Ko sem objavila nekaj misli o ateizmu, sem pričakovala debato na nivoju. Vendar nič od tega! Eno in isto dokazovanje ... dolgočasje ... brez intelektualnega napora ...

Ko je Stephen Hawking v 80. letih prejšnjega stoletja začel širiti svoje ateistične nazore o nastanku vesolja, so ga imeli na znanstvenem prizorišču za pop ikono. Študentje fizike, posebej v ZDA, so ga naredili za svoje božanstvo. To je bil čas pospešenega zatona krščanskega Zahoda in Hawkinga so vsepovsod slavili kot uglednega znanstvenika in astrofizika, ki je umel najbolje zaviti popolnoma odkrito svojo nevero v znanstveni paket. Svetovni sloves soustanovitelja trdne teorije ga je povzdignil, menil je, da bo njegova teorija o vesolju »brez konca in začetka«, v katerem ne potrebujemo nobenega Boga in da se bo svet s tem lahko potolažen poslovil od pravljice »ustvarjenosti od Boga«. Dvajset let za tem ta podmena še vedno ni bila dokazana, začeli so se množiti resni glasovi v astrofiziki, da je vse skupaj zmota. Hawking je tako postal tragična figura v dolgi vrsti znanstvenikov od Darwina dalje, ki jim je močno spodletelo. Ker je očitno zelo težko prenašal padec lastnega spomenika, je od časa do časa napisal nekaj misli, ki pa niso prinesle ničesar novega, v bistvu so le vedno znova pogrevale njegovo teorijo o nastanku vesolja brez začetka v prapoku.

Kdo je torej ustvaril nič?

Peter Böttcher ugotavlja: Tej misli je težko priti do dna. Noben učenjak, kaj šele naravoslovec, ni na to našel pravega odgovora, ki ne bi upošteval Boga. K temu je treba dodati, da mora biti Bog, ki je večnost, tudi nad večnostjo, saj če bi bila večnost večja od Boga, potem ON ne bi bil Bog! Torej, da je Bog večji kot »večno«, pomeni, da je zunaj oziroma nad večnostjo. Toda kako naj bi Stephen Hawking, čigar dušo je tako mučila nevera, to spoznal?

Gre za filozofsko vprašanje, na katero vsakdo odgovori na svoj svetovno nazorski način. Veliko se govori o vernikih z vero in zakaj ne bi spodbudili tudi razpravo in spregovorili o vernikih z nevero? Človek po svojem bistvu ne ukine zavestno mišljenja, ali je vernik z vero ali vernik z nevero. Misli govorijo o dejstvih, ki jih bom skušala pojasniti. Gre za več razsežnosti tega vprašanja.

Ateízem (grško α-: a- - ne + θεος: teos - bog) označuje zanikanje obstoja Stvarnika. Je filozofsko vprašanje ali Stvarnik obstaja ali ne obstaja oziroma da njegovega obstoja ni mogoče dokazati.

Kar ni mogoče dokazati, ne moremo trditi da je, niti da tega ni. Če po tej filozofski logiki, na katero nimamo odgovora, razmišljamo, se vprašajmo oziroma malce potelovadimo z našim duhom.

Od kod je prišla težnost in kaj je bila ustvarjalna moč njenega rojstva, da je prišlo do stvarjenja vesolja? Noben učenjak, noben naravoslovec, ni našel pravega odgovora na to vprašanje. Gre za vprašanje kdo je ustvaril nič? Odgovor bi se glasil, da je treba je napraviti ločnico med Stvarnikom in naravnimi zakoni. Če bi sprejeli to teorijo, bi se moral človek odločati na primer med izumiteljem reaktivnega motorja Johnom Wihttlom (1907 – 1996) in fizikalnimi zakoni, da bi razumel reaktivni pogon. Fizikalni zakoni sicer lahko razložijo, kako deluje reaktivni pogon, vendar je nesmiselno verjeti, da lahko ti zakoni ustvarijo reaktivni pogon.

Če si postavimo točko višine našega razmišljanje nekje neopredeljeno daleč , trčimo v brezčasje ali večnost, ko mišljenje preneha biti mišljenje. Ali lahko zapremo vrata našemu razmišljanju neskončno daleč v večnost? Ali naj se predamo filozofiji mišljenja v mirovanju? V tem primeru postane ateizem vera brez upanja, ki zapira mišljenju odprto pot. Nikakor, spontanost in avtonomnost našega mišljenja naj ostaneta odprti. Dialektika kot mišljenje totalitete je lahko resnična samo kadar se ne odreka pojmu celote. Če vere v Stvarnika ne bi bilo mogoče izraziti in verjeti, da obstaja nekaj zakritega in skrivnostnega, bi to pomenilo konec mišljenja. Človek išče, prestopa rob možna in razkriva.

Lepota naravnih zakonov toliko bolj krepi vero v razumnega Stvarnika, ki ga ni mogoče dokazati niti zanikati. Narava je skrivnost, ki jo obožujemo in se ji čudimo, to pa ustvarja človeka kot homo adorans (človeka čudenja, oboževanja in radostenja).

Razmišljanje o ateizmu sem izpostavila namenoma, ker ateizem dobiva razsežnosti ideologije, zato ker se ne pojavlja zgolj kot svetovnonazorska opredelitev posameznika s pravico do neverovanja, temveč deluje tudi organizirano v vlogi napadanja verujočih in hoče s svojimi prikritimi politčnimi sredstvi in cilji reducirati družbeno zavest in filozofijo na marksistično ontološko pojmovanje družbene stvarnosti z vsemi idejami, ki se hočejo restavrirati kot nekdanje sovraštvo do drugače mislečih in se zato od klerikalizma, ki izrablja vero za politične namene, ne razlikuje. Nad verujočimi se kar naenkrat pojavijo razmere, kot da bi bile povsem odtrgane od ustavnih svoboščin pravice do veroizpovedi in verskega združevanja, več kot jasno pa je, da te razmere ustvarjajo čustva ljudi, ki jih nekateri radi razpihujejo.

Ateizem se pojavlja kot politični redukcionizem, ki hoče po stari shemi družbeno zavest prevesti na odsev nekdanjega pojmovanja državnega gopodinjstva in normirane družbene biti, hkrati in odklanja resnico, da je bistvo človeka enotnost predmetnosti in subjektivnosti hkrati. Verovanje je zgodovinski pojav človeškega kulturnega razvoja in izhaja iz lastnega duhovnega spoznanja vsakega posameznika. Torej izhaja iz njegove subjektivnosti, ki je sestavni del družbene zavesti, ki naj se kaže kot objektivna resnica.

Zavest človeka ne more biti reducirana na politične razmere in politično klimo ter oligarhijo, ki želi ljudstvu vladati, zato je v središču pozornosti proces osvobajanja slehernega, v katerem konkretni subjekt producira družbeno stvarnost bodisi kot nevernik ali vernik in je sam v njej historično produciran ali reproduciran. Meje si določa sam.

Pri tem pa ateist pogosto služi kot subjekt politiki orktodoksne levice pri doseganju njenih političnih ciljev ter izpolnjuje s svojim ideološkim ateizmom politično funkcijo in udejanja propagandno akcijo odkritega napadanja verujočih, kar pa ni šteti več zgolj kot njegovo svetovnonazorsko opredelitev, temveč kot politično delovanje, ki seje nestrpnost.

Klerikalizem je bil veliko krat tarča političnih obračunov, nikoli pa nisem zasledila, da bi o ateizmu kot politični ideologiji nestrpnosti pri nas kaj več razpravljali. Obe skrajni meji delovanja pa razkrajata enotnost naroda ter sejeta nestrpnost in sovraštvo med ljudmi.

V sodobnem pojavljajočem se ateizmu, zlasti med mlajšimi, je značilna teoretična redukcija, ki vidi svoj fenomen v kontinuiteti namišljenega socialnopolitičnega napredka neverujočih v ospredju s svojimi političnimi idejami, ki pogosto rušijo etičnost, ker se hočejo prek delujočega ateizma restavrirati z vsemi svojimi starimi napakami in prilaščanjem svobode drugim. Ateizem v funkciji politike se torej na zelo vulgaren način odziva in napada verujoče in Cerkev kot institucijo ter zlorablja neverska čustva za svoje ideološke obračune z verujočimi češ, da so ideje in nauki Cerkve in vernikov konservativni, nesodobni in zastareli, ne da bi pri tem ateizem utemeljil etičnost svojega nazorskega prepričanja, ki je samo odsev politike, ne pa tudi etičnosti človekovega delovanja.

Govoriti o družbeni stvarnosti in zavesti, ne da bi se ji nakazala nova razvojna smer etike in strpnosti, je početje, ki ruši pridobljene vrednote na določeni stopnji razvoja in zapušča za seboj vakuum. Naša kultura ima svoje korenine v krščanskem etosu, ki predstavlja zavest časa. Človek sedanjega časa potrebuje totaliteto človeškega izkazovanja življenja tako socialno-družbeno, etično kot duhovno. Lastno človekovo prepričanje naj eksistira kot notranja nujnost posameznika ob zavesti slehernega, da človek drug drugega potrebuje brez predznaka kaj je kdo po svojem nazorskem prepričanju.

[ Odgovori na to | # ]