Ko je dvignila glavo, da bi pogledala svetlega obiskovalca, je pred seboj zagledala angela, ki je imel podobo in poteze Jožefa, oblečen pa je bil v plašč barve bleščečega škrlata. Na glavi je imel zlato krono in v roki je imel kraljevsko žezlo. V trenutku jo je popadel strah in znova je svoj obraz zakopala v pepel. Žareči Božji sin pa jo je dvignil in jo tolažil.

„ Povzdigni svoje srce, o deviška Asnath“, je rekel, „kajti tvoje ime je zapisano v knjigi življenja in ne bo nikdar zbrisano. Tvoje roteče prošnje so dosegle Najvišjega, tako kot moč hčerine prošnje doseže ljubečega očeta. Danes je ukazano, da boš kot nevesta dana Jožefu. Vstani torej sedaj in si obleci novo obleko. Odpni si pas iz kozje kože, ki obdaja tvoja ledja, obriši si pepel z obraza in se obleci v dragoceno platno z vsem okrasjem, ki gre nevesti bodočega krajla. Pojdi torej sedaj. In ko se vrneš, me boš našla tu samega, če se vrneš sama.“

Tedaj je Asnath odšla v sobo v stolpu, prebudila svoje device in jih prosila, da ji prinesejo dragocena oblačila in čudovite dragulje, ki so primerni za nevesto kraljevega namestnika. O angelu pa ni rekla nobene besede, zato so bile vse zelo začudene, le Ashtar je opazila žar v očeh svoje gospodarice in skoraj razumela pomen.

„ Ne, Ashtar“, je rekla Asnath, medtem ko so pridni prsti deklet izoljnevali njeno nalogo, „ ti nisi začarana. Dobila sem tisto, Ashtar, ali lahko to opaziš?“

„Seveda, moja ljuba gospodarica. Pa še kako vidim!“ In medtem, ko sta se spogledali, je Asnath potočila solze veselja.

Končno je bila Asnath pripravljena, urejena in okrašena, kot se spodobi za nevesto kraljevega namestnika. Preko spletenih las je imela zlato tiaro, ki je bila okrašena s svetlečimi dragimi kamni, preko njenih ramen pa ji je visela dolga kita. Njene roke so krasili zlati trakovi, rdeč šal je ležal preko njenih bokov, naborki na njenem krilu so se bleščeli od diamantov in rubinov. Najlepše od vsega pa je bi dolg, tanek pajčolan, ki je segal od ramen do tal in je izgledal kot mlečna cesta z njenimi svtlikajočimi zvezdami in diamantnim soncem. Asnath je bila nepopisno lepa, ko se je vrnila k angelu in je imela v roki beli cvet, kot znamenje svoje čistosi.

Ko je poponoma sam vstopila v sobo, je ob oknu stal angel. Za njo je zaprl vrata.“ Moj gospod“, je dejala, medtem ko je ponižno pokleklina pred njim ,“ ker sem pridobila tvojo naklonjenost, te prosim, sprejmi od mene ta cvet, kajti ti veš, kaj pomeni. Je prav tako brezmadežno bel kot jaz in njegovo srce je zlato, kot moje. Prosim te, vzemi ga in ga posadi v raju, da ne bo nikoli ovenel.“

Angel se je nasmehnil, vzel dvet in ga vtaknil v gubnico.“ Nikoli ne bo ovenel, si je zagotovil.“ To je cvet, ki bo še cvetel, ko bodo vsa druga bitja že preminila. Ko boš iskala drevo življenja, ga boš našla že tu.“

Asnath je v svojem srcu pretehtala njegove besede in ga prosila, da se usede na klop, na kateri še nikoli ni sedel noben moški in dejala:“ Prinesla ti bom obed. Kaj bi rad jedel?“
„Medeno satje“, je odvrnil.
„Medenega satja na žalost nimam,“
Bila je zaskrbljena.
„ Stopi v klet, tam boš našla medeno satje“, je dejal angel.

Osupla je odšla v klet in tam na mizi našla medeno satje. Bilo je kot sneg in je dišalo bolj kot vse cvetlice, ki so pokrivale griče in ravnine. Vrnila se je z medenim satjem in dejala:“ Bilo je tako, kot si rekel. In diši kot tvoja prisotnost tu.“
„ Bodi blagoslovljena“, je dejal angel in položil svoj roko na njeno glavo.
„Zavrgla si svoje malike in si se obrnilak živemu Bogu. Prišla si k meni, ko si se spokorila. Sedaj smeš jesti to medeno satje, ki je izdelek Božjih čebel in so ga posrkale iz redčih vrtnic v raju. To je hrana angelov in vseh tistih, ki ne bodo nikoli umrli.“

Odlomil je kos medenega satja, ga položil na njene ustnice in dejal:“Jej in tvoja mladost ne bo nikoli minila, tvoje prsi se ne bodo nikoli posušile in pred Božjim prestolom boš izgledala večno mlada.“

Asnath je vzela košček medenega satja, in njeno obličje je neposredno zažarelo v nebeškem sijajo.

„Glej“, je dejal angel in se dotaknil prelomljenega medenega satja, „ sedaj je spet nepoškodovano kot prej.“ Potem se je dvignil in potegnil s prstom črto od vzhoda do zahoda čez medeno satje in drugo črto od severa proti jugu. Črti sta bili rdeči kot kri, ki je bila prelita na križu, ki je bil postavljen na temeljih sveta. In medtem, ko je Asnath opazovala, so priletele iz medenega satja čebele s škrlatnimi perutnicami. Letele so okrog, poletele do rajskega vrta in nazaj in dale medeno satje, ki je bilo belo kot sneg, na svoje prsi.

Angel je dejal:” Zate je to znamenje večne ljubezni.“ Potem je ukazal, naj odletijo v raj, na vzhod. Dotaknil se je medenega satja in ogenj ga je takoj použil. Vonj po poroki med medom in ognjem je udaril Asnath v nosnice in zameglil njene občutke. Vse vezi z zemeljskim življenjem so bile pretrgane. Dvignila je svoje roke proti nebu in se spustila na počivalnik. Sedaj je tam ležala kot čudovita duša, ki umre pred rajskimi vrati.

Medtem, ko se je napovedovala jutranja zarja, je angel hitel na vzhod. Sonce je vzšlo in začel se je osmi dan od Jožefovega odhoda. Vratom palače se je približeval sprevod.
„ Heda, odpri!“

Vsi so hiteli odpirati vrata. Noter je prijezdil mož, ki je žarel kot sonce. V gubmnici je imel zataknjen bel cvet z zlatim soncem. Njegovo spremstvo je bilo kraljevsko! Bil je Jožef.

Kot predramljen iz sna je obrnil svoje oči proti oknu stolpa palače. Toda, lepega obličja, ki ga je pričakoval, tam ni videl. Ljubezen je njegove noge ponesla navzgor. Bil je človek, ki je imel oblast, da ukazuje. Kje je ona? Kje?

Lahek dotik iztrga Anath iz pozabljenja na počivalniku. Kdor se sklanja nad njo? Angel, ja, angel. Cvet tiči v njegovi gumbnici, toda kako to? In zakaj? Izgleda kot , da nekaj ni vredu. Vendar potisne svoja usta na njena in jo v silovitem objemu pritisne na svoja prsi.
“ Asnath! Moja nevesta!”

Konec

Miran Zupančič