Piše: Sašo Pauković v novih Misterijih www.misteriji.si

Pogovor z Jovanom Tasićem, zdravilcem in zdravnikom tradicionalne medicine

Jovan Tasić*, zdravilec in zdravnik tradicionalne medicine iz Novega Sada, je začel zdraviti v Sloveniji pred sedmimi leti na povabilo Društva za cerebralno paralizo Sonček. Sprejel je skupino dvajsetih hudo bolnih otrok, po dveh letih zdravljenja se je izkazalo, da so rezultati izjemni. Nekateri otroci so shodili, nekateri epileptični otroci so bili ozdravljeni, avtistični otroci so spregovorili.

Jovan Tasić je v dvajsetih letih zdravil več kot 150.000 ljudi z najtežjimi boleznimi, predvsem takih, ki jim uradna medicina ni več pomagala. Uspešni rezultati njegovega zdravljenja so presenetili celo mnoge zdravnike specialiste, ki mu priznavajo izjemne zdravilske sposobnosti.

Za sebe radi rečete, da ste zdravilec in zdravnik tradicionalne medicine, nikakor pa ne vidite radi, da vas imenujejo bioenergetik. Zakaj?
Če rečete, da ste bioenergetik, ima to prizvok nekega mazaštva ali šarlatanstva. Čeprav v večini primerov zdravilce poimenujejo kar bioenergetiki, je to po mojem mnenju preozko pojmovanje. Bioenergija pomeni le življenjsko energijo, ki jo ima vsak živ organizem. Sam sem zdravnik tradicionalne medicine, ki ob sodelovanju z uradno medicino tvori neke vrste komplementarno medicino.

V preteklosti sem se predvsem trudil, da bi tradicionalna in uradna medicina začeli sodelovati, saj je med njima obstajal globok prepad. Spomnim se leta 1992, ko sem v Novem Sadu sodeloval na okrogli mizi o uradni in tradicionalni medicini. Tam je bilo veliko zdravnikov specialistov, ki so bili nezaupljivi do mojega dela.

Predlagal sem jim, da nekaj svojih pacientov z ugotovljenimi težkimi bolezni pripeljejo k meni na terapije. Po terapijah so ti zdravniki s ponovnimi preiskavami pri istih bolnikih ugotovili, da so pacienti ozdravljeni ali pa se jim je zdravstveno stanje izboljšalo. Takrat so mi začeli zaupati, saj so bili rezultati mojih terapij vidni in medicinsko izmerljivi.

Danes se vsi zavedamo, da ima uradna oziroma sodobna medicina svoje meje pri zdravljenju, predvsem ko gre za bolezni, ki so posledica psihičnega neravnovesja pri človeku, ter poškodbe centralnega živčevja. Sem sodijo denimo epilepsija, multipla skleroza, veliko vrst raka in avtoimunske bolezni. Pri zdravljenju teh bolezni ima veliko uspehov tradicionalna medicina.

Namenoma uporabljam izraz tradicionalna medicina, ki je zelo kompleksna. Obsega psiohoenergoterapijo, shiatsu, akupresuro, fitoterapijo, akupunkturo in morda še kaj. Moje načelo je, da morajo biti vse metode zdravljenja komplementarne in da se te metode med seboj ne izključujejo. Vse, kar bolniku pomaga, je dobro. Končna potrditev za nekega zdravilca je uradni medicinski izvid, ki dokumentira ozdravljenje ali izboljšanje.

Veliko omenjate tradicionalno medicino. Kako bi jo na kratko definirali?
Človeka sestavljata fizično in psihično telo, ki velikokrat nista v ravnovesju. To neravnovesje lahko povzročijo stres, način življenja, naši strahovi, negativna čustva, neustrezna prehrana, včasih pa tudi naša usoda. Če je to neravnovesje močno in traja dalj časa, pride do bolezni. Osnovna naloga tradicionalne medicine je, da ponovno pripelje psihično in fizično telo v ravnovesje, s tem pa spodbudi človekov obrambni sistem, da sam ustvari zdravilo zase. Naš organizem je najboljša zakladnica zdravil na svetu, samo spodbuditi ga je treba.

Med vašimi terapijami veliko ljudi pride v skoraj nenaravne položaje, se krivijo in vrtijo. Vendar pa vedno trdite, da ne zdravite vi, temveč da ste le prevodnik božje ali univerzalne energije, ki zdravi. Mnogi zdravilci trdijo nasprotno, da so prav oni tisti, ki zdravijo.

Več kot 80 odstotkov ljudi, ki obiščejo zdravilce in so že izčrpali vse možnosti zdravljenja v uradni medicini, trpijo za najhujšimi boleznimi. Zato trdim, da navaden človek, njegov organizem, um in sposobnost ne morejo biti tako močni, da bi ozdravili te težke bolezni.

Dober zdravilec ima sposobnost, da zgolj z močjo svojih misli prenese božjo ali kozmično energijo in jo v zdravilni obliki usmerja v bolno telo, ki nato sámo ustvari zdravilo zase. To lahko primerjamo z velikimi izumitelji in umetniki, ki so svoja največja dela ustvarili prav s transformacijo te univerzalne ali božje energije. Tisti zdravilci, ki trdijo, da zdravijo s svojo energijo, zavajajo sebe in svoje paciente.

Če je človek zdrav, je v ravnotežju in nima ne preveč ne premalo energije, ampak ravno toliko, kot je potrebuje. Samo tak človek je lahko prenosnik energije. Narava je dala izbranim ljudem izjemno moč in sposobnost prenosa te energije. Navadni ljudje, kar smo vsi mi, nikoli ne bodo gospodarji življenja in smrti, ker bi morali imeti v sebi nekaj nadnaravnega.

Tega pa, vsaj jaz tako trdim, gotovo nimajo. Veliko ljudi se ukvarja z zdravilstvom, vendar mnogi nimajo rezultatov. Še več, so celo v nevarnosti, da sami zbolijo. S prenosom božje ozirom kozmične energije na bolno telo pride do izmenjave bioplazme med zdravilcem im pacientom. Če organizem zdravilca ni v ravnovesju, lahko celo dobi bolezen od svojega pacienta.

Kako lahko razlikujemo pravega zdravilca od mazača?
Pravi zdravilci nikoli ne smejo svojim pacientom prepovedati uradne medicinske terapije. Sam od vseh pacientov pred pričetkom terapij zahtevam uradne zdravniške izvide, ki niso starejši od trideset dni. Po terapijah ponovno zahtevam medicinske preiskave in izvide primerjam s prejšnjimi. Za pravega zdravilca je torej sodelovanje z uradno medicino nujno.

Vi natančno spremljate vsakogar, ki pride v vaš center?
Vsak pacient pri meni ima svojo kartoteko, v kateri spremljam njegov potek bolezni. Razvidni so vsi medicinski izvidi pred zdravljenjem, med njim in po njem. To je edina prava pot za pravega zdravilca. Včasih ljudje rečejo, da ne verjamejo v tako zdravljenje.

Toda ko jim je bolje in ko vidijo izvide, ki so medicinsko dokazljivi, spremenijo svoje mnenje. Imam nešteto uradnih dokazov, ki potrjujejo uspešnost mojih terapij. Pomembno je tudi, da med mojimi terapijami od pacientov zahtevam, da ne smejo prekiniti redne medicinske terapije ali jemanja zdravil. Potek teh terapij lahko spremlja le zdravnik. Tudi sam, če zbolim, upoštevam nasvete zdravnikov in jemljem zdravila, če je to potrebno.

V Novem Sadu delate že dvajset let, zadnjih sedem let pa redno prihajate in izvajate terapije tudi v Sloveniji. Kako vas je pot pripeljala sem?
V Slovenijo sem prišel pred sedmimi leti, ko so me povabili iz Društva za cerebralno paralizo Sonček. Sprejel sem skupino dvajsetih hudo bolnih otrok in po dveh letih zdravljenja so bili rezultati izjemni. Nekateri otroci so shodili, nekateri epileptični otroci so bili ozdravljeni, avtistični otroci so spregovorili.

Nato so nekateri prihajali na terapije v Novi Sad, njihovi starši pa so me prosili, če bi lahko večkrat delal v Sloveniji. Ker imam zelo rad otroke, vaša lepa dežela pa mi je izredno všeč, sem se odločil, da bom delal izmenično. Zdaj delam tri tedne v Ljubljani in štiri tedne v Novem Sadu. Za zdaj je tako, mogoče pa se bom v prihodnosti z družino celo preselil v Slovenijo.

Kakšen je način vašega dela v Novem Sadu in Ljubljani?
Pacienti pridejo na terapije štiri- do osemkrat. Po navadi po štirih terapijah naredimo dvomesečni premor ter spremljamo odzive organizma in spremembe v medicinskih izvidih. Vsako izboljšanje daje meni in pacientu upanje, da s terapijami nadaljujeva. Za terapije prejemam tudi plačilo po uradnem ceniku. Prav tako redno poravnam tudi davčne in druge obveznosti do države.

Vsakega pacienta, ki me pokliče, sprejmem, se z njim pogovorim in ocenim, ali bi bilo zdravljenje uspešno. Tistim, za katere menim, da jim ne morem pomagati, to odkrito povem. To je veliko bolj pošteno, kot dajati lažno upanje. Ostali po pogovoru pridejo na terapijo in se šele po štirih terapijah odločijo, ali bodo nadaljevali ali ne. Prve štiri terapije so brezplačne.

Veliko vaših pacientov je popolnoma ozdravelo. Katere primere, ki so tudi vas presenetili, bi izpostavili?
Uspešnih primerov zdravljenja je res veliko, na tisoče. Zame in seveda za paciente so vsi enako pomembni, vendar bom navedel nekaj primerov iz Novega Sada. Mali Miloš je bil rojen popolnoma slep in vsi zdravniki so si bili enotni, da ne bo nikoli spregledal, ker je imel pretrgano vez med možgani in očmi.

Prvič je bil pri meni, ko je bil star enajst mesecev. Po petih mesecih terapij je že videl slike pred očmi, po enem letu pa je spregledal. Normalno je končal osnovno šolo in danes hodi v srednjo šolo. Njegova zdravnica je rekla, da si tega ne zna razlagati in da gre za čudež.

Naslednji primer uspešnega zdravljenja je Nenad, ki je shodil po trinajstih letih bolehanja za cerebralno paralizo. Shodil je po samo šestih terapijah. Mali Darko zaradi napadov epilepsije in blokiranega centra za govor ni spregovoril dvanajst let. Po treh terapijah je spregovoril prve besede, danes govori normalno. To so tako konkretni primeri, ki nas vse presenetijo.

Moram omeniti še pacientko, ki je imela hudo obliko multiple skleroze in je bila že na invalidskem vozičku. Leta 1996 je prišla na prvo terapijo, čez eno leto se ji je stanje bistveno izboljšalo, leta 2001 pa je magnetna resonanca pokazala, da bolezni ni več. Danes živi normalno, vozi avto, kolo, pleše …

Ali lahko navedete nekaj najnovejših primerov uspešnega zdravljenja iz Slovenije?
Za malega Lenarta so zdravniki rekli, da se nikoli ne bo niti plazil, kaj šele hodil. Otrok se je po treh terapijah začel plaziti, zdaj samostojno hodi. Lucija je zaradi slabih mišic lahko le ležala. Po šestih mesecih je začela hoditi, zdaj lahko teče.

Izreden primer je tudi mala Rebeka, ki je imela dve luknjici na srcu in je čakala na operacijo. S terapijami smo začeli maja, že oktobra pa so izvidi pokazali, da se je ena luknjica popolnoma zaprla, druga pa se je bistveno zmanjšala in so jo kirurgi s preprostim endoskopskim posegom zaprli. Rebeka prej ni smela teči, danes lahko celo trenira.

Kakšno je ob koncu vaše sporočilo za zdravo in zadovoljno življenje?
Če želite biti zdravi in srečni, razmišljajte pozitivno, obrnite se k sočloveku in k naravi ter odprite srce življenju in ljubezni.

Sašo Pauković   

* 051/254 148 - dr. Jovan Tasić