5.del: Banka za Mednarodne poravnave (Bank for International Settlements)

Banka za mednarodne poravnave (BIS) je bila ustanovljena l. 1930 v Baslu v Švici na pobudo Hjalmarja H. G. Schachta, nacističnega ministra za ekonomijo in predsednika Reichsbanke. Banka deluje kot nekakšna 'centralna banka vseh centralnih bank'.

V njeni ustanovni listini je zapisano, da je banka imuna pred zasegom, zaprtjem in cenzuro, če se njeni različni lastniki znajdejo v medsebojni vojni. Njen uradni namen je bil posredovanje nemške odškodnine po prvi  sv. vojni, vendar je hitro postala instrument za nasprotne namene. Postala je kanal za britanska in ameriška sredstva, ki so odtekala k Hitlerju ter nacistični stranki.

Njen prvi predsednik (do l. 1933) je bil Rockefellerjev bankir Gates W. McGarrah. V času 2. sv. vojne pa je bil njen predsednik, prav tako Američan, Thomas H. McKittrick, Morganov družabnik. Njegovi direktorji pa so med drugim bili: Hermann Schmitz, direktor nemškega kemičnega giganta I.G. Farben, baron Kurt von Schroder, direktor J.H. Stein Banke in glavni financer gestapa, ter predstavnika Reichsbanke, dr. Walther Funk in Emil Puhl, katera je v odbor osebno imenoval Hitler.

Slika 1: Hjalmar H. G. Schacht (vir: www.iamthewithess.com)

V marcu l. 1938, po tem, ko so nacisti vkorakali na Dunaj, je bilo večina avstrijskega zlata ukradenega ter spravljenega v trezorje BIS v Baslu. Enaka usoda je doletela tudi Češkoslovaško zlato, s to razliko, da so Čehi zlato pred nemško okupacijo preposlali v angleško Bank of  England. Čehi so bili prisiljeni prositi nizozemskega direktorja BIS, J. W. Beyena, naj od Bank of England zahteva, da se zlato pošlje v Basel. Že omenjeni guverner le-te, Montagu Norman, je prošnji brez pripomb ugodil.

Do l. 1939 je BIS investirala milijone v Nemčijo, le-ta pa je banki pošiljala nakradeno zlato (med drugim je bilo to zlato pobrano milijonom umorjenih Judov – v obliki poročnih prstanov, držal za cigarete in cigaretnih škatlic, okvirjev za očala ter celo zlatih zobnih zalivk). Banka je bila pod Hitlerjevo kontrolo, vendar je bil njen obstoj odobren s strani Velike Britanije in ZDA.

L. 1942 je McKittrick velikodušno odobril posojila v znesku nekaj milijonov zlatih švicarskih frankov nacistični vladi na Poljskem ter kolaboracionistični vladi na Madžarskem. Proti koncu vojne je shranjevanje nacističnega zlata v imenu BIS opravljala Švicarska Nacionalna Banka (Swiss National Bank).

L. 1944 je bilo ugotovljeno, da je večino dividend BIS pobirala Nemčija. Zaradi zgornjih razlogov je na konferenci v Bretton Woodsu ameriška vlada podprla resolucijo, po kateri naj bi to banko razpustili. Vendar pa so jo centralni bankirji uspeli izločiti iz končnega dogovora.

L. 1946 na Nurmberškem sojenju je Walther Funk priznal, da je imel Emil Puhl (zadolžen za pošiljke zlata) povezave v Ameriki ter da mu je bilo ponujeno visoko mesto v banki Chase malo pred Pearl Harborjem.

L. 1948 je BIS pod pritiski ameriškega finančnega ministrstva predala 4 milijonov $ nakradenega zlata, zelo majhno frakcijo od celotne vrednosti, ki naj bi znašala 378 milijonov $.
Kljub dokazom o navezi med Puhlom ter McKittrickom, je slednji dobil mesto podpredsenika Chase banke.

L. 1950 je v Ameriko povabil Emila Puhla kot svojega častnega gosta.
Banka je torej ostala. Dolga leta po vojni je delovala v anonimnosti v zapuščenem hotelu, l. 1977 pa je dobila nove velike prostore v stolpnici (slika spodaj) in tako stopila iz ozadja. Banka ima vladno imuniteto, ne plačuje davkov ter ima svojo privatno policijo.

Trenutno je v banko vključenih 55 držav članic, vendar pa je skupina, ki se redno sestaja v Baslu veliko manjša. L. 1974 je bil znotraj banke ustanovljen baselski komite za bančno nadzorništvo (Basel Commitee on Banking Supervision), ki ga sestavlja 20 guvernerjev centralnih bank. Le-ta določa globalna bančna pravila, med drugim kapitalske zahteve ter kontrolo rezerv. Znotraj te manjše skupine naj bi prav tako obstajala elita centralnih bank (ZDA, Švica, Nemčija, Italija, Japonska, Anglija).

Slika 2: Banka za Mednarodne poravnave, Basel, Švica (vir: www.businesspundit.com)

Preko svojih pravil, t.i. Basel Accords, ima banka veliko moč vplivanja na gospodarstva držav. To se je pokazalo l. 1988, ko je bil sprejet Basel I, ki je povečal kapitalske zahteve iz 6% na 8%. To je posebej prizadelo Japonsko, saj njene banke niso bile dovolj kapitalizirane. Posledica tega je bila, da so ustavile dajanje posojil, kar je sprožilo recesijo.

Med kolateralne posledice njenih pravil spada tudi veliko število samomorov indijskih kmetov, ki niso mogli dobiti posojil. BIS standardi za kapitalsko primernost določajo, da morajo biti privatna posojila odtehtana po riziku, le-ta pa naj bi bil določen s strani zasebnih agencij. Kmetje si njihovih uslug niso mogli privoščiti, zato so banke ta posojila označile s 100% rizikom in niso želele dajati posojil.

Prav tako imajo probleme v Koreji. Članek v Korea Times (“BIS Calls Trigger Vicious Cycle”, 12 December 2008) pravi, da kljub temu, da je centralna banka dala bankam 35 trilijonov wonov, jih banke povečini ne posojajo naprej in to v času, ko podjetja krvavo potrebujejo denar.

Če banke ne izpolnjujejo kapitalskih zahtev BIS, jih doletijo sankcije. BIS pravzaprav sodeluje z Mednarodnim denarnim skladom (IMF), Svetovno banko, Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) ter velikimi komercialnimi bankami. Kako ponavadi poteka scenarij?

V države v razvoju najprej pridejo ekonomski hitmeni (economic hitmen – glej John Perkins: Confessions of an economic hitman), ki skušajo vodstvo prepričati v nujnost in smiselnost najetja tujih posojil za velike projekte pod pretvezo gospodarskega razvoja.

Države si denar sposodijo od Svetovne Banke oz. velikih komercialnih bank v devizah. Takoj, ko to storijo, padejo pod regulative BIS. Potem, ko dolgov ne morejo odplačevati, vskoči IMF, ki skuša 'rešiti' položaj s prestrukturiranjem bančnega sektorja oz. odprtjem trga. Končno pridejo velike komercialne banke, ki pokupijo majhne domače banke, ki jih BIS razglasi za insolventne.

Ironija tega je, da države bogate z naravnimi dobrinami sploh ne potrebujejo tujih posojil, saj bi denar za zagon ekonomije lahko izdajale same.

Kljub regulativam BIS, pa so jih velike banke uspele zaobiti, saj so izkoristile njihovo veliko luknjo, ki dovoljuje manjše takse na dejavnosti izven plačilnih knjig (balance sheets). Banke so posojila odvzela iz knjig tako, da so jih združila v obveznice ter prodajale investitorjem.

To so banke v Ameriki lahko počele do Novembra 2007, ko je pričel veljati Basel II (sicer sprejet l. 2004), ki je položil kapitalne zahteve na temelj tržnega rizika - računovodski standard 'vrednost glede na rizik' (value-at-risk).

Financial Accounting Standard Board (privatna institucija, ki določa računovodske standarde za privatni sektor) je sprejela standard FAS 157, imenovan tudi 'mark-to-market'. Le-ta zahteva od bank, da izravnajo vrednost svojih tržnih obveznic z njihovo trenutno ceno na trgu. Posledica tega je bila podobna kot posledica Basel I na Japonske banke in ameriške banke se od tedaj naprej borijo za preživetje.

Aprila 2009 je FAS 157 standard postal bolj ohlapen, vendar pa kritki trdijo, da ni bil spremenjen v zadostni meri. Pomanjkanje kreditiranja tako ne prizadeva zgolj ZDA, temveč se širi v druge države prek njenih meja.
Prvega januarja 2013 bo v veljavo stopil Basel II, ki bo med drugim zvišal kapitalske zahteve za banke (za Tier 1 kapital iz 2% na 4.5%) ter postopoma uvedel obvezno rezervo ('capital conservation buffer') v višini 2.5% do l. 2019. Poleg tega naj bi ponujal vzpodbude, da se derivative, sklenjene direktno med dvema strankama (t.i. 'over the counter derivatives'), ki predstavljajo večino trgovanja, premakne v centralne institucije (verjetno klirinške hiše).

Ta ukrep pa skoraj gotovo ne bo zadosten, saj ne spreminja bančnega sistema v njegovih osnovah. V ZDA je bilo do sedaj ustanovljenih zgolj nekaj klirinških hiš, poleg tega, kot opozarja Louise Story v New York Times, so si velike banke, ki obvladujejo večino trga derivativov, prilastile monopol nad dvema najvplivnejšima.

Člani njihovih komitejev za tveganje oz. 'risk commitees', ki določajo pravila za trgovanje, prihajajo iz velikih bank in njihova imena so tajna. Članek kljub temu navaja seznam posredovan iz neimenovanih virov, ki so blizu ene izmed hiš - Inter Continental Exchange (ICE). Tako naj bi bili v odboru predstavniki: JP Morgan Chase, Deutsche Bank, UBS, Morgan Stanley, Barclays, Credit Suisse, Goldman Sachs, Bank of America ter CitiGroup.

Jože Mencinger pravi: »Regulacija finančnega trga ni dovolj, saj regulacija napačnega sistema tega ne spreminja v dober sistem. Potrebno je vračanje k temeljem.« In še, da je »veliko 'finančnih produktov' treba razglasiti za goljufije ali igre na srečo.«

Z globalno finančno krizo se pojavljajo tudi zahteve po ustanovitvi mednarodne valute in kot primerna institucija za njeno izdajanje se omenja ravno Banka za Mednarodne poravnave. Vprašanje je, ali potrebujemo svetovno valuto, ki jo izdaja banka s kriminalno zgodovino, ki je pod kontrolo močnih zasebnih bankirjev, in ki ji ni mar za lokalne gospodarske in demografske posebnosti posameznih dežel?

Aleš P.

Prihodnjič: Goldman Sachs
                                                                                                                                            
Popolni tekst zajema zgodovino monetarnega ter centralno bančnega sistema, razloge za sedanjo krizo, razgalja temeljne napake sistema ter ponuja rešitve. Več kot 70 strani teksta, več kot 30 slik in tabel in več kot 100 virov in povezav na 6 straneh! Zastonj! Oborožite se z znanjem – pišite na ales.sonce@gmail.com ter prejmite svojo kopijo!
                                                                                                                                            

Viri:

- Charles Higham: Trading with the Enemy
- Ellen H. Brown: Web of Debt (www.webofdebt.com)
- John Perkins: Confessions of an economic hitman (http://www.johnperkins.org/)
- Nedeljski Dnevnik (5.12.2010): Bolj kot Grčijo in Irsko rešujemo velike evropske banke, intervju z Jožetom Mencingerjem
- The New York Times (12.12.2010): A secretive banking elite rules trading in derivatives, (http://www.cnbc.com/id/40628316/)
- Wikipedia: Basel III (http://en.wikipedia.org/wiki/Basel_III#Summary_of_Changes_Proposed_in_Basel_III) - Wikipedia: Derivativi (http://en.wikipedia.org/wiki/Derivative_(finance)
- Wikipedia: Tier 1 kapital (http://en.wikipedia.org/wiki/Tier_1_capital)
- You Tube: John Perkins: Intervju (http://www.youtube.com/watch?gl=IL&hl=en&v=yTbdnNgqfs8)