Večkrat mi je že bilo žal ljudi, ki ob naši stanovanjski zgradbi ob dvigu denarja iz bankomata pozabijo utišati bučno glasbo v svojem avtomobilu. Najbrž sploh ne pomislijo, da so nekaj metrov više spalnice, kjer spi ali bi naj spal tudi kakšen dojenček rahlega spanca.
Morda imajo zaradi stalnega hrupa iz svojih zvočnikov že dokaj prizadet sluh in zato se jim ne zdi nič preglasno. Je pa nevarno zanje in vse v prometu.

Zelo pogosto si ljudje ob bankomatih ali prodajalnah časopisov v najzgodnejših jutranjih urah izmenjujejo novice ali razlagajo o svojem počutju. Domnevam, da imajo glasni na vseh takšnih lokacijah po mestih v mislih le sebe in kvečjemu še sogovornika. Nad pritličji s še zaprtimi lokali pa so vendar obljudena stanovanja, nanizana v več nadstropjih, kjer je lahko zaradi nekaj nepomembnih besed prezgodaj ob spanec zelo veliko ljudi, potrebnih počitka.

Pred nekaj dnevi sem zjutraj ob sedmih ob nakupu časnika dovolila psu neke gospe, da se je po mojem ogovoru, namenjenemu prav njemu, poskušal povzpeti po moji obleki in mi izkazati hvaležnost za moj pozdrav.

Z gospo sva izmenjali nekaj besed o njem. Šele doma sem pomislila, da sem živali dovolila nekaj, česar ji morda kdaj drugič, ko bom v bolj občutljivi, recimo boljši obleki, zanesljivo ne bom. Kako le naj se potem živali znajdejo ob naši "muhavosti"?!

Ko sem vse to pri sebi premlela, sem se morala še enkrat zamisliti nad sabo: Joj, ženska, tudi ti si bila precej glasna! Drži,da kar hočem povedati drugim, velja tudi zame - ali predvsem zame!