Uvod
Belin, Belen, Belenus ali Belina je bil starodavni bog Venetov, Sloventov, Slovenov oziroma (Slo)Vendov. Belin se nikoli ne predstavlja kot strašljiv lik, ki bi vzbujal ponižnost in strahospoštovanje, temveč je dobrohoten-ljudomil lik, saj desno roko ponuja v pozdrav (v levi roki pa včasih nosi ovčje runo – morda runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi).
Naši predniki so častili Belina na sončnih, svetlih krajih, ki so bili vzvišeni nad okolico in od koder se je videlo daleč naokrog. Belinu so prinašali na višave, kot žrtev, svojo vdanost in voljo, ki sta bili potrebni za premagovanje telesnega napora na poti do svetišča. Zanimivo je, da Slovenci spadamo med redke, če nismo celo edini narod, ki je svoje prve krščanske cerkve postavljal na izpostavljene vzpetine-hribe, kar nedvomno dokazuje, da so naši predniki še dolgo po prevzemu krščanstva ostali zvesti svojim staroverskim navadam in izročilu.
Belinova rastlina je blen, črni zobnik oziroma hyoscyamus niger, po kateri je Belin zelo verjetno dobil svoje oglavje (glej fotko); blenov cvet je belo-rumen in tudi s svojo barvo ponazarja sončevo zlato bleščavo.
Zgodovinski in zemljepisni paberki o Belinu
Pričevanja o tem staro(slo)ven(et)skem božanstvu obstajajo že v rimskih virih. Belin je bil bog sonca in svetlobe. Častili so ga v več rimskih provincah, vselej tam, kjer so dokazano živeli Veneti.
Belin se je zanesljivo častil tudi v Noriku (poznejši Karantaniji) in v obmorski pokrajini Veneto. Belin je bil noriški bog, o čemer je v 2. st. n. št. izrecno pisal Tertulijan in je dokumentirano na napisih, najdenih na območju Viruna, glavnega mesta rimske province Norik.
V mestu Oglej, središču venetskih Karnov, je bil Belin tudi v času Rimljanov zavetnik mesta; ščitil je mesto pred napadi sovražnikov in drugimi nevarnostmi, ki so pretile njegovim prebivalcem.
Nad sedanjim štivansko-devinskim pokopališčem (nad traso stare rimske ceste Gemine – sedanje državne ceste 14 – in avtocesto Benetke-Trst) je bila 1965 odkrita Jama Belin-Mitrej. V njej je bilo, poleg prazgodovinskih ostankov iz neolitika, tudi podzemno svetišče sončnega božanstva, baje orientalskega Mitreja, ki so ga menda v prvih stoletjih našega štetja precej častili revnejši sloji rimskega prebivalstva, zlasti v vzhodnih pokrajinah cesarstva. Uradno popačeno [italijansko] zgodovinopisje poudarja, da je bilo svetišče posvečeno liku Mitreji, kar pa ni mogoče, ker so Slovenci od nekdaj častili boga Belina, nikoli Mitreja, čeravno oba predstavljata boga sonca.
Živel je tudi svečenik San Bellino (1077–1147; bil slovenskega porekla), ki je upodobljen na slikah in kamniti klesanini (lapidariju) z Marijo.
V drugi polovici 19. stoletja je bilo čaščenje Belina še vedno živo na zahodu Slovenije – na Tolminskem. Belin je bil cenjen kot velik zdravilec in verovalo se je, da s svojim ključem zdravi slepoto. Simon Rutar ga v Zgodovini Tolminskega opisuje kot slovensko različico rimskega Belinusa-Belanusa, ki se je kot božanstvo dnevne svetlobe častil v vzhodni Benečiji (Venetia). Bil naj bi glavni bog Karnov in zavetnik mesta Oglej. Prav tam je v Belinovem svetišču obstajal tudi Belinov oltarni kamen (hrani ga arheološki muzej v Ogleju). Rutar je tudi zapisal, da je bilo v Ogleju več hramov posvečenih Belinu in da je bil naslavljan kot "sveti".
Pavel Medvešček je 1954 na Tolminskem zasledil izročilo o svetem Belinu. Ljudska pripoved pravi, da je pred prvo svetovno vojno na vrhovih slemena Kolovrat – Devetem konfinu, Očni in Belinu – stalo devet belih kamnov, ki so jih bili postavili staroverci. V izročilu se ni ohranilo pojasnilo, čemu so bili namenjeni, ohranilo pa se je vedenje o svetem Belinu, ki je pomagal zdraviti. Njegovo znamenje naj bi nekoč stalo tam, kjer so kristjani pozneje postavili cerkev svetega Jakoba, blizu Kovačičeve planine pod Kamnico. Obstaja tudi Belinov vrh (stoji v neposredni bližini veliko bolj znanega vrha Očne, čeprav slednji ni nikakršen vrh, prej manjša vzpetina, s čimer se je namerno zameglil obstoj Belinovega vrha); védenje o Belinovem vrhu je danes živo le še med domačini, nekdaj pa se je vrh tako imenoval tudi uradno.
V jugozahodnih Alpah, na italijansko-francoski meji, se nahaja Belinova gora (Mte Bellino), 2942 m.
Trdi se, da so bili pred prevlado krščanstva na slovenskem vsi kraji in svetišča, ki so zdaj posvečena svetemu Mihaelu – torej vrhovi, cerkve sv. Mihaela ipd. – prej posvečeni svetemu Belinu.
Že znane arheološke najdbe Belinovih figuric:
• mnoge so bili najdene v soški dolini
• Belinov kipec se je našel tudi ob izkopavanju na Ljubljanskem gradu in, kot v posmeh, tudi na dvorišču SAZU v Ljubljani; oboje priča, da je bilo nekoč tudi v Ljubljani eno izmed središč čaščenja venetskega Belina
• bronast Belinov kipec z žarki je bil najden celo pri kopanju temeljev za televizijski oddajnik Monte Nerone, 1525 m [Mte Nerone oz. Črni hrib se nahaja v severni srednji Italiji, približno 20 km pod San Marinom (glej zemljevid), kar je dosti bolj južno od domnevno mejne prisotnosti Venetov na Apeninskem polotoku, ki naj bi segala le do reke Pad, čez njo pa ne; arheološko odkritje Belinove figurice na Črnem hribu izpričuje venetsko prisotnost tudi v gorah srednje Italije /!/]
• tudi Krkavški menhir prikazuje Belina (glej fotko)
• še več najdb Belinovih figuric je pričakovati, ko bodo strokovnjaki začeli odkopavati številna gradišča kultur Villanova, Este, Hallstat in drugih, ki so zapuščina naših venetskih prednikov


Skala sv. Belina v Polaču (Polazzu) nad Sredipoljem (Redipuglio) na Laškem
Nahaja se na obrobju Polača nad Sredipoljem na Laškem; je veličastna pokončna skala, posajena v pobočje skalnega hriba, do katere se pride po stari poti za Polač, imenovani ulica "Cornat" (iz venetske besede "kar", ki pomeni skala, pečina).
Skala je visoka približno šest metrov in po obliki podobna človeški glavi. Med 1. sv. vojno so italijanski vojaki nalašč obstreljevali omenjeno skalo in jo močno poškodovali. Okoli te svete skale se je ljudstvo zbiralo od pamtiveka. V srednjem veku so svečenice stare vere okoli skale sv. Belina opravljale čarovniški ples (Saba).
Na griču nad skalo se nahaja vasica Vrh s cerkvijo, ki je posvečena sv. Mihaelu (ki je krščanski različica Belina). Domačini skali pravijo "sas de san Bilin" oziroma skala sv. Belina; okoli nje so se od nekdaj zbirali Slovenci in opravljali obrede, posvečene Belinu.

(fotke skale sv. Belina, njene okolice in izvirne označbe potke, ki vodi do skale)

[Ko sem razmišljal o možnem pomenu italijanskega naziva CIANELA, me je prešinilo, da gre morda za italijansko podomačenko naziva kanela, kar sem takoj preveril v spletišču ... in našel canello winterano,po slovensko kanel oziroma beli cimetovec, ki je zimzeleno drevo. Očitno skrbnik potke zelo dobro ve, čemu je služila skala in je naziv potke do nje zamaskiral v podomačen naziv za rožo, ki sicer ni blen, a ji je podobna po lastnostih in izgledu cveta (glej fotko); torej bi naziv "Sentiero cianela" lahko v prispodobi pomenil "Večna potka".]
(nekaj figuric-kipcev sv. Belina)


* * *
fotke sv. Belina in večino podatkov zbral Uroš Stanič, uredil Mitja Fajdiga |
Belin, sončno božanstvo naših praprednikov
Prispeval/a: Nan dne sreda, 21. maj 2014 @ 10:39 CEST
"Zanimivo je, da Slovenci spadamo med redke, če nismo celo edini narod, ki je svoje prve krščanske cerkve postavljal na izpostavljene vzpetine-hribe..."
--------
"Religion makes much of spirituality, but in essence its interests are far more down to earth. Religion has always been part of the struggle to survive, and find security in a dangerous world. The earliest religious sites closely mimicked the earliest fortifications. There were basically two ways that ancient people could look for safety in the event of attack. They could flee to the hills, or they could try and surround themselves with earth banks or ditches which might give some hope of keeping attackers at bay. Often these two options were combined, with earth banks and ditches built around hill tops. But of course danger wasn't necessarily going to run at you with a club. People also faced the threat of disease, hostile weather, crop failure. Fleeing to the hills, or throwing up a circular earth bank wasn't going to help you with those things. But as people struggled to come to terms with the range of danger that life threw up, they tended to turn towards the symbols of safety which were familiar to them - hills, and encircling earth banks. With hills as the most basic of refuges, it is fitting that hills are amongst the oldest of shrines. Hills provided shelter in times of attack. They also seemed to lift people up towards the great symbol of wider security in their lives - the sun. The sun ruled the daily and yearly struggle for survival, giving the security of light after a dark night, and heat which allowed plants to grow, and people to be fed. Hills lifted people closer to this source of security. This all meant that hills were revered in many ancient cultures all around the world. The Hindus had their mythic Mount Meru, the Japanese revered the goddess Fujiyama, who dominated the landscape from Mount Fuji. Islam had Mount Hira near Mecca where Muhammad saw an angel. And Christianity had Mount Sinai where Moses was given the ten commandments. With hills and mountains being spiritual places, it also made sense to build artificial hills to celebrate the gods. The Egyptians did this with their pyramids, the people of Mesopotamia with their ziggurat, and the Maya with their temples at Uxmal and Chichen Itza. In Britain neolithic people may have celebrated hills such as Glastonbury Tor, but they also built their own ritual hills. "
Belin, sončno božanstvo naših praprednikov
Prispeval/a: mitja fajdiga dne torek, 7. oktober 2014 @ 02:01 CEST
Šele pred nekaj dnevi sem opazil tvojo pripombo, zato
odgovarjam šele sedaj, tj. s takim časovnim zamikom.
Hvala za tvoj trud, vendar menim, da si pobrkal
zgodovinska obdobja, obenem pa slabo poznaš slovensko
zgodovino. Nekaj dejstev:
- Belin se je častil že, ko Rimljani še niso vedeli zase.
- svetišča so kraj, ki naj bi bil dostopen vsakomur, obenem so
tudi kraj miroljubnosti, zato se nikjer po svetu ne obzidavajo z
obrambnimi zidovi (slovenski tabori - cerkve z obzidjem -
so to nastajali po sili razmer, zaradi turških vpadov)
- da je postavljanje verskih svetišč slovenska posebnost trdi
tudi naš najboljši poznavalec slovenske zgodovine, Jožko Šavli
(www.carantha.com/maria_in_solio___maria_saal_.htm):
... Throughout the whole Slovenian territory many small
churches are to be found on the hills. It was still before WW1,
when the writer A. Hoppe paid attention of this occurrence in
his work "Des Österreichs Wallfahrtsorte" (The Pilgrimages of
Austria, 1913, Vienna) by saying: "Wherever nature offered a
beautiful altitude, the pious Slovenian erected there a
church..." Further, he also states that only Slovenian people
possess a none ending inclination to build their churches on
elevations...
- da so naši predniki pred pokristjanjevanjem res postavljali
svoja verska svetišča na hribe in večje vzpetine, je razvidno
tudi iz sestavka Pavla Medveščka »Obiskal sem vse
staroverce« (www.staroverci.si/intervju_medvescek.html),
obenem pa priča o zajedavskem odnosu krščanstva do
verstev pred njim:
"... Prvo je pravila ena ženska, ko smo se pogovarjali o sv.
Jakobu, hribu nad Anhovem. Včasih so temu hribu rekli
Škeljak. In na tistem Škeljaku je bilo svetišče bogu Sonca. Ko
so se odločili, da bodo tam napravili cerkev, so staroverci
svoje stvari od tam umaknili. ..."
- ko sem zgornje omenil drugemu odličnemu poznavalcu
staroverstva na Primorskem, je dodal še svoje ugotovitve, kot
sledi:
"V Lokvi in Preložah so [kristjani] povsod postavili pile
(kapelice) z ustreznimi svetniki in svetnicami, ki naj bi
zamenjali stare bogove! [...] Enako je bilo v Divači in Plešivici!
Tega nisem direktno zapisal v knjigi, sem pa nalašč dal fotke
od teh pilov, da je vsakemu jasno, kakšno je njihovo
sporočilo!"
Skratka, Nan, moral boš napisati kakšno dejstvo, ne pa
preslikovati zmazkov s spletišča.
Belin, sončno božanstvo naših praprednikov
Prispeval/a: AnaH dne torek, 7. oktober 2014 @ 14:38 CEST
Tudi roka v pozdrav je morda klic, da se tudi v ljudeh dviga le dobro, da sledijo svetlobi.
Nisem navdušena nad zavračanjem vsega pred časom danes najbolj razširjenih verovanj, v katerih je zaslediti le malo neokrnjenih božjih razodetij, zaradi česar je med ljudmi vse manj resnične ljubezni in spoštljivega odnosa do ljudi in narave.
Belin, sončno božanstvo naših praprednikov
Prispeval/a: mitja fajdiga dne četrtek, 27. november 2014 @ 12:39 CET
(popravek osnovnega zapisa)
> Belin se nikoli ne predstavlja kot strašljivi lik, ki bi vzbujal
ponižnost in strahospoštovanje, temveč je dobrohoten,
ljudomili lik, saj desno roko ponuja v pozdrav (v levi roki pa
včasih nosi zlato runo).
V resnici naj bi Belin v levi roki včasih nosil levjo kožo.
(Levja koža simbolno predstavlja vladarsko moč in modrost.
Za prisotnost levov v Evropi je treba poznati geološko
zgodovino zemlje in precesijo njene ekliptike; namreč pred
približno 13.000 in več leti je bilo ozemlje današnje Evrope
dosti bolj tropsko.
Kdor ne verjame, naj pokuka v spletišče in poišče italijansko
razstavo o dinozavrih in velikih zvereh, ki so pred mnogimi
tisočletji naseljevali Apeninski polotok, tako kot so severnejše
predele Evrope naseljevali mamuti ...)
> Belinova rastlina je blen, črni zobnik oziroma hyoscyamus
niger, po kateri je Belin zelo verjetno dobil svoje oglavje (glej
fotko) ...
Ob pisanju sestavka sem spregledal dejstvo, da blenov cvet
sestoji iz peterice cvetnih listov, pet (5) pa je sveto število,
ker odraža energijsko ravnovesje in sposobnost uravnavanja
vseh, na Zemlji prisotnih energijskih stanj-pojavov (nekateri
astrologi tem energijskim stanjem pravijo elementi, torej 5
"elementov".)
Belin, sončno božanstvo naših praprednikov
Prispeval/a: mitja fajdiga dne četrtek, 3. november 2016 @ 00:19 CET
"BOG BELIN (poslovenjen angleški izvirnik dr. Jožka Šavlija)"
S prevodom poravnavam osebni dolg do raziskovalnega
vzornika, dr. Jožka Šavlija, in sloven(et)skega staroverstva
oziroma naravoverstva.
http://megalitskaslovenija.si/2016/11/01/bog-belin-poslovenjen-
izvirnik-dr-jozka-savlija/