočili nekakšno lestvico možnosti vplivanja, ki je seveda povsem neformalna, vseeno pa nudi vpogled v nivoje vse od najnižjih pa do "nedotakljivih". Imenujmo to kar "lestvica moči".

Na samem dnu te lestvice je ČLOVEŠTVO kot tako. Milijoni milijonov ljudi, ki se borijo za svoj vsakdanji kruh, za preživetje, za jutri svojih otrok. Poslušni in ubogljivi, nezmožni vplivanja, navadni smrtniki s svojimi težavami in omejenimi možnostmi njihovega razreševanja in odpravljanja, kmetje na globalni šahovski plošči, mravljice, ki znašajo skupaj bogastvo, s katerim se potem igrajo veliki. Brezimna vojska, ki jo je mogoče kadarkoli žrtvovati za poteze, ki so potrebne za dosego višjih ciljev, zmag, nove moči.

Med tistimi, ki vlečejo poteze, in malimi vojački je razpreden prvi višji sloj, ki že ima količkaj osnovan občutek možnosti vplivanja – MEDIJI. Kdor obvladuje le-te, obvladuje tudi javno mnenje, to je jasno vsakomur. Ko v neki državi pride do vojaškega udara, se vsak prevratnik najprej potrudi zasesti državno televizijo in radio. V našem okolju so poskusi, da bi se polastili medijev, postali že kar stalnica. Vladarji imajo medije za eno od najmočnejših orožij. Majhne medijske hiše si svoj košček "vplivne sfere" gradijo tako, da poslušajo tiste večje, le-te pa nadzorujejo tisti, ki prevladujejo nad industrijo; če gremo po tej piramidi navzgor, bomo na neki točki opazili, da vsa ta cesarstva v rokah drži majhna peščica ljudi.

Dobro je vedeti, da nobena udarna novica ni slučajna. Tudi ne gre za posledico nekakšnega "raziskovalnega in neodvisnega novinarstva". Vedno gre za sestavni del neke nove manipulacije, domišljene in načrtovane že veliko prej. Primer: stolpa-dvojčka nista padla spontano, zaradi nekakšne ubijalske sle peščice arabskih zaslepljencev, danes čivkajo že vrabci, da je bila celotna zarota, katere končni cilj je bil prisvojiti si zalivske zaloge nafte, načrtovana neprimerno bolj natančni in globoko – so arabski teroristi sploh vedeli, kateri so resnični interesi, ki so jih pripeljali do potez, za katere bodo sedaj obsojeni?

Drugi primer je že omenjeni spletni portal WikiLeaks. Tri leta je njegov ustanovitelj Assange objavljal stotine papirjev, ne da bi se kdo zmenil zanj. Ko pa mu je uspel "veliki met", objava papirjev, ki pa so razgaljali tiste poteze, od katerih so odvisno pravi premiki, papirjev, ki so na dan privlekli tone umazanije, za katero naj nikoli ne bi izvedeli, se je svet zganil neprimerno hitreje, kot bi si to lahko mislili, in Assangea je bilo treba utišati – ali pa vsaj diskreditirati do take mere, da ga nihče več ne bo jemal resno - za vsako ceno. Tako se zgodi vsakokrat, ko pride do odstopanja iz "načrtovanosti" svetovnih novic.

Časopisi nam torej ne prinašajo vpogleda v resnično stanje stvari, ampak so samo "sporočila za javnost" najširših razsežnosti. Prava resnica je pogosto precej drugačna, predvsem pa je dobro skrita očem. K ustanavljanju masonske (prostozidarske) Trilateralne komisije (o kateri bo nekaj več govora kasneje) so bili povabljeni glavni uredniki medijskih hiš, kot so Chicago Sun Times, Times, Los Angeles Times, New York Times in Wall Street Journal. Vladarji iz sence so namreč že zdavnaj ugotovili, da je medije dobro imeti na svoji strani.

CEPLJENA IN VSE BOLJ BOLNA AFRIKA
Naslednji nivo na naši lestvici moči zasedajo ZDRUŽENI NARODI. Koliko zdravnikov in znanstvenikov se je z najboljšimi nameni in prostovoljno združilo pod okrilje te organizacije, da bi s svojimi močni pomagalo lačnim in bolnim prebivalcem črnega kontinenta? Letala so dovažala tisoče ton cepiv, hrane, različnega koristnega materiala – toda ali se vprašamo, kako je potem mogoče, da je črna celina danes neprimerno bolj bolna, bolj lačna, bolj uboga kot kdajkoli prej?! Ob vsej tej silni pozitivni energiji? Ob vsem silnem denarju?

Če na vse aktivnosti, namenjeni izboljšanju zdravju črnega prebivalstva, pogledamo s časovne distance, lahko opazimo, da se je po večini večjih misij v Afriki na istih področjih kmalu – vsekakor povsem slučajno – pojavila kak nova epidemija. Dandanes ima aids vsak četrti prebivalec Afrike? Samo zaradi nezaščitenega seksa?! Črna celina je čisto mirno seksala tisočletja in si podaljševala vrsto, ne da bi bilo pri tem opaziti spolne bolezni, dobro znane v "belem" svetu, aids pa jo bo ugonobil zaradi istega seksa?

Lahko to res verjamemo? Imamo lahko čisto mirno vest, ko črncem brez pomisleka pripisujemo neverjetno promiskuiteto, češ da se parijo kot zajci in "zato niti ni čudno, da je vse bolno"?! Ciniki danes trdijo, da gre pri vsem skupaj za "največji svetovni laboratorij", ki ga vodi in usmerja "kreatorji nove svetovne ureditve".

Da pri Združenih narodih nekaj ni vse v najlepšem primeru, je bilo mogoče opaziti pri pojavu "pandemske gripe", ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki je sestavni del OZN, razglasila zelo hitro, podpirajoč "prizadevanja znanosti in medicine, da bi odpravili to novo svetovno grožnjo" – ki pa se je kasneje izkazala za vse kaj drugega. No, tudi UNICEF, naslednji del OZN, se je v mali podalpski deželici izkazal za vsaj neučinkovitega, če že ne kaj več, ko očitnih nepravilnosti ni razrešil in sankcioniral po pričakovanjih, ampak zgolj z izmikanjem – prav tako, kot je značilno za politike, kadar jih zalotijo …

Če preskočimo nekaj vmesnih klinov lestvice, na katerih sedijo Evropska unija in trgovinski bloki, se približamo že bolj pomembnim igralcem.

BILDERBERG
Do nedavnega je bila skupina Bilderberg zelo skrbno varovana skrivnost. Do leta 1998 so bile vse novice o obstoju take združbe vzdrževane na nivoju natolcevanja in nepreverjenih informacij, tedaj pa je nepoklicanim očem uspelo fotografirati prihod udeležencev skupine v neki evropski hotel in se obstoja ter delovanja skupine ni več dalo zanikati, še vedno pa je ostala skrivnost, o čem je govora na teh skrivnih in zelo varovanih sestankih.

Skupina Bilderberg je svoje ime dobila po hotelu v Oosterbeeku na Nizozemskem, kjer je bila ustanovljena leta 1954. Danes ima skupina svoj sedež v nizozemskem mestu Leiden. Po poročilu ameriškega senatorja Jacoba Javitsa (ki je bil tudi sam občasni član Bilderberga) leta 1964 je prvi sestanek vodil holandski princ Bernhardt, sicer esesovski oficir, ki se je po vojni uspešno ugnezdil na holandskem dvoru, na čelu Bilderberga pa je ostal dvaindvajset let, do 1976.

Za to vlogo naj bi ga pripravil nihče drug kot lord Victor Rothschild, veliki evropski finančni magnat in manipulator globalnih razmer. Osnovni cilj skupine je – po Javitsu – mogoče strniti v naslednji idiom: "v obdobju hladne vojne so zahodne države čutile potrebo po tesnem sodelovanju, če naj bi se obranile pred komunistično nevarnostjo." Ključni cilj pa je bil bolj verjetno namera ZDA, Kanade in zahodne Evrope zadržati globalno kontrolo.

Čeprav je o skupini sami dostopnih le malo podatkov, pa se ve, da vrh skupine šteje 115 ljudi, poleg tega pa gre še za neugotovljivo število sodelavcev in podpornikov. Tretjina teh ljudi izhaja iz političnih krogov, ostali pa iz področij industrije, financ, izobraževanja in komunikacij. Izbrani na podlagi svojega znanja, položaja in izkušenj se na skrivni lokaciji dobivajo enkrat letno za štiri dni, ko s posrednimi političnimi sredstvi kontrolirajo svetovno gospodarstvo. Glede na to, da je skupina sestavljena iz ključnih in najpomembnejših moških in žensk na Zemlji, med njimi voditelji evropskih in ameriških korporacij, politični liderji in vodilni intelektualci, jo lahko smatramo za najvplivnejšo združbo na svetu.

Njeno ožje jedro tistih, ki odločajo, predstavlja Glavni komite, sestavljen 39 članov, ki niso voljeni, ampak imenovani. Njihova vloga je prenos odločitev osebam, ki se udeležujejo letnih sestankov, ta osemdeseterica pa se spreminja vsako leto, tako kot lokacija sestanka.

MOČNE AMERIŠKE ZDRUŽBE
Svet za zunanje odnose (Council on Foreign Relations, CFR) je bil kot neprofitna in nestrankarska organizacija ustanovljen leta 1921, v okviru katere naj bi v ameriški politiki lahko sodelovali tudi zasebniki. Uradni cilj te skupine je "izboljšanje razumevanje sveta in pomoč zunanji politiki ZDA", kar naj bi dosegla s svojim biltenom in debatami o svetovnih problemih. CFR sestavlja približno 4000 članov, med katerimi najdemo bivše predsednike držav, ambasadorje, borznike, podjetnike, lastnike medijev, direktorje, profesorje in druge.

Raziskovalci in pisci smatrajo, da je podlaga za delovanje te skupine prepričanje, da razsvetljeni kapitalizem lahko doseže spajanja svetovnih valut, bančnih sistemov, proizvodnje in upravljanja z viri, s čimer naj bi upravljala Svetovna vlada in bi njene interese ščitila neke vrste svetovna policija (po nekaterih predvidevanjih naj bi to bila vojska OZN). (Nekateri viri trdijo, da gre pri CFR samo za vejo velike svetovne skupine zarotnikov, imenovane Okrogla miza, le-to pa drugi imenujejo kar "iluminati".)

TRILATERALNA KOMISIJA je novejša združba, ki skupaj s skupino Bilderberg in CFR tvori "triumvirat elitnih organizacij". Nastala je potem, ko je David Rockefeller leta 1970 prebral knjigo "Med dvema časoma", v kateri ameriški profesor, antikomunist in kasnejši zunanji minister v vladi Jimmyja Carterja ter eden izmed najvplivnejših ameriških osebnosti, Zbigniew Brzezinski, zastopa tezo o globalizaciji v svetovni politiki in ekonomiji. Brzezinski je tri leta kasneje postal Rockefellerjeva desna roka, z nalogo osnovati organizacijo, ki bo v svojih vrstah združevala vrhunske poslovne in politične voditelje treh strani, ZDA, zahodne Evrope in Japonske (Trilaterala). Tako je superbogati Američan pariral superbogatemu Evropejcu in njegovi vplivni skupini.

Trilateralna skupina deluje podobno kot evropski kolegi iz Bilderberga, s sestanki na skrivnih lokacijah in na letni ravni, in tudi tu člani razen najožje skupine rotirajo. Mandat članov, ki ga potrjuje David Rockefeller osebno, je največ tri leta. Bolj pogosto se srečujejo različni komiteji Komisije, ki delajo na nalogah, prejetih s strani ožjega kroga. Razlika med organizacijama je zgrajenost iz več krogov. Člani iz nižjih krogov so številni in vključeni zaradi izvajanja nalog ter informiranja, ki pa ne vedo večine ključnih informacij.

Leta 1980 je senator Larry McDonald v Kongresu zahteval uradno preiskavo o vplivu elitnih in skrivnih organizacij na politiko ZDA. Njegova energična kritika se je iztekla na poletu nesrečnega korejskega letala, ki je bilo septembra 1983 potem, ko je zašlo s smeri, "slučajno" sestreljeno nad Korejskim morjem.

ŠE VEČ IGRALCEV
Tudi za naslednjo vplivno skupino, imenovano Okrogla miza, stojijo izjemno bogati posamezniki, tokrat gre za družini Rothschild in Astor, prvi predsednik pa je postal bogataš Cecil Rhodes, ki ga poznamo tudi po ustanovitvi in predsedovanju južnoafriškim rudarskim kompanijam, premierskem položaju v Kapski pokrajini, predvsem pa po državi Rodeziji, ki je bila imenovana po njem (kasneje razdeljena v dve državi, ki sta današnji Zambija in Zimbabve).

Ti magnati imajo namen z velikimi vložki razviti poslovne, zatem pa finančne in politične pogoje za prevlado v najprej posameznih področjih, kasneje pa tudi na globalni ravni. Najprej so se lotili Afrike. Pod Rhodesovim vodstvom so začeli brezobzirno ropanje naravnih bogastev južne Afrike, ki poteka še danes. Po njegovi smrti je leta 1902 Okrogla miza dobila novega vodjo, Angleža Alfreda Milnerja, zaslužnega za ustanovitev Južnoafriške unije, iz katere se je razvila današnja Južna Afrika.

Ropanje skupaj z genocidom se nadaljuje pod vodstvom družine Oppenheimer in zlato, diamanti ter rudnine gredo v roke male peščice ljudi. Rhodes je iz svojega bogastva (podobno kor Alfred Nobel) zasnoval štipendijsko fundacijo Rhodes Scholarship, namenjeno šolanju izbranih študentov iz čezmorskih dežel na univerzi Oxford; med njimi najdemo tudi bivšega ameriškega predsednika Billa Clintona.

Do leta 1915 je imela Okrogla miza svoje veje že v južni Afriki, Kanadi, ZDA, Avstraliji, Novi Zelandiji in Indiji. Homogenizacijo združbe poleg finančnih interesov pomagajo tudi prijateljske organizacije, kot na primer Skull&Bones Society, ki na univerzi Yale vodijo selekcijo novih članov in privajanje novih generacij na stara pravila. Leta 1920 je bil v Angliji ustanovljen "Inštitut za mednarodne odnose" in že po šestih letih napredoval v "kraljevskega", s tem da mu logično predseduje britanski suveren. (CFR, ameriška inačica, je bil, spomnimo se, ustanovljen le leto pozneje.)

Na ameriških univerzah razna skrivna društva predstavljajo neko vrsto tradicije, saj jih je mogoče zaznati že preko dvesto let. Vsepovsod imajo nalogo izbirati (rekrutirati) najsposobnejše kadre za bodoče predsednike, senatorje in lastnike korporacij. Tako vsako leto nekaj manj kot en odstotek najbogatejših in najuspešnejših študentov pridobi članstvo v teh društvih ter si na ta način skoraj že zagotovijo uspeh v prihodnosti.

Najbolj znana taka družba je "Lobanja in kosti" (Skull&Bones Society) na univerzi Yale, toda podobne imajo tudi elitne univerze, denimo Princeton, Cornell, Penn, Harvard, Brown in druge. Vsi člani so zavezani molčečnosti. "Lobanje in kosti" sta leta 1833 (po vzoru nemškega tajnega društva Chapter 322) ustanovila general William Huntingdon in Alfred Taft, ki je kasneje postal vojni minister, njegov sin William Howard Taft pa je postal edini ameriški predsednik s sočasno funkcijo vrhovnega sodnika.

Vsako leto društvo pridobi petnajst študentov, se pravi približno 2500 v 150 letih. Petsto jih še živi, njihovi sestanki so enkrat letno. Med člani najdemo nekdanja predsednika Busha in Busha mlajšega (ki je bil med temi izbranci med najslabšimi, a je izpolnjeval "druge kriterije"), pa tudi predsedniškega kandidata Johna Kerryja.

Poglavitna vloga Okrogle mize je koordinacija delovanja delo mreže elitnih organizacij, torej skupine Bilderberg, Trilateralne komisije, CFR, Kraljevskega inštituta za mednarodne odnose in Skull&Bones Society. Toda ti je še vrsta drugih, na primer:

- Rimski klub, za katerega se zmotno misli, da je v osnovi ekološko gibanje. To organizacijo je po navodilih Davida Rockefellerja osnoval Aurelio Pecci, mož številka dva v koncernu FIAT in član skupine Bilderberg, po letu 1968. Da bi vodilni industrialci sveta vodili kampanjo za rešitev planeta – nekaj tu verjetni ni v redu, ali ne?

- Budipeštanski klub je za duhovnost isto kot Rimski klub za ekologijo. Stvar postaja zanimiva, saj je očitno, da bogataši in industrialci ustanavljajo združenja, ki bi jih glede na trende v svetu najverjetneje enkrat ustanovili tudi navadni državljani! Manipulacija pa je prozorna – "daj prebivalstvu nekaj možnosti za sproščanje duška, v resnici pa položaj pelji v smeri, ki ti ustreza".

- Bohemian Club nima nič s Češko ("Bohemija"), ampak gre za izbrano skupino ameriških bogatašev, ki se srečuje v na posestvu Bohemian Grove v severni Kaliforniji in tajno formulirajo odločitve, ki jih ameriški kongres potem sprejme brez večjih ovir. Tu sta se na primer kasnejša predsednika Nixon in Reagan dogovorila, da se slednji leta 1967 odpove kandidaturi za predsednika ZDA …

Čisto mogoče je, da je v svetu še več podobnih organizacij, ki vsaka zase dodaja manjši ali večji kamenček v mozaik poskusov ustvariti svetovno nadvlado oziroma usmerjati tokove vsega, kar živimo, na Zemlji.

DRAGE IGRICE VELIKIH
Pri vrhu lestvice moči naletimo na ime KOMITE 300. Gre za potomce britanskih in holandskih plemičev, ki so do bogastva prišli s pomočjo trgovino z opijem iz Kitajske in sužnji iz Afrike. Danes se zvečine ukvarjajo s proizvodnjo nafte, trgovino, bankami, zavarovalnicami, proizvodnjo in prodajo orožja in podobno. Proizvajalci orožja imajo celo posebno prostozidarsko ložo, v kateri se dobivajo.

V razdelitveni shemi svetovne oblasti je Komite 300 neke vrste parlament, pri čemer je Bilderberg v funkciji ministrstva za Evropo in Ameriko, Trilateralna komisija pa za Evropo, Ameriko in Azijo. Orožja teh centrov so krediti, odprtost in zaprtost trga, odvisno od interesov. Kjer pride do kolizije interesov, neposlušnosti ali soliranja, sledijo vojne, terorizem, bolezni in podobni pojavi.

(Zaradi obširnosti teme smo pri pripravi zapisa izpustili dva pomembna nivoja, o katerih bo več govora v naslednji številki revije, na primer o simboliki ameriškega dolarja, golobici in nenavadnem dejstvu, da je Adolf Hitler na oblast prišel kljub knjigi Mein Kampf, ki je jasno nakazovala, v kateri smeri se bo gibal, če bo imel možnost … – op.prir.)

Na vrhu piramide te oblasti je Kraljevi tribunal, ki ga tvorijo britanska krona, Rothschild in Rockefeller, seveda skozi osebe, ki so v teh tvorbah trenutno na vodilnih položajih. Trenutno so to britanska kraljica Elizabeta II, Jacob Rothschild in David Rockefeller.

Če je vrhovom teh organizacij v interesu, zelo dobro sodelujejo, sicer pa med njimi prihaja do hudih bojev. Vzemimo za primer Mednarodni monetarni sporazum iz leta 1944, ko sta se medsebojno pobotali interesni skupini "Zlato" (Rothschild iz Francije) in "Dolar" (Američan Rockefeller). Do spora je pred tem prišlo ob Rockefellerjevem izigravanju dogovora z Rothschildi o ceni nafte, obračunani na dolarski osnovi.

Leta 1968 je majske nemire v Franciji zanetila ameriška agencija CIA, ki je sicer pod nadzorom (če ne že v lasti) družine Rockefeller, dogodki pa so francoski frank zatresli do take mere, da ga je lahko rešila le ogromna finančna injekcija družine Rothschild, ki so zanjo posegli v svoje izjemno bogate zlate rezerve.

Baje da je bilo nujno prodati kar tretjino zlatih zalog! Kot protiudarec so mediji, po poziciji blizu Rothschildovim, lansirali afero Watergate, ki je povzročila najprej politični škandal, probleme v agenciji CIA, potem pa še ekonomski potres v obliki afere Lockheed in velikih bilančnih težavah Rockefellerjevih bank. Seveda je kasneje prišlo do novega premirja, pač po načelu, da "vrana vrani ne izkljuje oči". V želji po svetovni nadvladi obe družini sedita v istem čolnu.

Za marsikaterega bralca so take trditve nesprejemljive. Nič čudnega, saj prikazujejo precej drugačno sliko od splošno veljavne in sprejete. Toda to sliko so prav ustvarili tisti, ki ne želijo, da vidimo kakšno drugo. Kljub vsemu je mogoče na ta način razumeti kakšno dogajanje, ki se nam zdi zelo nelogično, a kaj, ko ne vemo, kakšni interesi so zadaj.