Sonja Majcen, koordinatorka mednarodnih programov v Celjskem mladinskem centru in koordinatorka informacijske točke Evropske komisije Europe direct v Celju, je v okviru programa Arctic Training obiskala Arktiko in tam spoznala, kako podnebne spremembe uničujejo to čarobno in hkrati občutljivo okolje.

Program Arctic Training, ki ga je podprla tudi Evropska unija s programom Mladi v akciji, je osemnajsterici mladih iz štirinajstih evropskih držav omogočil, da so nekaj časa preživeli na skrajnem severu planeta in posledice segrevanja ozračja videli na lastne oči, novo znanje pa prenesli v domače okolje. Vsem udeležencem programa je namreč skupno delo na projektih, ki na različne načine opozarjajo na negativen vpliv podnebnih sprememb, ki se najbolj ekstremno kažejo prav na severnem polu.

Kdo od nas si ne bi želel takšne adrenalinske izobraževalne izkušnje? Takšnih je verjetno malo, žal pa vam moramo zaupati tako slabo kot dobro novico. Projekt, o katerem več izveste na povezavi http://arctic-climate.tumblr.com, je zaključen in se po vsej verjetnosti ne bo ponovil v enaki obliki. In zdaj dobra novica: program je dobil svojega naslednika.

Izobraževanje bo konec aprila 2012 potekalo v nemškem mestu Langeness, rok za prijavo pa je odprt do začetka marca 2012. Če ste mladi okoljski aktivist in vas prijava zanima, vas vabimo, da si več informacij preberete na spletni strani Salto Youth, kjer lahko najdete še več zanimivih izobraževalnih programov.

Informacij je zaenkrat dovolj in čas je, da se posvetimo Sonjini izkušnji.

Kako ste izvedeli za program Arctic Training in zakaj ste se odločili za prijavo?

Pri svojem delu se nenehno srečujem z neozaveščenostjo predvsem mladih ljudi, ki se ne zavedajo posledic okoljsko neodgovornega ravnanja, zato sem pri pregledovanju Salto Youth baze (www.salto-youth.net), kjer so na voljo različna usposabljanja (ki jih podpira program Mladi v akciji), našla ta program. Usposabljanje je potekalo na arktičnem Svalbardu, otočju, kjer je nošnja orožja obvezna.

Organiziral ga je British Council v sodelovanju z Okoljskim programom Združenih narodov in Nacionalno agencijo programa Mladi v akciji v Angliji. Brez obotavljanja in s podporo Celjskega mladinskega centra sem se na usposabljanje prijavila. Bila sem izbrana med osemnajst mladih, ki so aktivni na področju ozaveščanja o podnebnih spremembah, in s tem dobila priložnost, da se za devet dni odpravim na proučevanje arktičnih živali in vpliv podnebnih sprememb nanje.

Verjetno ste morali že pred odhodom poskrbeti za opremo in se seznaniti s problematiko vpliva podnebnih sprememb na arktično okolje?

Glede na ekstremne razmere našega usposabljanja smo pred odhodom dobili seznam navodil, ki pa je postajal iz dneva v dan obširnejši. Na seznamu opreme so bila nepremočljiva in topla oblačila, pravi gumijasti škornji (ki pa jih je bilo v Sloveniji v poletnem času skoraj nemogoče najti), sončna očala, krema za sončenje, daljnogled, več spominskih kartic za fotografiranje ... Navodila so vsebovala tudi pravila obnašanja, pri čemer so organizatorji ves čas poudarjali, da smo samo gostje v živalskem svetu in je zato prilagodljivost ključnega pomena. Dobili pa smo tudi literaturo, ki smo jo morali predelati pred začetkom usposabljanja.

Kaj je bil glavni namen programa, kaj vse ste v okviru programa počeli in zanimivega izvedeli?

Usposabljanje je potekalo junija, takrat je na Arktiki poletje. Temperature so se gibale med 5 stopinjami nad ničlo pa do približno toliko pod ničlo. Bolj ko smo se približevali 80. vzporedniku, bolj mrzlo je bilo. Naš ladijski vsakdan je potekal od 7. ure zjutraj pa do 2. ure ponoči. Kaj vse smo počeli?

Z gumijastimi čolni smo si ogledovali otočje, raziskovali otoke, opazovali arktične živali - videli smo severne jelene, severne lisice, severne medvede … Imeli smo predavanja, delavnice in različne simulacije zasedanja Arktičnega sveta. Celotno usposabljanje so vodili usposobljeni strokovnjaki, z odgovori na naša vprašanja pa nam je postreglo tudi znanstveno osebje Okoljskega programa Združenih narodov.

Arktika je območje, kjer se podnebne spremembe najbolj odražajo. Vidne so kot taljenje ledu in posledično zmanjševanje življenjskega prostora za glavne prebivalce Arktike - severne medvede, tjulnje, kite, mrože … Raziskave kažejo, da je na Arktiki danes kar za 47 odstotkov manj ledu, kot ga je bilo leta 1979. To pomeni, da morajo medvedi preplavati daljše razdalje, da pridejo do hrane, kar povzroča več utopitev, čeprav so neverjetno dobri plavalci.

Ker vso energijo in maščobo porabijo za plavanje, je večja verjetnost podhladitve. Hkrati podnebne spremembe ogrožajo tudi parjenje. Samci namreč iščejo samice na podlagi sledi v ledu in če ledu ni, tudi sledi ni. Zato imajo manj časa za lov in tudi manj časa za nabiranje maščobnih rezerv. Višje temperature vplivajo tudi na število tjulnov, ki so glavna hrana polarnih medvedov.

V tako posebnem okolju so verjetno tudi vsakdanje stvari, ki jih tu jemljemo kot samoumevne, nekaj posebnega.

Prilagajanje človeka arktičnemu okolju in njegovim prebivalcem je ključno za ohranjanje narave in njenega ravnovesja. Kot primer lahko navedem plutje naše ladje na območju ledenih ploskev. Te smo vestno lomili vse do trenutka, ko smo na njih zagledali severnega medveda. Ladja se je nato nemudoma ustavila, da ne bi severnemu medvedu prekrižala poti. V tistem trenutku sem se zavedla, da smo le neslišni opazovalci tega hladnega okolja.

Zaradi nepredvidljivosti podnebja in različnih situacij se je urnik usposabljanja menjal tudi do petkrat v eni sami uri. Če je kapitan ladje opazil medveda, je po zvočniku povedal: »All passangers, polar bear nine o'clock position«, pa čeprav je bilo to ob štirih zjutraj, torej kmalu po tem, ko si se končno prisilil, da si ob polarnem dnevu malo zatisnil oči. Tako smo vsi potniki z daljnogledi in s fotoaparati pohiteli na ladijsko palubo in tudi do dve uri opazovali severnega medveda, poslušali zanimive zvoke, ki jih je spuščal, po njegovem odhodu pa seveda medsebojno delili svoja opažanja.

Navadno tako odročni in posebni kraji v človeku pustijo nek pečat. Kako ste vi doživeli arktični svet, kaj ste odnesli s seboj domov?

Po usposabljanju smo se vsi udeleženci zavedli pomembnosti naše aktivne vloge pri ozaveščanju o problematiki podnebnih sprememb in se nekako neformalno zavezali, da bomo kot podnebni ambasadorji informirali naše lokalne skupnosti, kaj se “tam gor” dogaja in da bomo posledice, če ne bomo ukrepali, kmalu občutili tudi na lastni koži. Tako smo se vsi nalezli arktične vročice, ki je sedaj prisotna v vsakem delcu našega vsakdana.

Vir: www.euekspres.eu