Nekaj poletnega ledu se bo na Arktiki obdržalo tudi v naslednjem stoletju. To območje bo lahko postalo zadnje zatočišče severnih medvedov, tjulnjev in nekaterih živali, so sporočili znanstveniki. Toda tako led kot živali bodo se vedno soočeni s številnimi grožnjami. Največje predstavljajo morebitna naftna razlitja, drugi onesnaževalci in parjenje med različnimi živalskimi populacijami.

Stephanie Pfirman iz observatorija Lamont-Doherty v New Yorku je s sodelavci predstavila podnebne modele, ki predvidevajo, da se bo led še vedno nalagal na severni strani kanadskega arktičnega arhipelaga in na Grenlandiji, kjer je led na morski gladini najdebelejši že danes.

Nekaj ledu nastane na kraju samem, nekaj pa ga iz Sibirije prinesejo morski tokovi in veter. Pfirmanova ocenjuje, da bo ledena površina v velikosti približno milijon kvadratnih kilometrov obstala skozi 21. stoletje.

Čeprav je količina ledu, ki se stopi, vsako leto večja, se led še vedno kopiči pozimi, vse več pa ga na kanadsko stran Arktike iz Azije po morju prihaja hitreje kot prej, saj so vode bolj odprte. "Če je led prej potoval 8 ali 9 let, zdaj za isto pot potrebuje 7 let," je povedal Robert Newton, geokemik iz observatorija Lamont-Doherty.

Dobre novice za arktični led prinaša tudi Steven Amstrup z "US Geological Survey", ki je s kolegi pregledal modele kroženja ledu v prihodnosti. Pri tem ni našel dokazov o tem, da bi bili že prek točke brez povratka, po kateri bi led za vedno izginil.

Nekateri deli Arktike bodo z ledom ostali pokriti dlje kot drugi. Melanie Smith, ekologinja pri okoljevarstveni skupini Audubon z Aljaske, ki je izdelala atlas aljaških voda, pravi, da sta v morju Chukchi dve plitvini, ki ostaneta pred taljenjem zaščiteni daleč v poletje: plitvina Hanna v vodah ZDA in plitvina Herald v vodah Rusije.

Tople tokove z juga odnese mimo teh 10.000 kvadratnih kilometrov velikih plitvin, kar pomeni, da ostaneta stopinjo do dve hladnejši kot vode v okolici. Smithova opozarja, da je naftno podjetje Shell zaprosilo za vrtanje v plitvini Hanna. Ceprav ni podatkov o vplivih ploščadi na okolje, bi morebitno razlitje nafte na območju, ki bo postalo edini trajni habitat za severne živali, pomenilo pravo katastrofo.

Četudi populacije severnih živali ostanejo zaščitene v svojih habitatih, se soočajo z drugimi grožnjami, na primer s hibridizacijo. Ožanje in spreminjanje habitatov pomeni, da se severni medvedi vse pogosteje srečujejo z grizliji. Tjuljnji morajo drug z drugim deliti vse manjša območja, kiti z Atlantika in Pacifika pa se srečujejo v arktičnih vodah, v katerih je vse manj ledu. To pomeni, da bi se živali iz različnih populacij lahko začele pariti med sabo, kar bi lahko določene vrste pripeljalo na rob izumrtja.

Vir: umanotera.org/etc