Piše: Krešimir Mišak v novih Misterijih www.misteriji.si

Patenti so se sprevrgli v monopol na zamisli in izključevanje konkurence
Znanje je najbolj dragocena surovina v sodobnem svetu, čarobna beseda, ki ga ščiti, pa je »copyright«. Pravica do reproduciranja. Je ta pravica naš prijatelj ali sovražnik? In ali so človekove zamisli sploh lahko zasebna lastnina?

Dva najbolj znana načina zaščite intelektualnih pravic so avtorske in patentne pravice, a sama zamisel o intelektualni lastnini je nastala iz potrebe po zaščiti avtorskih pravic. V celinski Evropi so se avtorske pravice pojavile po francoski revoluciji, v Veliki Britaniji in Združenih državah pa malo prej, v začetku 18. stoletja. Ideja je bila, da avtorji dobijo lastninsko pravico na pisana dela, da bi se lahko bolj učinkovito pogajali z založniki, ki imajo prevelik nadzor nad ustvarjanjem in razdeljevanjem znanja.

Na začetku je sistem zagotavljal, da so avtorji prišli do svojega plačila. Ker je avtorja treba plačati, potrebno pa je tudi pokriti stroške za izdelavo knjige, se je zdela dobra rešitev, da se avtorju podeli lastninska, založniku pa uporabniška pravica. Konec 18. in na začetku 19. stoletja so avtorske pravice veljale le za književna dela, zemljevide in risbe z veliko količino informacij.

Zamisel o patentni pravici pa je nastala kot spodbuda za priseljevanje nadarjenih strokovnjakov. Zamisel o patentih ima dolgo zgodovino odpora v javnosti. V 17. stoletju so vlade v Angliji in drugod ugotovile, da lahko zaslužijo, če dajo določenim proizvajalcem izključno pravico za tovarniške izdelke, kot so milo, papir in vžigalice. V resnici je šlo za vnaprejšnje obdavčevanje proizvajalca. Ta je dobil izključno pravico denimo do izdelave mila, če je vnaprej plačal kralju. Potem je ceno mila zvišal, da nadomesti plačane davke, kakovost mila pa znižal, saj ni imel konkurence.

V Evropi so uvideli, da je takšen patentni monopol škodljiv. Zato so Angleži, ki so se doseljevali v Ameriko, v Massachusettsu sprejeli zakon, da med njimi ne bo monopolov, razen pri novih izumih in to le za določen čas. Osnovna ideja patenta je sedaj bila, da se podeli monopol nad novim izumom, če je ta koristen, človeku, ki ga je izumil. V novonastalih ZDA so z dajanjem monopola izumiteljem za deset let ali več poskušali privabiti nadarjene obrtnike iz evropskih držav. Sprejet je bil z namenom prenosa tehnologije, ker so bili izumitelji toliko let izključni lastniki pravice do uporabe svojega izuma.

Veliki izumi s konca 19. stoletja, kot so telefon, gramofon in kinematograf, so ustvarili nove načine ustvarjanja in s tem znatno povečali področje avtorskih pravic. Te so šle vštric z razvojem tehnologije v 20. stoletju in začele pokrivati vse večji razpon ustvarjanja, od avdioposnetkov iz leta 1911 do vseh vrst multimedijskih del, filmov, digitalnih fotografij, glasbe itd.

PATENTI ZA GRABLJENJE DENARJA
Hkrati se je spremenil tudi patent, a na čuden način. Pristop iz 18. stoletja »narediti znam nekaj, česar ne zna nihče drug« se je zelo hitro spremenil v »imam zamisel, katere ne znam uresničiti, a moram biti lastnik te zamisli, ko jo bo nekdo uresničil«. Ampak patentna pravica je zahtevala praktično uresničitev zamisli; dokler svoje zamisli niste udejanjili v praksi, zanjo niste mogli dobiti patentne zaščite – temu se reče »pogoj uporabnosti«. Toda sredi šestdesetih let Ameriški patentni urad ni več zahteval, da izumitelj predstavi uporaben izdelek. Ta na videz majhna sprememba je bila v resnici revolucionarna, saj je patent spremenila v lastnino, ki jo lahko dobiš, četudi ne veš, kako uresničiti zamisel, nad katero želiš pridobiti lastništvo.

Zamisli so postale ozemlja, ki si jih nekdo lahko prilasti, čeprav jih ni raziskal. Primer je Jerry Lemelson, ki je sredi šestdesetih let prišel na zamisel, da bi lahko v videokamero vgradil magnetofon, vendar tega ni znal izvesti v praksi. Ko je japonska družba JVC to naposled uspela narediti, je Lemelson od njih zahteval plačilo in dobil desetine milijonov dolarjev, ker se je domislil nečesa, česar ni znal narediti v praksi, a je za to dobil patentno zaščito.

Patenti so se začeli spreminjati v monopol na zamisli. Obstaja na primer patent za način vstavljanja sladoleda v kornet, pa patent za metodo poučevanja hišnikov o čiščenju poslovnih stavb. Te zamisli so že dvajset let v lasti ljudi, ki so izpolnili obrazec s prošnjo za patent. V svetu računalniškega programiranja je na tisoče patentov in računalniški programer lahko nehote prekrši stotine patentov, saj vsak računalniški program vsebuje množico zamisli, ki so lahko že patentirana lastnina.

Patentna zaščita, ki je sprva zagotavljala avtorjem, da so bili plačani, se je kasneje sprevrgla v izključevanje konkurence. Nekatere tehnologije je mogoče patentirati in »shraniti v predal«. Nekateri celo nastavljajo patente kakor mine v minskem polju, da bi njihovi tekmeci nevede naleteli na patent, ki jih bo vrgel iz igre. Primer za to je digitalni videoformat. Organizacija Motion Pictures Experts Group ali MPEG je v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih postavila patenta minska polja v imenu filmske industrije.

Dobili so patentno zaščito za vse mogoče načine stiskanja videodatotek in kombiniranja video- in avdioposnetkov ter sinhroniziranja. Kdor se je podal na to območje, je naletel na kakšnega od njihovih patentov in je moral od njih kupiti licenco. Ta »minska polja« pravzaprav pomenijo, da stvari ne moremo kopirati in deliti, temveč moramo vse nabavljati od enega dobavitelja, kot je Microsoft.

Boj s filmsko industrijo glede majhnega vprašanja, kot je pravica do izdelave DVD-predvajalnika, ne da bi izdelovalec moral plačati davek lastniku, je sodni spor, ki stane več milijonov dolarjev, preden sploh pride do ameriškega vrhovnega sodišča. Filmska industrija ima dovolj denarja, da lahko porabi milijone dolarjev za desetine odvetnikov, tako da nekdo, ki si takih stroškov ne more privoščiti ali pa ne more dobiti brezplačnega odvetnika, nima nikakršne možnosti za zmago v taki pravdi. Tako lahko filmsko industrijo njeni patenti ščitijo v nedogled.

ZDRAVILA IN GENI
Prav tako je dobro imeti patentno zaščito zdravila za določeno bolezen, da bi ljudje bili motivirani za proizvodnjo in uporabo tega zdravila, ni pa dobro isto zdravilo vedno predstavljati kot nov patent, če želimo, da se obdrži na trgu dlje in po višji ceni. Aspirina pozneje niso več dobro patentirali in je sčasoma postal zelo poceni, zato pa je večina današnjih zdravil, z manjšimi spremembami, večkrat patentiranih in nekatera podjetja že dvajset, trideset, štirideset ali več let pobirajo monopolistične dobičke od teh zdravil.

Podobna vprašanja lahko postavimo tudi pri patentiranju genov. Danes so že približno dva odstotka človeških, torej vaših genov patentirale razne korporacije, brez vaše vednosti in dovoljenja. Patentna pravica in geni – ali gre to lahko skupaj? Patentna pravica je bila pravica do monopola na nekaj, kar nekdo ustvari s svojimi mislimi in zamislimi in to želi zaščititi pred zlorabo. To je vsekakor opravičljivo, toda patentiranje gena, ki obstaja, odkar obstaja človeška vrsta?

Kako opravičiti podelitev patentnih pravic za gen?
Opravičilo je: gen resda že obstaja, nova pa je tehnologija, s katero ga lahko odkrijemo in ki potemtakem opravičuje novo patentno pravico. Toda mnogi strokovnjaki se s to razlago ne strinjajo. Tako na primer drevo nim, ki raste v Indiji, lokalno prebivalstvo že od nekdaj uporablja kot insekticidno drevo za zaščito pridelkov.

Danes pa je določeno število genov tega drevesa patentiranih – ravno za ustvarjanje insekticidov. Postavlja se vprašanje, kako lahko mednarodna korporacija s sedežem v ZDA patentira nekaj, kar je od nekdaj indijska lastnina? Odgovor je: ker so iznašli način za odkrivanje in določanje tega gena. Ali je to zadovoljiv odgovor?

MONOPOL NA ZNANOST
A težave z monopolom na znanje se ne končajo pri patentiranju genov. Ker je danes znanje dragoceno blago, se to odraža tudi v samih znanstvenih delih. Avtor, ki nekaj odkrije, to želi po končanih raziskavah objaviti. Svoje delo pošlje v strokovno revijo, kjer proučijo, ali je dovolj dobro narejeno, ali so argumenti dovolj močni in ali ima dobro metodologijo, nakar delo naposled objavijo.

V tem trenutku, po zakonu, revija postane lastnik avtorjevega rezultata, njemu pa ostane le slava, moralni »copyright« za njegovo delo. Znanstveno založništvo je postalo donosen posel, saj so naročnine za ustanove tako zrasle, da so najpomembnejše publikacije in znanstvena spoznanja v mnogih državah postali – predragi.

Znanstvenik želi objaviti svoje delo iz dveh razlogov: da drugi vidijo, da je to njegovo spoznanje, pa tudi, da sliši morebitne kritike. Po drugi strani je interes založnikov, da s prodajo revije zaslužijo. Zato danes znanstveniki iščejo druge načine za pridobitev širšega bralstva – s pobudami za prost dostop (Open Access) do znanstvenih informacij ter prek spletnih revij, dostopnih brez kakršnih koli omejitev. Leta 2002 je na Madžarskem nastala Budimpeštanska pobuda za prost dostop z zamislijo, da bi morala biti znanstvena literatura prosto dostopna na internetu, v digitalni obliki in brez običajnih zaščit avtorskih pravic.

Nato je skupina navdušencev ustanovila organizacijo Creative Commons – Priznanje avtorstva, ki si s svojimi pravnimi licencami prizadeva za sistemizacijo in uporabo metod prostega dostopa v znanosti. John Wilbanks, izvršni direktor Commons Science, je dejal: »S svojim delom smo začeli, ko smo uvideli, kolikšen vpliv imajo avtorske pravice na znanstvena vedenja.

Morate imeti možnost, da prevedete znanstveni članek o neki bolezni ali da ta članek posredujete drugim znanstvenikom. Prav tako bi vam moralo biti omogočeno, da lahko delate poskuse na podlagi zamisli iz tega članka – ampak to vam lahko prepove zakon. Še posebno vas lahko ovira način, na katerega zakon pomaga založnikom.«

Krešimir Mišak