OD KADIDATA- SUFIJA- DO MOJSTRA SUFIJA!

Na vzhodni obali Sredozemskega morja se je razvila arabska modrost. Ko je rimsko cesarstvo razpadlo in je Zahod, oropan prebivalstva in brez kulture, napravil prve korake v novo civilizacijo, je na arabskem polotoku in v Perziji vzbrstela nova kultura, bogata s spoznanji in odkritji na fizikalnem in kemičnem področju.

Islam je bil religija, ki je visoko vrednotila strpnost in gostoljubnost. Vendar so zadnji predstavniki stare egipčanske duhovne usmeritve kmalu začutili, da se morajo umakniti v ozadje. To se ni zgodilo zaradi posebne narave islama ali krščanstva, ampak zaradi izroditve religije v dogmo!

Kot je večini duhovnih iskalcev znano, so sprejeta pravila so v duhovnosti samo okvir in niso vsebina. Pravila in notranje, svobodno srečanje z duhom resnice so drug drugemu v napoto. Zato se je že kmalu po nastanku islamske religije poleg zunanjega nauka razvila tudi notranja po, iskanje poti k Bogi.

Zaradi nevednosti in pomanjkanja znanja je v človeški naravi zatiranje svobodnega notranjega razvoja. Toda za dalj časa se ga ne da zatreti, prav tako se ne more zatreti iskanja poti k Bogu. Zato se je notranje tolmačenje korana in drugih svetih spisov razvilo v enaki meri kot praktičen način življenja, ki je želel osvoboditi človeka » prisilnega jopiča« družbe, religije in časa.

Ljudi, k so šli po tej poti, imenujemo sufiji – po volnenih oblačilih, ki so jih nosili. Številni spisi, ki so osvetljevali pot z različnih strani, so nastali predvsem v času od 9. 13. stoletja. Ta čas bi lahko imenovali klasični sufizem. Še danes so namreč njegov fundament tedaj zapisana navodila, poročila, življenjepisi in prilike, pa tudi filozofsko – teozofske razprave. Pričajo o silni notranji globini, ki jo bo moč najti le, ko bosta človek in Resnica spet postala eno bo napočila jutranja zarja.

Zato je predvsem razveseljivo in hkrati samoumevno, da v sufijskih delih toliko prostora zavzema prav premagovanje na ta svet vezana jaza z načinom življenja, ki se usmerja na Boga. Iz sufijskih spisov spoznavamo, da je pot stvar današnjega dne in lastnega življenja. Vsak korak lahko napravimo zgolj s svetlobo, ki nam je dostopna v tem trenutku. Sufijski spisi opsujejo to, kar v ezoteričnem krščanstvu imenujemo- pot predaje svojega ega božanskemu principi v človeku.

Poleg izčprnih poročil določenih psihično – duhovnih stanj in lastnosti najdemo tudi množico kratkih mnogopomenskih izrekov , ki nas spodbujajo k razmišljanju in zaradi katerih spoznamo, da običajni miselni vzorci na poti osvobajanja duše so povsem neuporabni. Takšni vzorci so služili zgolj kot navodilo za tiste duše, ki so bili pri svojem iskanju še daleč od cilja. Iz samih sufijskih spisov spoznavamo, da je duhovna pot stvar današnjega dne in lastnega življenja. Gre za lastno izkušnjo in odgovornost.

Potovanje skoz »puščavo« bi bilo celo, da podobno bi bilo samomoru , če ne bi bilo v pravilnih razdaljah počivališč. Mnogi sufiji delijo pot na postaje ali postajališča( makufim) in stanja ( bufil) , ki so za duhovnega iskalca- učenca nujno potrebna.

Stanje takega potujočega iskalca resnice, pomeni da je na poti skozi puščavo. Popotniki ali iskalci brez lastnega neutrudnega prizadevanja ne naredijo niti koraka naprej. Če ne bi bilo oaz bi izgubili življenje Na počivališčih najdejo nauk, osvežitev in poglobitev. Založijo se z jedmi, da lahko nadaljujejo pot. No, tako je videti navzven. Sama oaza je kot tempelj. Nanjo lahko gledamo kot na notranjo pridobitev.

Postaje so zgolj začasne glede na trajanje, stanja in potovanja. Beremo:« Stanja so darovi, postaje pridobitve. Potovanje pot, je milost. S hojo prideš do postaje. Različne stopnje zavesti nastanejo iz čiste darežljivosti, postaje si sledijo zaradi skrajnega naprezanja Kdor je lastnik postaje, trdno stoji na temelju. Takšno stanje pomaga popotniku, da gre dalje.« Iskalec-učenec potrebuje takšno pomoč stanj kot tudi svojo lastno, prizadevanje.

Al Gazali, islamski teolog, ki se je po letih iskanja opredelil za sufizem, je skušal uskladiti ortodoksnost in sufizem, kar kot vemo ne more uspeti. Na sistematičen način, ki je zaznamoval njegove številne knjige, deli eno postajo na tri vidike: znanje ali spoznanje, stanje in delovanje.

»Spoznanja so korenine. Iz njih rastejo stanja- zavesti, ta pa porajajo dejanja. Spoznanja so podobna drevesom, stanja vejam in dejanja sadežem. To velja na splošno za vse postaje tistega, ki se na svoji poti bliža Bogu.

Pomembno je, da se pri sistematičnih obrazložitvah različnih stopenj zavedamo, da praktične izkušnje niso tako shematične, kot izgledajo, kajti postaje in stanja se prekrivajo in vplivajo drug na drugega. Zato tudi, da se zaporedja stopenj v različnih razlagah vedno znova spreminja.

Prva postaja na poti je bila za mnoge sufije kesanje ( tauba). Kako pravilno, pojmovanje je to! Vsekakor tedaj, kadar nam pojem tauba pomeni » bridko spoznanje, da smo ločeni od prvotnega življenja.« To je seveda prva sila, ki je potrebna, da zavijemo s široke ceste nezavedne religioznosti množic( šarua) in se zavestno obrnemo v smer novega, dejavnega življenja ( taruka).

Legenda o sufiju Ibrahimu Ibn Adamu nam pripoveduje:

» Neke noči je na strehi svoje palače v Balkhu zaslišal nenavaden hrup. Služabniki so odkrili moža, ki je vpričo Ibrahima trdil, da je na strehi iskal izgubljeno kamelo. Ko ga je princ grajal zaradi nesmiselnega početja, je mož odvrnil, da je Ibrahimov poskus, sredi vsega razkošja najti nebeški mir in pravo religiozno življenje, prav tako nesmiselno, kot iskati kamelo na strehi. Ibrahim se je pokesal in se odpovedal imetju.«

Zgodi se nam, da določene okoliščine ali dogodki v zunanjem življenju povzročijo, da nenadoma pride do novega stanja zavedanja. V sufijskih besedilih je sprožilni moment, ko vzbudi prvi, zavesten preobrat k Bogu, ki je izjemno pomemben. Pogosto ga nam povzroči udarec usode, razočaranje, posebno srečanje z nekom, bežen pogled zunaj običajne vsakdanje zavesti!

Takšnega iskalca – učenca na poti za trenutek prešine spoznanje, dvigne se nad običajno zavest in pred seboj zagleda možen ideal. Na tak način mu je podeljena milost, da lahko s srcem prisluhne opominom Boga, ki nastaja v njegovi lastni notranjosti. Le kje naj bi drugje.

V sami praksi je kesanje številne sufije odvrnilo od materialnega sveta, pri mnogi je zavzelo pretirane oblike. Marsikomu sta se zdeli askeza in uboštvo tako pomembni, da sta postali kulturno vedenje namesto notranje samoumevnosti.

Odpoved in uboštvo- fakr.

» Ubožec mora za svoje uboštvo prav tako skrbeti kot bogataš za svoje bogastvo.«
Zavračanje sveta je za zunanjega opazovalca najopaznejša razvojna stopnja sufizma. Klasični sufijski traktati so bogati primeri, ki opisujejo življenje v uboštvu ( fakr) in odpoved svetu. To značilno pozunajneno tolmačenje notranjega mišljenega nauka pogosto igra veliko vlogo zlasti za sufije na samem začetku poti.

Učenec na primer upa, da bo z odrekanjem hrani in z dolgotrajnimi posti dosegel odvrnitev od tega sveta in všečnost Bogu. Na bogastvo in skrb za imetje se, kot tudi v drugih religijah, gleda kot na možne ovire, izid takega pogleda pa je, da sta askeza in popolno zatajevanje tega sveta neredko ponos trpečega. Po drugi strani kaže na to, da sta lahko prevelika askeza in odpovedovanje tudi izraz strahu in bojazni.

Strah pred zakone narave v katerih živimo, ne veže tako močno, kot vežeta bogastvo in preobilje. Pomembno je, da prepoznamo možnosti in omejitve.

» Odpoved je v tem, da tostranstvo opazuješ z očmi, ki se zavedajo minljivosti. Potem bo tostranstvo v tvojih očeh postalo majhno in odvrnitev od njega lahka.«

Za mnogi sufije se uboštvo in askeza okrepita šele tedaj, ko zunanje življenje prične zrcaliti notranje duševno stanje. Kdor si prizadeva, da bi živel notranje življenje, mu glavnih ovir na poti ne povzročajo stvari tega sveta, ampak le lastni jaz – ego.

Ravnaj s svojim jazom( egom) kot nekdo, ki ga ne potrebuje, četudi ga ne more odmisliti. Kdor obvlada svoj jaz, je mogočen, kogar jaz obvladuje, je neznaten.«

Nagnjenja in strasti, ki ženejo ljudi, sufiji izražajo s pojmom nagonska duša( nafs). Nafs je zapeljivka, ki ji ne smemo popuščati.

» Zemeljska duša je kot vražji konj. Če boš popustil vajeti, ne boš nikoli varen pred tem, da te ne bo vrgel s hrbta.«

Nekateri življenjepisi sufijev razkrivajo, da se je njihovo življenje s spoznanjem resničnih ovir spremenilo in zanje skrajna pot odrekanja ni bila več značilna. Iz sile spoznanja je nastala nova notranja odpoved. Zunanje uboštvo so opisovali kot le navidezno stanje, notranje uboštvo pa je v tesni povezavi z ugasitvijo, kasnejšo stopnjo.

» Ne vračaj me meni, potem ko si me meni iztrgal, in ne dopusti,k da bi moj jaz videl, potem ko si ga zavaroval pred menoj.«

Zaupanje v Boga in predaja Njemu ( tavakul)
» Zaupanje v Boga je stanje notranje in zunanje brezskrbnosti, ki ju varuje Božja skrbnost.«

Tavakul je vsekakor eno najvažnejših stanj na sufijevi poti. Kako bogato in navdihnjeno je, nam kažejo naslednje izpovedi: » Mir najde, kdor iz srca odstrani ljubezen do tostranstva. Ko se srce izprazni, se vanj naseli odpoved, in ko je v njem odpoved, se mu vzbudi zaupanje v Boga.«
A tudi obratno velja:

» Če je odpoved zdrava, je tudi zaupanje v Boga zdravo. Kajti pošteno zaupanje v Boga človeku omogoča, da se odpove vsemu, kar je.«

Ta stopnja odpovedi je izjemno pomembna , ima tudi najrazličnejše odtenke. Pomeni, da se močem ega, ki vodijo našo osebnost , odvzame oblast. To pa se seveda ne zgodi čez noč in ne zlahka. Kajti rastoča nova zavest mora zgraditi temelj. Od učenca se pričakujeta predvsem budnost in dobro razumevanje. Predvsem pa mora biti notranje stabilen. In le tedaj se lahko popolnoma izroči Bogu znotraj sebe.

» Zaupanje v Boga je odpoved načrtom duše in razgaljenje lastnih sil in moči.«

In že smo pri potrpljenju ( sabr).

» Potrpljenje je v odnosu do vere kot glava do telesa.«
» Pravijo: potrpljenje pomeni, da se s hudo preizkušnjo prav tako lepo družiš kot z blagodatjo.«

Res popolno potrpljenje je celo pri najtežjih udarcih usode ali hudih notranjih preizkušnjah eden fundamentalnih nosilnih stebrov sufijske poti bodočega mojstrstva. Pri tem razlikujejo tri (3) stopnje. Obstaja:

1. tisti, ki poskuša biti potrpežljiv;
2. tisti, ki je potrpežljiv v hudih preizkušnjah;
3. tisti, ki je potrpežljiv v vseh težavah.

In to podrobno razlikovanje nam kaže na to, s kakšno natančnostjo in so razčlenjevali in opisovali stopnje in notranja stanja zavesti na poti. Neštete zgodbe nam govorijo o nujnosti vztrajanja in potrpežljivosti . Klasična podoba za premagovanja ega, boja skozi »puščavo«, je v sufizmu obširno izrisana. Potrpljenje se mora uresničiti le z posebno močjo. Z njo učenec na dolgi razvojni poti prispe do notranjega miru, negibnosti.

Razumljivo pa postane, da ima potrpljenje dva zelo pomembna vidika: neomajno usmeritev na Boga, potrpljenje z Bogom, in drugo, ostati odprt za božansko silo v nepriliki, potrpljenje brez Boga. Na poti je namreč polno ovir in preden se doseže cilj, je potrebno premagati številne pasti. To nam ponazarja naslednja pripoved:

Neki mož je prišel k Aš Šibliju in ga vprašal:« Katero potrpljenje je za potrpežljivost najtežje?« Odvrnil je: » Potrpljenje v Bogu.« Mož je zavpil: » Ne!« Šibli:« Potrpljenje z Bogom.« Mož je ponovno vzkliknil:« Ne!« Šibli:« Katero pa?« Mož:« Potrpljenje brez Boga- vzdržati brez Boga.« Šibliju se je utrgal tak krik, da je skoraj da izpustil dušo.

Naslednjo stanje: Ljubezen in izničenje ( fana)

»Ljubezen je sad spoznanja.«

Medtem ko se naravna ljubezen nanaša na nek predmet ali sposobnost, nam predstavlja božanska ljubezen nekaj predvsem drugega. Božanska ljubezen je stanje biti ob koncu razvojnega procesa, ki kaže, da je bila delujoča sila prisotna na vseh stopnjah. Iz tega razloga se za sufija na višji stopnji dostikrat uporablja naziv arif, ali spoznavalec.

Al Gazi pripominja, da je » ljubezen brez spoznanja nemogoča – ljubimo lahko le, kar poznamo.«
V sufijski literaturi igra veliko vlogo pojem mistični ljubezni, ki predstavlja poosebljen vezni člen do božanskega.

» Rečeno je: ljubezen je ogenj v srcu, ki požge vse, česar ljubljeni noče.«

Ljubezen tako postane poslednja postane ( stanje) šele s tako nastalim notranjim spoznanjem. Na začetku je potrebna nujna absolutna poslušnost mojstrovi avtoriteti ( šayh ali šejk), nato pa sledi ( marifa) notranje spoznanje ali božanska vednost. Samo sufi na višji stopnji je spoznal moč in možnost prave ljubezni; vedel je, da je najhitrejša pot in pogoj za združitev z Bogom.

Vsekakor pa se zdi zgolj religioznemu usmerjenemu človeku v islamu( beseda pomeni pokorščino) stanje poslušnosti nepresežno. Iz tega razloga se ljubezen in izničenje( fana) postavlja na isto stopnjo. Na, Boga, pa tudi na celotno snovnost usmerjena ljubezen se hrani s hrepenenjem po božanskem razodetju in s trganjem tančice nadnaravnega.
Konec.

Miran Zupančič