Nedavno je v Sloveniji gostoval avstrijski kmet Sepp Holzer, ki je na strmi in nerodovitni zemlji kmetije na nadmorski višini 1.100 do 1500 metrov začel zelo uspešno gojiti zelenjavo in sadje. Njegov način kmetovanja se imenuje permakultura, kar dobesedno pomeni trajnostno kmetijstvo. Temelji na povezavi med ekologijo, pokrajino, arhitekturo, organskim in gozdnim kmetijstvom. Sloni na pozornem in preudarnem opazovanju narave.

Ko sem od prijateljev izvedela, da se Holzer ukvarja tudi z živinorejo, sem bil neprijetno presenečen, kajti znano je, da je živinoreja zaradi onesnaževanja in drugih negativnih vplivov največja grožnja za človeštvo. Sicer imajo njegove živali svobodo gibanja, kar opisuje tudi v svoji knjigi Uporni kmet: »Koliko živali dandanes nikoli ne vidi sonca! Kaj takega bi morali prepovedati, saj kaže ljudi kot množične mučitelje živali – zločin, ki je danes vsesplošno razširjen.

Če se žival dobro počuti, so tudi izdelki njenega mesa zdravi. Živali nočem zapirati, ne želim igrati zaporniškega čuvaja in hraniti svojih ujetnikov v svinjaku.« Holzer ima prav, da bi morali prepovedati množično živinorejo, kjer so živali celo življenje natlačene v hlevih, taboriščih in vidijo morda prvič sonce šele na poti v klavnico. Toda množična reja živali obstaja samo zaradi velikega povpraševanja mesa.

Z gojenjem živali na Holzerjev način, torej, da imajo živali na voljo večje površine za gibanje, bi bilo nemogoče nahraniti vse ljudi na tem svetu, ki uživajo meso. Zato ni rešitev v tem, da živali gojimo na ekološki način in se hkrati zgražamo kako drugi kmetje mučijo živali v zaprtih hlevih, pač pa da počasi opustimo to uničujočo panogo in kot zgled tudi sami postopamo prenehamo jesti meso. V knjigi Holzer omenja, da je pred leti redil evropskega risa, katerim je metal za hrano žive kokoši.

Izvedela sem tudi, da je Holzer lovec, kar podrobno piše v omenjeni knjigi: »Od otroških let  dalje sem se navduševal nad lovom. Magično me je privlačil vsak lovec z orožjem in vsaka divjad. Leta 1960 sem opravil lovski izpit.  Z veseljem in navdušenjem sem se pridružil krajevni skupnosti lovcev.« Holzer ima tudi lovsko področje oz. lovišče, kjer sprejema lovce, da streljajo na živali in v knjigi opisuje več lovskih dogodkov: »Lovci, ki sem jih večkrat spremljal kot vodja lova, so večkrat nenamerno ustrelili.

En tak strel je šel skozi moj klobuk, drug je oplazil moje levo uho. Da sem goste, ki so me skoraj spravili na drugo stran, takoj pregnal s kmetije in poslal domov, lahko vsak razume. Drugim zbiralcem trofej sem moral služiti ne le kot vodja lova, ampak predvsem kot strelec. Vedno mi bilo zelo neprijetno, če sem moral takemu »lovcu« nato slovesno izročiti zeleno vejico kot znamenje uplenitve boljše, velike divjadi in mu zaželeti lovsko srečo. Spominjam se nekega akademika iz Nemčije, ki je šel z mano na lov na srnjaka.

Ko je bil želeni srnjak končno v primerni strelni razdalji, mi je gost prišepnil: »Vi ga ustrelite namesto mene, gospod Holzer, gozd molči, jaz pa bom plačal.« Rečeno, storjeno. Srnjak je ob strelu padel, toda nato je poleg mene počilo še dvakrat. Moj gost je ustrelil v tla iz visoke preže, tesno ob meni. Vprašal sem ga zakaj strelja, če srnjak že leži. »Ah, veste, gospod Holzer, moja žena vselej pogleda v cev.«

S tem je želel povedati, da njegova žena vedno po lovskem uspehu preveri ali so na puškini cevi sledi smodnika. Ko sva prišla k nam domov, je zares natančno pregledala moževo orožje. Celo meni je postavila mučno vprašanje ali je njen mož zares uplenil srnjaka.« Ob tej zgodbi bi dodala, da je žalostno, da celo nekatere ženske podpirajo terorizem nad živalmi v gozdovih.

V knjigi tudi piše, da moramo po Holzerjevem prepričanju z naravo sodelovati, ne pa se z njo bojevati. Holzer meni, da imajo v naravi vse rastline in živali smiselno vlogo. Prepričana sem, da ubijanje živali ni sodelovanje z naravo, pač pa ravno nasprotno. Prepričana sem tudi, da je naša naloga, vseh ljudi, da z živalmi postanemo pravi prijatelji, torej, da jih prenehamo ubijati in izkoriščati.

Po vsem tem zvenijo v prazno besede Mete Vrhunc, predsednice Društva za biološko-dinamično gospodarjenje Ajda, ki je v uvodniku knjige zapisala: »Sepp Holzer je podoba človeka, kot moramo postati.« Prav tako tudi besede Katerine Vovk, dipl. inž. agr. in hort., Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije, ki opisuje Holzerja kot strastnega ljubitelja vsega življenja, ki nam ga ponuja narava.

Katja Vrbovšek, Celje