Predstavili vam bi radi zgodbo, ki opisuje ljubezenske težave Jožefa in Asnath. Zgodba govori o ljubezni in trpljenju. Zgodba o Jožefu in Asnahat je iz knjige , ki jo je napisal Edmund Red Gros .

Pred davnimi časi, potem ko je Jozef pojasnil pomen faraonovih sanj, se je podal na pot, da bi po vsem vsem Egiptu zbral bogato žetev žita in jo spravil v kaščo svojega gospodarja. To naj bi preprečilo veliko lakoto, ki je bila napovedana in naj trajala sedem let. V tistem trenutku je pred vrati palače svojega očeta sedela lepa gospodična Asnahat. Obkrožalo jo je sedem devic, katerih izjemna lepota pa je ob Asnahat kar nekako zbledela. Asnahat jih je izbrala med nekaj tisoč lepih mladenk iz elotne Sirije, Egipta in Arabije.
To pa nikakor ni bila lahka naloga, kajti nobena od njih ni smela biti mlajša niti starejša od Asnahat, rodile so se ob polnoči kot Asnahat in sicer v krajih pod Mesecom, ki so bili zelo oddaljeni drug od drugega.

„Ne mislite“, je rekla Asnahat svojim spremljevalkam, „ da mi moj oče Potifar, svečenik Sončne države Heliopolis in namestnik faraona lahko reče:“ Tega moža boš ljubila!“ ali „S tem se boš omožila.“ Ne, Asnahatino srce pripada le njej sami in se ne bo predalo obenemu moškemu, pa čeprav je ta največji v svoji deželi in se zvezde priklanjajo njegovi lepoti. Moj oče je sicer dober in pravičen. Kljub temu se v tem ne bom uklonila, ker so se v mojem srcu vtisnile predvsem modre besede moje matere.

Rekla mi je:“ Hčerka moja, tvoj oče je Egipčan, toda ti nisi Egipčanka in jaz tudi ne. Jaz sem Hebrejka iz Sirije, iz rodu Zedekije, dežele za Evfratom. Ko sem te rodila , sem te odvzela Egipčanom. Zato pazi , da svojega srca ne daš nobenemu princu iz dežele faraonov. Raje vzemi nekoga moje hebrejske krvi, iz dežele, ki poteka od Sirije proti vzhodu, dokler ne bo zasedla egipčanskega prestola , da bi se dvignila nad ta konec zemlje in osvojila Sirijo od zahoda. Ali me razumete, kaj vam govorim?“
“ O Asnat, priklanjamo se ti. Tvoja lepota bo razvnela srce najmogočnejšega v tej deželi.”

“Ne, takšnemu srčnemu ognju se bom vedno izogibala. Zame glede tega ne veljajo besede moje matere. To je ena stvar. Prav tako je zame popolnoma brez pomena tudi nasvet moje matere, naj ne vzamem nobenega Egipčana, ampak naj se poročim z moškim njene krvi. Kajti izogibala se bom vsakemu moškemu, pa naj bo Hebrejec ali Egipčan.“
Sedem devic se je molče spogledalo. Končno se je priklonila temnooka Sirijka in rekla:“

„ O Asnahat, poslušaj me. Kaj nisi v svojem srcu nikdar zaslišala nenavadnega glasu, ,ki te vabi k očem kot so tvoje, k ustnicam kot so tvoje, ki so kot sladko vino in v objem močnih rok, ki te oklenejo in objamejo kot nežno cvetlico?“
„ Jaz ne, kaj pa ti Asnath?“
„Ne nikoli. Vendar sem slišala, kar so o tem prepevale sladke pesmi. In jaz v to ne dvomim, to je ljubezenska pesem, ki se vsakogar tako močno dotakne, dokler v njem ne prične razbijati srce in...“

„Obvladuj svoje jezik, Ashtar“, jo prekine Asnath z jeznim glasom. „Tvoje besede delujejo na mojo glavo in se širijo navzdol v moje noge. Iz tvojih oči žari blaznost.“

In Ashtar se je umaknila srditemu pogledu, si zakrila obraz z rokami ter utopila žar blaznosti v poplavi vročih solza.

„ Tiho otrok, reče Asnath, „ verjetno se ti je zmešalo, da govoriš takšne besede,“ Ostale device so utihnile in sedele povsem mirno. Bale so se, da bi njihovo sočutje do Ashtar lahko sprožilo jezo njihove gospodarice. Obrnile so se vstran in svoje poglede skrivaj , čisto malo, usmerile k žrtvi , ki je izgovorila drzne besede, katerih si same ne bi upale izreči.

„ Glejte“, je vzkliknila Asnath, se vzravnala in povzdignila svoj glas, „ danes sem slišala, da bi me faraonov prvorojenec rad izbral za svojo ženo. Vendar ga jaz ne maram. Njegovemu slu sem povedala, da bi kralj za svojega sina lahko izbral bolj spoštovano in cenjeno ženo, kot sem jaz in naj se zato rajši obrne k moabskemu kralju, katerega hči ni le lepa, ampak je tudi kraljica. Ah! Ne maram nobenega od njih. Sem neporočena in neporočena bom ostala.“

Se nadaljuje.

Miran Zupančič